Emir Hadžikadunić

V Teheranu je služboval v času zelene revolucije, ki jo je režim nasilno zatrl, politične voditelje pa pometal v zapore. V treh letih je kot nekarierni diplomat doživel velike spremembe islamske republike. Teheran se je od politike spopada premaknil k politiki zbliževanja z Zahodom. Spremembe je zapisal v knjigi Zakaj Iran?, ki je po svoji pronicljivosti, zgodovinski natančnosti in distanci do vseh velikih sil zagotovo eno temeljnih knjižnih del o Iranu.

Sem nekarierni diplomat in morda sem zato svojo misijo razumel nekoliko drugače. Dolžnost vsakega veleposlanika je, da se približa ljudem in vidi tudi nevsakdanje slike. V Iranu sem posnel več kot 20.000 fotografij. Organiziral sem razstave za diplomatski zbor v Teheranu, pozneje pa tudi v Sarajevu. Pri fotografiranju se nisem želel posvetiti zgolj zgodovinski zapuščini Irana, temveč sem hotel ujeti tudi občutke navadnih ljudi na ulici. Iran sem tako hotel približati tudi ljudem v BiH, kjer so vtisi tistih ljudi, ki jim ni uspelo obiskati Irana, precej drugačni.

Težko je najti objektivno resnico. Iran ve, da s svojimi izjavami nenehno provocira. Redno pozivajo k smrti Izraela in ZDA. Ta stalnica zadnjih trideset let moti veliko ljudi, tudi mene. Prav tako mi niso bile všeč izjave nekdanjega predsednika Ahmadinedžada o holokavstu. V Iranu obstaja mnogo ljudi, ki se s takšnimi izjavami ne strinjajo. Po drugi strani pa tisti, ki projicirajo negativno mnenje o Iranu, prestopijo meje in si izmišljajo vse mogoče. O Iranu denimo govorijo o državi na periferiji, ki je zaostala, neizobražena in izolirana. To po mojem mnenju ni naključje. Vsakdo, ki prvič pride v Iran, s seboj prinese tak vtis, a ga tudi po nekaj dneh bivanja izgubi. Nihče do te države ni več ravnodušen.

Predhodnik Hasana Rohanija, Mahmud Ahmadinedžad, je bil izvoljen, ker je bil reformistični blok volilcev naveličan neizpolnjenih volilnih obljub Mohameda Hatamija. Ahmadinedžad je bil prvi predsednik brez turbana. Pogosto se je spopadel s predstavniki klera, o čemer pa se ni veliko govorilo. Nasprotovali so si v pogledih glede pokrivanja žensk ali pa denimo, ali lahko študentje in študentke skupaj sedijo v fakultetnih klopeh. Med njegovim mandatom je dnevna prodaja nafte padla za milijon sodčkov, kar je pomenilo okoli sto milijonov dolarjev izgube vsak dan. Družba je ta izpad dohodkov občutila, kar je povzročilo, da se lahko reformistične politične sile ponovno organizirajo ter nastopijo s svojim programom sodelovanja in sklepanja kompromisov z mednarodno skupnostjo. Novo vodstvo Irana sedaj poskuša doseči takšen sporazum. Kleru je bilo dejansko v interesu, da se pojavi kandidat, kot je Rohani, in osvoji zmago. Po njegovi zmagi je vrhovni verski voditelj Irana dovolil predsedniku, da se po telefonu sliši s predsednikom ZDA in da se zunanji minister sestane z ameriškim državnim sekretarjem. To je bil velik odklon od iranske politike. Ali gre za taktično potezo ali pa za začetek dolgoročnejše spravljive politike do Zahoda, se bo šele videlo.

Zunanjepolitični prioriteti BiH sta članstvo v Natu in EU. Tudi z drugimi deli sveta želimo imeti dobre odnose na gospodarskem, političnem in družbenem področju. Vsak veleposlanik BiH v Teheranu bo vedno dobro sprejet, ker se iranski narod pooseblja s trpljenjem bosanskega naroda med vojno. Takratno dogajanje so zelo temeljito spremljali, zato v Iranu vsi poznajo Bosno. Še danes genocidu v Srebrenici namenjajo veliko pozornost in ga vsako leto zaznamujejo s komemoracijo.

Takratno dogajanje predstavlja zelo zapleteno vprašanje. Ni se dogajala zgolj islamska revolucija. Šlo je za upor različnih političnih skupin, nacionalistov, levičarjev, komunistov in islamistov, ki so se združile v revoluciji proti monarhiji in šahu. Po revoluciji se je zgodila še ena revolucija, v kateri je bila islamska veja upora zmagovita. Kaj natančno se je takrat dogajalo, bo morda znano šele, ko bodo odprti arhivi. Zagotovo pa je islamska revolucija vplivala na spremembo v meddržavnih odnosih Irana z Zahodom, spremenilo pa se je tudi razmerje moči na terenu. Iran se je iz prvega ameriškega regionalnega zaveznika po letu 1979 spremenil v njihovega prvega sovražnika. Zaradi izpada Irana iz tronožnega temelja ZDA na Bližnjem vzhodu, v katerem sta bili še Savdska Arabija in Izrael, je Bližnji vzhod postal nestabilna regija.

Cilj islamske revolucije je bil ljudem in državi povrniti dostojanstvo. Šah Reza Pahlavi je bil po prepričanju ljudi podrejen mednarodni skupnosti, še posebno ZDA in Izraelu. Po islamski revoluciji je Iran zakorakal na pot politike »ne Vzhod – ne Zahod«. Z Vzhodom mislijo predvsem na levico in komuniste, z Zahodom pa predvsem na zahodni tip demokracije in ZDA. Iran še danes poskuša zavzemati to avtohtono politiko na Bližnjem vzhodu, kar pomeni, da se ne namerava priklanjati nikomur, temveč želi biti subjekt odločanja v mednarodnih odnosih. Zapis »ne Vzhod – ne Zahod« se nahaja na pročelju iranskega zunanjega ministrstva. Želijo samozadostnosti v svoji politični avtohtonosti in razmišljanju o svoji prihodnosti. To je bilo eno izmed temeljnih sporočil islamske revolucije. Ali je bilo uspešno, pa je že drugo vprašanje. Bili so sicer izolirani, a so zaradi izolacije postali zelo iznajdljivi. Vsako težavo so odpravili sicer s kratkoročno rešitvijo, hkrati pa je to povzročilo še večjo imunost države na vsiljeno izolacijo. Ta igra miši in mačke traja vse do danes. Kako dolgo še bo, je verjetno ključno vprašanje.

Ko so talibani leta 1997 zavzeli Mazar al Šarif, so med napadom ubili številne iranske diplomate. Posledično je takratni predsednik Hatami na mejo z Afganistanom napotil 200.000 vojakov, a do vojne navsezadnje ni prišlo. Iranci so ocenili, da talibanov sami ne morejo premagati. Pravilno so ocenili, da to lahko storijo ZDA. Interesi ZDA in Irana so se torej v tem pogledu prekrili. To ni bil edini primer. Tudi strmoglavljenje Sadama Huseina je ustrezalo tako ZDA kot Iranu, kateremu je predstavljal sovražnika, ki je izvedel invazijo na Iran leta 1981. Iran je sicer verbalno nasprotoval intervenciji ZDA, vse drugo pa je nakazovalo, da jo je podpiral. Dogodki po ameriški intervenciji v Iraku so se odvili Iranu v prid. Njegova strateška globina se je razširila.

To vprašanje je občutljivo. Če se Iran odloči napraviti jedrsko bombo, se bo spremenilo razmerje moči v regiji. Tudi druge države, denimo Savdska Arabija in Turčija, si bodo prizadevale za vojaški jedrski program. V času splošno sprejete politike neširjenja jedrskega orožja bi lahko prišlo do oboroževalne tekme. Nadaljevanje iranskega jedrskega programa v vojaški smeri zagotovo ni v interesu mednarodne skupnosti. Glede civilnega jedrskega programa se išče kompromis. Največje evropske države in ZDA so glede tega programa sumničave. Končni sporazum bi po začasnem dogovoru iz lanskega novembra lahko dosegli že naslednji mesec. Vsekakor bo to test za iranskega predsednika, ki bi s sklenjenim dogovorom izpolnil svoje predvolilne obljube, hkrati pa gre tudi za preizkus mednarodne skupnosti, ki problem iranskega jedrskega vprašanja odlaga ali ga pometa pod preprogo. V interesu vseh je, da se doseže dogovor. Nasprotujejo mu zgolj v dveh pomembnih državah v regiji. Savdski Arabiji ni v interesu zbližanje ZDA in Irana. Nasprotujejo mu tudi v Izraelu, kjer je premier Benjamin Netanjahu ob sklenitvi začasnega dogovora dejal, da gre za zgodovinski nesporazum.