Šefi članic Evropske unije se praviloma na evropskem vrhu srečajo najmanj štirikrat na leto, v časih krize tudi večkrat. Ure dolgih zasedanj evropskega sveta, ki so polna iskanja zavezništev, sklepanja kompromisov, pa tudi intrig, izsiljevanja in ostrih besed, vsaj uradno ne snemajo, toda zapiski o tem, kaj so govorili in sklenili udeleženci, obstajajo.
Bruseljski birokrati jih po nekem italijanskem diplomatu imenujejo »Anticijevi zapisniki«, enako ime – antici – pa v »bruseljskem jeziku« nosijo tudi najtesnejši sodelavci veleposlaništev držav članic, ki v času zasedanja ministrskega sveta čakajo v sosednji sobi. V dvorani, kjer razpravljajo predsedniki vlad in držav, sedi uslužbenec ministrskega sveta, ki vsakih 15 minut pride ven in čakajočim v sobi poroča, kaj se dogaja znotraj dvorane. »Antici« to zapišejo, »obogatijo« še z dodatnimi informacijami in zapisnik pošljejo najvišjim diplomatom svoje države.
To, kar sporočajo, ni namenjeno ušesom javnosti, saj kaže, kakšna so v resnici razmerja znotraj ministrskega sveta, kdo ima besedo in kdo je nima, kakšna zavezništva se sklepajo in kako poteka trgovina. Gammelin in Löw sta te zapisnike dobila na vpogled, njuna knjiga razkriva zakulisje velikih političnih odločitev iz časov najhujše finančne in dolžniške krize.
Uravnotežen proračun in človekove pravice
»Če spodleti evro, spodleti tudi Evropa,« je na začetku poletja 2010 v nemškem Bundestagu dejala kanclerka Angela Merkel in kmalu zatem sta Sarkozy in Merklova stopila pred predstavnike sedme sile in jim sporočila, da razmišljata o predlogu, da državam, ki ogrožajo stabilnost evropske valute, odtegnejo pravico glasovanja v ministrskem svetu.
Kaj takega se v Evropski uniji še nikdar ni zgodilo. Vsaj formalno sedijo šefi članic enakopravno za mizo ministrskega sveta, vsaka država ima svoj glas. Če ga izgubi, bi bila odvisna od odločitev drugih, ki bi odločali tudi o njeni usodi. To ne bi bil le težak udarec za demokracijo, temveč bi države v dolžniški krizi in njene državljane ponižal.
Merklova je bila 28. oktobra 2010 na evropskem vrhu odločna to tudi izpeljati in je svoj predlog utemeljevala s 7. členom lizbonske pogodbe, ki sankcionira hujšo kršitev temeljnih vrednot Evropske unije. Ta člen so sprejeli predvsem z namero, da se lahko kaznujejo hujše kršitve človekovih pravic, Merklova pa je tistega večera utemeljevala, da je kršitev človekovih pravic mogoče enačiti tudi s kršitvami, ki ogrožajo stabilnost evra.
Kot prvi ji ni oporekal Georgos Papandreou, katerega država je tedaj že bila pod nadzorom trojke, temveč romunski predsednik Traian Basescu, ki je dejal, da uravnoteženega proračuna ni mogoče primerjati s človekovimi pravicami. Njegovemu mnenju so se nato pridružili tudi drugi, končno lekcijo pa je Sarkozyju in Merklovi dal bolgarski premier Bojko Borissov, ki je dejal, da sicer res morajo najti rešitev, a ničesar tako ponižujočega, kot je odvzem pravice glasovanja. Te absurdne diskusije ni kasneje zabeležil noben javnosti dostopen dokument.
Enako se je zgodilo tudi z nasprotovanjem Merklove Barrosovi nameri, da boj proti revščini zapiše med prvih pet prioritetnih ciljev politike EU in se Unija zaveže, da bo do leta 2020 na celini 20 milijonov manj revnih. Resnici na ljubo Merklova ni bila edina, ki je nasprotovala Barrosu, zato so morali najti rešitev, s katero je volk ostal sit in koza cela. In so jo tudi našli. Statističnim kriterijem revščine so dodali še nekaj takšnih, ki so občutno povečali sedanje statistično število revnih v Evropi. S tem trikom bo do konca tega desetletja v resnici lažje zmanjšati število revnih v Evropi za 20 milijonov, le da bo to izboljšanje zgolj statistične narave in revni od tega ne bodo imeli nič. vau