Le kateri otrok ne pozna pesmi, kot so Murenčki, Račke, Hiško zidamo in Tuba Luba? Njihov skupni imenovalec je pevka Romana Krajnčan, ki je večino svojega glasbenega ustvarjanja posvetila najmlajšim. Prvo kaseto za otroke, naslovljeno Romana in Bolhobend, je posnela leta 1989, vse do danes pa je sledilo še 14 kaset in zgoščenk ter šest muzikalov in glasbeno-plesnih predstav. Med notno črtovje je najmlajše pospremila tudi v nekaj knjigah, več let pa je bila sodelavka otroške revije Ciciban. Po četrt stoletja se Krajnčanova usmerja k odraslemu občinstvu, za katero sicer ustvarja že dobro desetletje, ter z glasbeno predstavo Romana, otroci in pošast Pozabaaa, v kateri so zbrane njene najboljše pesmi za otroke, kliče slovo najmlajšim poslušalcem in gledalcem. Ti jo še nocoj lahko ujamejo na odru Cankarjevega doma, pozneje pa tudi drugod po Sloveniji.
Sinova prva poslušalca
Romana Krajnčan je bila, odkar pomni, obdana z glasbenim vzdušjem, kajti njen oče je bil priznan trobentač, ki je spremljal tudi največje zvezde slovenske popevke, kot sta Majda Sepe in Marjana Deržaj. Kot šestletna deklica se je tudi sama začela učiti igranja klavirja, ki pa ga je po devetih letih zamenjala za kitaro. Že v najstniških letih je kaj malega skomponirala, postopoma pa jo je vse bolj mamilo solopetje. Po uspehih na različnih pevskih tekmovanjih je začela sodelovati s skupino Sibila, nekoliko pozneje pa še z 12. nadstropjem in kranjskim Dixielandom.
»Po tem, ko sva s soprogom Lojzetom dobila sina Kristijana, nisem mogla več nastopati pozno v noč, a ker sem težko shajala brez glasbe, sem sinu veliko prepevala in tako potešila ta svoj manko. Ko je mož opazil, kako Kristijan ob petju uživa, je predlagal, da bi to veselje lahko delila še z drugimi otroki. Tako smo iz čiste zabave za sinove prijatelje v vrtcu posneli kaseto, na kateri je bila Huda mravljica in še nekaj drugih pesmi,« se spominja Krajnčanova, ki je navdih tudi pozneje vselej iskala pri svojih otrocih in kitari. »Vedno sem pesmi pisala ob kitari, potem sem jih preizkusila na sinovih, strokovna komisija pa je bil moj mož.«
A preboj do širšega občinstva ni bil povsem enostaven, saj so bili njena glasba, način interpretacije in animacija za starše, vzgojiteljice in otroke pred četrt stoletja nekaj povsem novega in drugačnega. »Sama sem uvedla bolj vesele pesmi z bogatimi aranžmaji in besedili priznanih pesnikov, kot so Tone Pavček, Andrej Rozman - Roza in Bina Štampe Žmavc. S soprogom, skladateljem in dirigentom, ki je komponiral večino pesmi, nisva želela podcenjevati otrok in sva se vprašala, zakaj ne bi poslušali kakovostne glasbe. Tako so začele nastajati kasete in plošče, ki smo jih snemali s priznanimi glasbeniki in na katerih je bilo vse od etna in jazza pa do swinga, dixielanda in klasike. Najbrž so prav zaradi raznovrstnosti in bogatosti otroci te pesmi postopoma sprejeli za svoje ter jih poslušali znova in znova, tako da so postale že zimzelene ali skoraj ponarodele,« razmišlja.
Gobice, ki vse popivnajo
Romana Krajnčan je že dolgo tega ugotovila, da je petje premalo za navdušenje otrok, zato je v svoje nastope vselej vnašala veliko animacije ter z občinstvom vzpostavljala interakcijo. Otroci so bili del vsakega njenega nastopa; vabila jih je na oder, se z njimi igrala in prek glasbe poučevala. Skozi njene pesmi so se tako naučili poimenovati prstke, glasbila ali dneve v tednu ter se denimo navdušili nad umivanjem zobkov. »Otroke absolutno pritegnejo dobra zgodba v pesmi, nekoliko odštekani aranžmaji in aktivno sodelovanje. Pred njimi je treba imeti močno energijo in se ne sprenevedati ter znati reagirati na vsak dražljaj iz občinstva, da mu ne pade koncentracija. Poleg tega je zelo pomembno, da otroke skozi pesmi naučiš koristnih stvari in se zavedaš odgovornosti, saj so kot gobice, ki vse popivnajo.« A kot pravi, se je v 25 letih občinstvo precej spremenilo, saj so nekoč najmlajši med koncerti povsem mirno sedeli na stolih, medtem ko je današnje otroke, ki imajo prek računalnikov tako rekoč ves svet pred seboj, precej težje pritegniti.
Prav zato glasbena predstava Romana, otroci in pošast Pozabaaa v režiji Ivane Djilas, s katero se Romana Krajnčan poslavlja od najmlajših, pripoveduje o premagovanju pošasti, ki se hrani s časom, ki ga otroci in starši preživijo pred računalnikom in televizijo. V tej je na odru poleg profesionalne gledališke ekipe združila tudi ekipo izvrstnih plesalcev.
Kljub temu da bo pogrešala male nasmejane obraze, duhovita otroška vprašanja ali risbice občudovalcev, je začutila, da mora postopoma zapreti poglavje nastopanja pred najmlajšimi. Že vse desetletje pravzaprav kombinira ustvarjanje za otroke in odrasle, saj je posnela tri plošče avtorskih šansonov ter nastopila v dveh uspešnih muzikalih, Ljubim te – spremeni se! in Manjka mi, manjka. »Prišel je čas, ko sta moja otroka odrasla in sem se sama s seboj začela bolj ukvarjati kot ženska. Letos bom stara 50 let, zato sem se ustavila, pogledala nazaj in si rekla, da moram narediti piko na i temu zares dolgemu ustvarjanju za otroke ter več časa posvetiti še eni moji veliki ljubezni, šansonom. Želim pa si, da bi vse moje pesmi za otroke še dolgo živele in da bi našla naslednico, ki jih bo prepevala.«
