Brežiška etnologinja Ivanka Počkar, ki je na podlagi svojih obsežnih in poglobljenih raziskav na temo življenja v mestu v preteklih časih izdala že več knjig in drugih publikacij, za stolp pravi, da predstavlja zaščitni znak in varuha mesta pod sabo. Razvitju slike je v organizaciji Društva za oživitev mesta Brežice sledila dobro obiskana okrogla miza, na kateri so obiskovalci z zanimanjem poslušali besede etnologinj Alenke Černelič Krošelj in že omenjene Ivanke Počkar, namenjene očaku. Počkarjeva je med zbiranjem podatkov o zgodovini stolpa naletela na nemalo težav, saj gradnje in odprtja stolpa takratni slovenski tiskani mediji niso omenjali, zaradi česar sta še danes neznanka datum njegovega odprtja ter avtorstvo projekta. Razlog za molk je najverjetneje pripisati tedanjem začetku prve svetovne vojne ter precejšnjemu nezadovoljstvu slovenskega prebivalstva Brežic nad nemškimi someščani, ki so imeli takrat v rokah skoraj vse gospodarstvo v mestu.
Na prehodu z 19. na 20. stoletje so v srednjeevropskih mestih zgradili večje število vodovodnih stolpov, ki so omogočali, da je tudi iz pip v tedaj najvišjih nadstropjih mestnih hiš pritekla dragocena voda, zaradi česar so tedanje mestne vodnjake zlagoma začeli opuščati. Na ozemlju Slovenije so zgradili vsega dva takšna stolpa. Leta 1914 v Brežicah in tri leta pred tem v Kranju. Železobetonski vodohran tik pod vrhom brežiškega stolpa s 160 kubičnimi metri od leta 1986 več ne vsebuje vode, kajti njegovo funkcijo je povsem prevzel leta 1972 zgrajen vodohran na vzpetini Šentvid nad Čatežem ob Savi. V spodjem delu stolpa danes obratuje gostinski lokal, v Brežicah pa si želijo slikovitemu objektu dodati novo, turistom še bolj privlačno vsebino v obliki gradnje stopnišča ali dvigala, ki bi obiskovalcem omogočil dostop do vrha stolpa, s katerega se skozi okna ponuja enkraten pogled na mesto in skoraj celotno krško polje pod njim. es