Drugi organ je Programski svet Radiotelevizije Slovenija, imenuje nas državni zbor. Da nas, predstavnike civilne družbe, ustoliči državni zbor, je najmanj paradoksalno. Sejnine tu so, resda simbolične. Dokumentov je še več kot v prvoomenjenem organu. Prva skupna ugotovitev za oba organa je, da imamo preveč papirjev za branje in predelavo. Včasih me oplazi zlovešč občutek, da gre za namerno dejanje. Hitro in obilno nas zasipavajo s papirji samo zato, da se nimamo časa temeljito posvetiti osnovnemu poslanstvu obeh organov. Da pridobijo pri času, zavlačujejo, da ne moremo pravzaprav nič zares prebrati, dognati, izluščiti in se prebiti do bistvenega. Naklepna (ne)dejanja. Zakoni, predpisi, uredbe bi morali biti kratki, jasni, eksaktni in vsem razumljivi. Nujna posledica bi potem bila tovrstna organiziranost navzdol, vse do papirjev, ki jih oba organa kopičita. V Programski svet RTV sem šla tudi zato, da ugotovim, ali velja pregovorna in urbana mantra, ki pravi, da je ta zgolj preslikava državnega zbora oziroma razmerij na domači politični sceni. Hiša je znana po tem, da ne prenese reda in transparentnosti. Pa naj gre za programske profile, kadrovanje ali finance. V tej hiši se je udobno naselil občutek splošnega nezadovoljstva, mantre »ah, saj se nič ne da premaknit in vedno je lahko še slabše«. Veliko truda, poleg dejansko delujočih na programu, vložijo v to, da se kaj dosti ne premakne.
Prav gotovo je programski svet prevelik organ, da bi lahko deloval učinkovito in funkcionalno. Pomemben je v dveh zadevah, pri imenovanju generalnega direktorja in sprejemanju programsko-poslovnega načrta, o vsem ostalem debatiramo. Pišemo sklepe in vedno znova lahko za nazaj preverimo majhnost njihove potence. Prve seje so razkrile, kar sem prišla primarno preverit. Vdore v debate zaznamujejo osebna mnenja in partikularni interesi. Politično? Prej politikantsko. Prvo pravo nalogo, imenovanje generalnega direktorja, pardon, direktorice, smo v zelo dobro vodenem, organiziranem in profesionalno izpeljanem postopku – šlo je za las, ampak gladko – opravili. Od prvega glasovanja do sredine izredne seje (s sklepom o ponovnem glasovanju s pogojniki) se ni nič bistvenega zgodilo. Pardon, razen suma, da nekdo ne sodi v našo svetniško združbo, ker ne ustreza zakonskim pogojem, kar je za sabo potegnilo sum o pravilnosti prvega glasovanja. Osumljeni je prispeval tako rekoč odločilni glas. Sledilo je pismo v.d. predsednika sveta državnemu zboru, ta pa se do minule srede ni izjasnil. In pretekel je rok za pritožbe. Da ga ne bi kršili, smo povzročili nove kršitve na izredni seji, ki jo je zahtevalo pet svetnikov. Kar je njihova pravica. Ko to pišem, je že znano mnenje volilno-mandantne komisije parlamenta – sporen ni bil samo en svetnik, sporna sta dva. Odločitev velja za naprej. Dejstvo je, da zmeda ostaja. Če nič drugega, smo poslabšali že tako labilno vzdušje in dodatno zameglili legalnost. Eni zaradi neveščosti, drugi iz drugih razlogov.
Seje me utrudijo in domov hodim pogosto polna frustracij. Ker nisem utrjena, vajena političnega (in postopkovnega diskurza), pogajanj, lobiranj, logike, da počasi, postopoma nekje popustiš, da drugje pridobiš... Znano. Že zapisano v tem istem tekstu. In tako je civilna družba v obeh organih kolateralna škoda, toda očitno je pomembno samo to, da v politikantskih procesih sodeluje. Da ne bo pomote, obema organoma sem rekla ja pri polni zavesti in približno sem vedela, v kaj se spuščam. Nisem žrtev. Morda se vmes izurim v mankih, okrepim veščine in morda se manj civilna (civilizirana) stran spametuje. Mokre sanje? Za začetek bi bilo dovolj več strokovnosti in zdrave pameti. Težka naloga.