Po pregledu doktorata Nade Verdel je jasno, da so te izjave zavajajoče. V zaključkih je namreč zapisano: »Sprememb kemijsko-fizikalnih lastnosti vodnih raztopin, ki (predvidoma) nastanejo zaradi obdelave z mehanogeno in elektrogeno epitaksijo, z meritvami prevodnosti, UV-VIS spektroskopijo in feromonskimi testi s Chromobacterium violaceum CV026 nismo uspeli potrditi.«
V zaključku doda: »Ugotovili smo, da se prevodnosti svežih raztopin ne razlikujejo glede na obdelavo z mehanogeno in elektrogeno epitaksijo. Medtem ko smo izmerili presežne prevodnosti glede na prevodnost kemijsko enakih kontrolnih raztopin v vseh staranih raztopinah razen tistih, ki smo jih starali pri –20 °C. Pri tem ni bila pomembna predhodna obdelava z mehanogeno in elektrogeno epitaksijo, kar je v nasprotju s trditvami Vittoria Elije in sodelavcev (2008).«
Tako imenovan zapis “dinamične urejenosti vode” po “novi” znanosti dosežemo z mehanogeno in elektrogeno epitaksijo. Zanimiv je zlasti opis izvedbe mehanogene epitaksije: »Mehansko smo raztopine obdelali tako, da smo jih izmenično redčili 1 : 100 in dinamizirali z močnim tresenjem, dokler nismo pripravili ekstremno razredčene raztopine z enako kemijsko sestavo kot topilo«. Vendar »dinamična urejenost« ni bila dokazana. Logično, mar ne, saj ne moremo pričakovati, da so zares »nova« spoznanja, kot jih imenuje Jerman, dokazljiva s povsem običajnimi metodami! Preboj do novih spoznanj v znanosti je zares težak, potrebuje pa izjemno dobro poznavanje raziskovalnih metod, verodostojno vrhunsko znanje, obilo preverjanja z rezultati drugih metod in visoko etično držo raziskovalca ali raziskovalke (mentorja in doktoranda). V nasprotju pričujoči doktorat kaže zelo površno poznavanje merskih metod, nepopoln opis eksperimentov in pomanjkljivo osnovno znanje raziskovalke ter posredno tudi mentorja. Primer tega je nepoznavanje razlike med temperaturo in toploto (to je tudi maturitetno vprašanje!). V doktoratu je zapisano, da se pri eksperimentu s termometrom nastavi (!) temperature, in ne, da se jih izmeri. Za ščitom nevsakdanjih znanstvenih izrazov, med katere spada tudi navedba koncentracij s homeopatskimi enotami, se skriva prazna vsebina in veliko strokovnih napak. Nikjer ni zaslediti niti sledov kvantne teorije, kaj šele »novejše kvantne teorije polja«, na katero se sklicuje prof. Jerman. Tudi originalni prispevek k znanosti iz doktorata ni razviden.
Kljub medli vsebini in klavrnim sklepom raziskovalnega dela doktorske disertacije pa je v zaključnem poglavju z naslovom »Ali so rezultati uporabni tudi v biologiji« zapisana zelo revolucionarna trditev: »Predvidevamo, da je avtotiksotropija vode, ki jo nakazujejo presežne prevodnosti staranih vodnih raztopin, razlog za nastanek življenja.« Ta trditev bi lahko pomenila novo znanstveno dimenzijo nastanka življenja, vendar jo podpisani s podporo širokega kroga znanstvenic in znanstvenikov odločno zavračava, saj je navržena brez vsakršne osnove.
Profesor Jerman dodaja, da ima »Verdelova s tega področja objavljene tri znanstvene članke, ki so doživeli tudi citate in pohvale«. Potrebno je povedati, da so članki objavljeni v dveh spletnih revijah, kjer je treba objavo krepko plačati (International Journal of Molecular Science ter Entropy). Na tak način so lahko očitno objavljeni tudi članki precej dvomljive znanstvene vrednosti. Še več o kvaliteti objav pa povedo citati. Dela Verdelove so citirana v revijah Homeopathy in Entropy, ki sta plačljivi spletni reviji s podobno vsebino, torej gre za neke vrste »zaključen krog«, v katerem se take in podobne teme objavljajo in citirajo.
Je torej nenavadno, da je doktorat sprožil odpor proti novim spoznanjem o »spominu« vode? Razburil je tudi svetovno priznane ugledne znanstvenike s področja raziskav lastnosti vode. Med njimi prav gotovo izstopa akademik prof. dr. Dušan Hadži, častni doktor Univerze v Uppsali (Švedska), za svoj prispevek k raziskavam vodikove vezi, ki je v članku U. Škerla podal utemeljeno mnenje o nesprejemljivosti doktorata. To, kar želi Verdelova dokazati, ni možno in zato tudi tega ne bo mogoče dokazati niti s katerokoli izboljšano metodo v bodočnosti. Sprašuje se, kako je mogoče, da so doktorsko delo Nade Verdel potrdili celo na univerzi.
Zaradi vsega zapisanega se postavlja tudi vprašanje, kako je bil sporni doktorat, ki je bil zavrnjen že na podlagi strokovne ocene v letu 2012, brez kakršnekoli spremembe vsebine sedaj spoznan kot verodostojen. Kakšna je znanstvena integriteta oseb, ki so to pripoznale? Navsezadnje pa – kaj to pomeni za ugled Univerze v Ljubljani, za našo znanost in celotno družbo? Ali je dopustno, da si znanstveniki ob tem zatiskamo oči in z utemeljenimi pomisleki, da gre za zavajanje (zlorabo), ne seznanimo javnosti?
Dr. Urša Opara Krašovec in dr. Marta Klanjšek Gunde