Prav v teh dneh, ko se (nekateri) spominjamo zmage nad nacistično Nemčijo in konca druge svetovne vojne – in v tej situaciji, ki jo zaznamuje kriza v Ukrajini – gre ekskluzivistična raba pojma holokavst na roko rusofobom, ker zamegljuje ključno vlogo nekdanje Sovjetske zveze v spopadu z nacizmom. Tiste Einsatzgruppen, ki so na ozemlju, ki ga je okupirala nacistična Nemčija, pobijale Jude, so na vzhodu likvidirale tudi 11 milijonov civilistov in vojnih ujetnikov. Slovanski holokavst, v demografskih proporcih primerljiv z judovskim, ni bil izpeljan le zato, ker se je nacistična imperialistična mašinerija še pravi čas zlomila. V središču nacističnih načrtov v tem pogledu je bila Ukrajina.
Kolikor vem, izraza holokavst za pomor v Odesi ni uporabil nihče. Ta beseda namreč tudi v ekskluzivistični rabi nosi asociacije z nacizmom. Pojem nacizma pa, kljub vsemu revizionizmu in vsem prizadevanjem za depolitizacijo, ohranja negativne konotacije, holokavst je velikanski zločin, tudi če pojem uporabljamo v omejenem pomenu, in v intenzivni politični situaciji, kakršna je zdaj v Ukrajini, je povezava z nacizmom za tiste, ki jih zadeva, negativna, politično škodljiva. Zato se evroameriška propagandna mašinerija na vse kriplje trudi, da se nacizma »naših« Ukrajincev ne bi videlo in da se o njem ne bi govorilo. Če se ga ne da povsem pomesti pod preprogo, ga je treba razglasiti za ruski propagandni trik, in če to ne pomaga, kolikor se da bagatelizirati njegov pomen.
Ampak to, da so nasprotnike kijevske samozvane vlade v Odesi žive zakurili (tiste, ki se niso zadušili ali zgoreli, pa pokončali s palicami, skakanjem po njihovih glavah ali streli v glavo), je holokavst. In tisti, ki so te ljudi zakurili in drugače pokončali, so nacisti. Naciste je seveda mogoče najti tako rekoč povsod. Ampak takih podvigov, kakršne si privoščijo v Ukrajini, si za zdaj ne morejo privoščiti nikjer drugje. Če pa jih v Ukrajini nihče ne bo ustavil, se bodo take reči dogajale tudi drugod, in to, kar se je zgodilo v Odesi, tedaj napoveduje našo prihodnost. Ali bo to v resnici naša prihodnost, je politična odločitev – ena najpomembnejših političnih odločitev pred nami. Tudi pri pomoru v Odesi – ter nasilju in pobojih političnih nasprotnikov drugje na vzhodu in jugu Ukrajine – gre za politične odločitve.
Prava groza holokavsta v Odesi je, da gre za politiko. V samem pobijanju ni prav veliko politike. Politika je odločanje za tako pobijanje, uporaba takih Einsatzgruppen, kakršne so transportirali v Odeso. Čigave Einsatzgruppen so to?
Nobena skrivnost ni, da te Einsatzgruppen ne le delajo za druščino v Kijevu, ki se je oklicala za vlado, marveč so del te druščine. Te Einsatzgruppen so nosilci politike samooklicane kijevske vlade. Ampak v resnici smo to druščino – ta »pulchrum concillium semibestiarum«, če si sposodim Leibnizove besede – oklicali za vlado mi: ZDA, EU, Nato, Mednarodni denarni sklad. Mi smo jih samooklicali za vlado. Slovnično je to seveda prisiljen konstrukt, politično pa še bolj. Šlo je za državni udar (oziroma, v današnjem novoreku, za spremembo režima), v katerem so današnje Einsatzgruppen bile udarne skupine, Sturmabteilungen. Njihovo jedro smo izurili mi, na Poljskem. Tudi opremljamo jih mi, pomagamo z logistiko in informacijami ter svetujemo (v Kijevu je večje število agentov Cie in FBI in bog vedi čigavih še), spodbujamo akcijo (kot po naključju so se vojaške operacije začele po dveh visokih obiskih iz Washingtona), moralno in politično podpiramo, opravičujemo zločine (denimo ameriško zunanje ministrstvo pomor v Odesi) in pošiljamo paravojaške okrepitve (nemški časopisi so poročali o štiristotih ameriških plačancih).
In tako pridemo do tistega, kar je najbolj grozno: da so to naše Einsatzgruppen. Ne da so v Ukrajini na delu nacisti, niti ne le to, da delajo za oblast, ki je deloma uzurpirana in deloma oktroirana, marveč da ukrajinski nacisti izvajajo našo politiko. Tu je treba biti natančen: politika tiste tako imenovane vlade v Kijevu ni nacistična. Njena politika je politika tako imenovanih varčevalnih ukrepov. To oblastno kliko smo nastavili zato, da bi Ukrajini lahko vsilili veliko posojilo Mednarodnega denarnega sklada, ki je pogojeno z »varčevalnimi ukrepi«. Za izvajanje te politike so potrebne nacistične Einsatzgruppen. Če za kompleks politik, ki so se zgrnile nad Ukrajino, uporabimo ne najbolj natančen pojem neoliberalizem, se ponuja sklep, da smo prišli do točke, ko so za uveljavljanje in izvajanje neoliberalizma potrebne nacistične paravojaške grupacije.
Okoliščina, da so v Odesi politične nasprotnike skurili v sindikalnem domu skupaj s sindikalnim domom, je politično sporočilo. Na isti dan leta 1933 so se spravili nad sindikalne centrale nemški nacisti. Nacizem ni priznaval organiziranega zavzemanja za delavske interese. Delavski interesi so bili politično nesprejemljivi – kaj šele boj za delavske interese. Kakor včeraj nacizem, tako danes neoliberalizem – in to zdaj s pomočjo nacistov. In tu ne gre le za neizprosen spopad z delavstvom, marveč kar z ljudstvom. Neoliberalizem v svojem stadiju tako imenovanih varčevalnih ukrepov in reform je bil že vselej vojna proti ljudstvu. Vendar smo si lahko rekli, da je bilo govorjenje o vojni metafora. Zelo verjetno je, da so ti časi minili. Vojna je zdaj postala odkrita in dobesedna. Nasprotniki uzurpirane oblasti, oktroirane za izvajanje fundamentalistične neoliberalistične politike, so razglašeni za teroriste. Vojna proti njim ni le dopustna, je obvezna. A te vojne ne vodi vojska, ker je vojska državni aparat, država pa je globalnemu neoliberalnemu gospostvu napoti. Vodijo jo oborožene civilnodružbene formacije in tuji plačanci ob vsestranski podpori vsega svobodnega sveta.