Zgodbo o Robertu Fallonu pozna vsak igralec pokra v ZDA: bil je strasten kvartopirec, ki je zaradi pokra zapustil ženo in sina, nazadnje pa leta 1858 še ta svet, ubit pod obtožbo, da je goljufal pri kartah. To je bilo v času Divjega zahoda, ko se po uboju za igralno mizo ni čakalo na policijo, ampak nekoga, ki bo nadaljeval igro namesto ubitega: nihče namreč ni hotel vzeti Fallonovih 600 dolarjev, ker naj bi to prinašalo nesrečo. Hitro se je našel mlečnozobec, ki se je brezdelno potikal naokoli in pristal, da bo igral z denarjem umrlega.
In dobro mu je šlo: ko so policisti le prišli, je mladenič dobitek že povečal na 2000 dolarjev. Po tedanjem zakonu mu je policija tistih Fallonovih 600 dolarjev vzela, da bi jih izročila njegovim zakonitim dedičem, na koncu preiskave pa odkrila, da je mladenič, ki se je po naključju znašel v mestu in pristal, da bo nadaljeval partijo Roberta Fallona, pravzaprav njegov sin, ki očeta ni videl celih sedem let!
Res čudovita zgodba, a obstajajo še bolj nore. Poslušajte tole.
Joseph Robinette Biden, za prijatelje Joe, je bil profesor prava in demokratski senator v ameriški državi Delaware, ko ga je pred šestimi leti nekdo poklical in vprašal, ali bi bil na volitvah njegov podpredsedniški kandidat. Ta nekdo je bil Barack Obama.
Tudi Joeju je šlo dobro: letel je s predsedniškim letalom in se zabaval po svetu, se javno srečeval s predsedniki, kralji, šejki in premierji, napol skrivaj z opozicijo v tujini, skrivaj pa z gospodarji svetovnega biznisa: skratka, počel je vse, kar počnejo ameriški podpredsedniki. Pred tremi tedni se je tako znašel v Ukrajini, žarišču največje krize hladne vojne še od Prašičjega zaliva. Med dvodnevnim obiskom v Kijevu, v času velikonočnega premirja, tik preden so ukrajinske oblasti začele vojaško ofenzivo na vzhodu države, se je srečal z začasnim predsednikom Aleksandrom Turčinovim in premierjem Arsenijem Jacenjukom in obljubil vso podporo ZDA »energetski neodvisnosti Ukrajine« in njenemu »obračunu z rakom endemične korupcije«.
Takoj ko je Joe odšel, so ukrajinske oblasti, opogumljene s podporo Obamove administracije, šle v veliko vojaško ofenzivo na proruskem vzhodu države, v Lugansku in Donecku. Po nenavadni igri naključij sta ravno z energenti bogata Lugansk in Doneck ključni interesni sferi največje ukrajinske zasebne plinske družbe Burisma Holding, ki je, prav tako opogumljena z ameriško podporo, šla v resno rekonstrukcijo podjetja, pri čemer so okrepili upravni odbor z dvema izkušenima strokovnjakoma, ki sta po nenavadni igri naključij – Američana!
A nenavadna igra naključij se tu še ne konča: najprej se je izkazalo, da je eden od dveh novih članov uprave BH Devon Archer, dober prijatelj in svetovalec Johna Kerryja, državnega sekretarja v Obamovi administraciji, potem pa je prišlo na dan, da je drugi novinec v upravnem odboru Hunter Biden, reci in piši sin podpredsednika Josepha Robinetta Bidna, prav tistega Joeja Bidna, ki je tri tedne prej v Kijevu obljubljal vso podporo ZDA »energetski neodvisnosti Ukrajine« in njenemu »obračunu z rakom endemične korupcije«!
Seveda boste pomislili, da je kaj takega nemogoče: kakšne so možnosti, da energetski velikan s poslovnimi interesi v Lugansku in Donecku v svoji upravi zaposli človeka, čigar oče je samo tri tedne prej obljubljal Ukrajini pomoč pri ofenzivi na Lugansk in Doneck ter energetsko neodvisnost od Rusije?
Od dvesto držav na svetu sta oba nova člana uprave ukrajinskega plinskega holdinga prav iz ZDA, od nekaj deset milijonov ameriških ekonomistov in pravnikov pa je eden prav svetovalec državnega sekretarja, drugi pa podpredsednikov sin! Prav res, kakšne so možnosti za kaj takega? Ena proti koliko? Deset milijonov, sto milijard, tisoč bilijonov?!?
A naj bodo možnosti za to še tako zelo majhne, se je zadeva izšla z neverjetno koincidenco. Če ne verjamete meni, boste morda verjeli Baracku Obami, čigar šef za stike z javnostjo Jay Carney je tiskovki razkril, da »zaposlitev Hunterja Bidna nima nikakršne zveze s politiko Bele hiše, niti s predsednikom niti z gospodom podpredsednikom«. Ali pa vsaj Joeju Bidnu, čigar predstavnica za medije Kendra Barkoff je v izjavi za Business Insider dejala, da je »Hunter Biden zasebni državljan in pravnik«. »Gospod podpredsednik ne podpira nobene zasebne družbe in ni na noben način povezan z Burisma Holdingom,« je osupla spričo bujne domišljije novinarjev pojasnila Bidnova predstavnica za medije in zavrnila vsak sum konflikta interesov, oziroma, kot je rekel njen šef, »endemične korupcije«.
Sicer pa ni prvič. Ko je svojčas Bill Clinton končal zgodbo s Kosovom, Ukrajino tistega časa, je zasebna državljanka Madeleine Albright, po nenavadni igri naključij v času krize na Kosovu Clintonova državna sekretarka, začela operacijo prevzema kosovskega Telekoma, medtem ko je oko na kosovske rudnike lignita po še bolj nenavadnem naključju vrgel zasebni državljan Wesley Clark, v času posredovanja na Kosovu glavni poveljnik Nata za Evropo.
Priznajte, ali ni to osupljivo, kako je svetovni red odvisen od majhnih, neverjetnih naključij? Če verjamete Beli hiši ali ne.