Takrat 26-letna Tina je prebolela hujšo obliko noric, saj je sama bolezen trajala kar tri tedne. Mehurčki so se ji pojavljali po vsem telesu, še najmanj jih je imela po obrazu. Pravi, da je bilo najhuje po kopanju in umivanju, saj je bila takrat koža zelo razdražena. »Neznansko me je srbelo. Še dobro, da sem dobila mazilo za hitrejše sušenje mehurčkov in hladitev razdražene kože. Čeprav za kratek čas, pa je vendarle pomagalo.«
Tako Tina kot njena sestra dvojčica v otroštvu nista preboleli noric. Značilno pri tako imenovanih otroških boleznih pa je to, da je imunost po preboleli okužbi dosmrtna. Če smo torej preboleli norice, se jih kasneje v življenju ne moremo več nalesti.
In katere so tiste bolezni, za katere se uporablja izraz otroške bolezni? To so poleg noric še ošpice, mumps, rdečke, oslovski kašelj, peta bolezen, davica, škrlatinka in otroška paraliza. Izraz »otroške bolezni« izhaja iz dejstva, da se naštete bolezni najpogosteje pojavljajo v zgodnjem otroštvu.
Najpogostejša otroška bolezen, ki jo zdaj srečamo v Sloveniji, so norice. Po številu prijav zboli od 13.000 do 17.000 ljudi na leto. Pojavljajo se vse leto, večje število obolelih ali celo epidemije pa je opaziti v poznih zimskih in zgodnjih pomladanskih mesecih. »Čeprav večina ljudi preboli norice v otroškem obdobju, so vseeno tudi taki, ki jih niso preboleli,« razlaga doc. dr. Tatjana Lejko - Zupanc z Infekcijske klinike v Ljubljani. »V zadnjih desetletjih vse bolj opažamo zmanjševanje pogostosti večine otroških bolezni. V Sloveniji ni več primerov obolenj za davico, ki je še v začetku prejšnjega stoletja kosila med otroki. Ne samo pri nas, ampak po vsem svetu se bližamo popolnemu iztrebljenju otroške paralize. Med našimi otroki skorajda ne srečamo več ošpic, rdečk in mumpsa. Nekaj več je primerov oslovskega kašlja, ki ga zdaj opažamo tudi med starejšimi. Dobra precepljenost prebivalstva je zmanjšala pogostnost vseh bolezni, proti katerim je cepljenje uspešno. Videti je, kot da teh bolezni ni več ali pa niso pomembne, kar pa seveda ni res. V deželah, kjer je precepljenost slabša, se še vedno ukvarjajo s problematiko otroških bolezni. V Švici so na primer lani imeli kar nekaj primerov ošpic, ne samo med otroki, temveč tudi med odraslimi. V bivši Sovjetski zvezi so zaradi razpada zdravstvenega sistema nekatere otroške bolezni spet precej bolj pogoste, med njimi zlasti davica, ki je potencialno nevarna tudi za ljudi, ki potujejo v te dežele.«
Ošpice bi se lahko pojavile v primeru epidemije pri mlajših bolnikih, ki bodisi niso bili cepljeni ali so bili cepljeni pred prvim letom starosti. Vsako leto zboli nekaj ljudi tudi za blago obliko oslovskega kašlja. Bolezni po navadi ne prepoznamo, ker nanjo ne pomislimo, saj poteka nekoliko drugače kot pri otrocih. V odraslem obdobju pa lahko zbolimo tudi zaradi dveh virusov, ki v otroštvu povzročata nalezljivi bolezni. Herpes virus 6 povzroča pri otrocih bolezen exanthema subitum, pri odraslih pa povzroči okužbe le takrat, ko gre za hujšo okvaro imunskega sistema. Virus parvo B 19 pri otrocih povzroča tako imenovano peto bolezen, pri odraslih pa najrazličnejše bolezni, kot so na primer vnetje sklepov, prizadetost kostnega mozga in podobno. Če se z njim okuži nosečnica, lahko pride do okvare ploda.
Pri oslovskem kašlju je drugače
Cepljenje proti oslovskemu kašlju je vključeno v obvezno cepljenje otrok, zato zbolevajo predvsem otroci v prvih mesecih življenja in odrasli ljudje. »Zaščita po preboleli bolezni ni dosmrtna, saj začne po cepljenju slabeti že po 10 do 12 letih. Bolezen se kaže predvsem z dolgotrajnim kašljem ali s slabo izraženimi znaki. Ti ljudje so lahko nato vir okužbe,« pravi dr. Lejkova. In prav zaradi neznačilnega poteka pri odraslih dostikrat sploh ne pomislimo, da gre morda za oslovski kašelj.
Nosečnice, pozor!
Virus, ki povzroča norice, se prenaša prek posteljice predvsem v prvih treh mesecih nosečnosti. Okvara ploda je sicer redka, toda kadar se to zgodi, je huda. Približno v dveh odstotkih lahko virus prek posteljice preide v plod in povzroči nastanek kožnih brazgotin, nepravilno oblikovanje udov, okvare možganov, vida in sluha. Posebno nevarno je, če mama zboli tik pred porodom ali tik za tem; v tem primeru lahko novorojenček zboli za hudo obliko noric.
Tudi virus mumpsa je v nosečnosti nevaren, saj lahko v prvih treh mesecih nosečnosti povzroči splav. »Ni pa dokaza, da bi ta virus lahko povzročal prirojene okvare,« pojasnjuje dr. Lejkova. In rdečke? »Rdečke so bolezen, ki pogosto poteka zelo blago, vendar so posebno nevarne, kadar se okuži nosečnica. Največje tveganje za plod je, če se mati okuži v prvih tednih nosečnosti. Okvare so v tem zgodnjem obdobju zelo pogoste, velikokrat pa plod tudi umre. Pogoste so gluhost, prirojene okvare srca in oči ter prizadetost osrednjega živčevja.«
Ko otroško bolezen prebolevajo odrasli
Nekatere otroške bolezni v odraslem obdobju potekajo veliko huje kot pri otrocih. Značilen primer so norice, kjer so ob okužbi bolj izraženi splošni znaki, kot so visoka telesna temperatura, bolečine v sklepih, glavobol. Pogostejši so tudi zapleti, in sicer pljučnica in vnetje možganov. Potek bolezni, zlasti noric in ošpic, je pri odraslih pogosteje hujši kot pri otrocih, zato bolnike velikokrat sprejmejo v bolnišnico. Odrasli, ki prebolevajo norice, se praviloma zdravijo z aciklovirjem, zdravljenje pa je treba začeti čim prej.
Na splošno pa se zdravljenje odraslih ne razlikuje bistveno od zdravljenja otrok. Med otroške bolezni, ki v odrasli dobi ne potekajo huje kot v otroških letih, se šteje na primer mumps. »Izjema je vnetje mod, ki je pri odraslih moških bistveno bolj pogosto kot pri dečkih, mlajših od 14 let,« pravi dr. Lejkova. Primeri mumpsa so pri odraslih zelo redki, saj ima večina ljudi, starejših od 20 let, proti virusu dovolj protiteles.
 doc. dr. Tatjana Lejko - Zupanc |
Najbolj so ogroženi ...
... starši majhnih otrok, ki v mladosti niso bili cepljeni, zdravstveni delavci, delavci v vzgojno-varstvenih ustanovah, predvsem pa ženske v rodnem obdobju, ki niso bile cepljene in delajo v zdravstvu, šolstvu ali vzgojno-varstvenih ustanovah. »Idealno bi bilo, če bi bile vse ženske že v otroškem obdobju cepljene proti rdečkam,« pravi dr. Tatjana Lejko - Zupanc in nadaljuje, da je »sicer pred načrtovano nosečnostjo mogoče dokazati zaščitna protitelesa proti virusu rdečk če ženska ni bila cepljena ali če ni prebolela rdečk«. Pregled nosečnice, ki je bila v stiku z rdečkami, je torej nujen in naj bo čim hitrejši, enako velja v primeru stika z noricami.
Tudi v primeru potovanj bi bilo najprimerneje obiskati zdravnika, ki se ukvarja s potovalno medicino, ter ga povprašati, ali je potrebno dodatno cepljenje. Prav davica je tista bolezen, pri kateri imunost postopoma pada in bi bili potrebni poživitveni odmerki na vsakih 10 let.
Polemike o obveznih cepljenjih
V Sloveniji glede cepljenj upoštevamo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), obenem pa tudi strokovna priporočila ameriških in evropskih (zlasti angleških, nemških in danskih) strokovnih skupin. Cepljenje je pri nas določeno z zakonom, podobno kot v večini evropskih držav.
»Veliko staršev pa cepljenje zavrača, bodisi iz verskih ali filozofskih razlogov ali pa zaradi neprijetnih izkušenj, ki so jih imeli ob cepljenju svojih ali drugih otrok. Tudi cepljenje ima svoje nevarnosti, o kateri morajo biti starši informirani. Vse več pobud je, da bi odpravili obvezno cepljenje. Zavedati pa se moramo, da le dovolj visok odstotek cepljenih otrok zagotavlja imunost vse populacije in izkoreninjenje določenih nalezljivih bolezni,« končuje dr. Lejkova.
 Tončka Tratar, dr. med. |
Cepljenja se začnejo že v zgodnji dobi
Še vključno z letom 2004 so bili proti tuberkulozi cepljeni vsi zdravi otroci že prve dni po rojstvu; od leta 2005 cepijo samo tiste, pri katerih obstaja tveganje za okužbo.
Proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa B ter proti otroški paralizi otroke cepijo s kombiniranim cepivom, ko so stari tri mesece, pri štirih do petih mesecih ter pri šestih mesecih in ponovno eno leto po tretjem bazičnem odmerku.
Proti ošpicam, mumpsu in rdečkam otroke cepijo po dopolnjenem dvanajstem mesecu starosti, včasih tudi kak mesec prej ali kasneje. Cepljenje se ponovi ob vstopu v šolo.
Če je potrebno, so otroci v predšolskem obdobju lahko cepljeni tudi proti nekaterim drugim boleznim, kot so hepatitis B in A, klopni meningoencefalitis, norice, gripa, pnevmokok.
»Ob vstopu v šolo so otroci cepljeni še proti hepatitisu B v treh odmerkih z razmakom enega meseca in ponovno čez eno leto, v 3. razredu osnovne šole pa so ponovno cepljeni proti davici in tetanusu. Cepljenje proti tetanusu se potem ponovi v 3. letniku srednje šole,« razloži Tončka Tratar, dr. med., specialistka šolske medicine.
Mogoče negativne posledice cepljenj
Po vsakem cepljenju se lahko pojavi takojšnja ali kasnejšnja alergična reakcija na katero koli sestavino cepiva. »Po cepljenju proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa B in poliomielitisu se lahko pojavijo zvišana temperatura, do 39ºC, rdečina, oteklina in bolečina na mestu vboda. Po cepljenju proti ošpicam, mumpsu in rdečkam se lahko po enem tednu pojavijo povišana telesna temperatura, do 38,5ºC, prehladni znaki in izpuščaji. Oteklina pred ušesom se lahko pojavi še en mesec po cepljenju. Hujše reakcije, kot so krči, meningitis, meningoencefalitis, so na srečo zelo redke,« razlaga dr. Tratarjeva, ki dela v Zdravstvenem domu Ljubljana Vič-Rudnik že od leta 1992. »V našem zdravstvenem domu skrbimo za nekaj manj kot 5500 otrok. V sedmih družinah starši cepljenju nasprotujejo in tako ni cepljenih njihovih 11 otrok, dva pa sta cepljena nepopolno,« še dodaja.
Moje zdravje št. 11 / 11. april 2006