Sladkorna bolezen je kronična bolezen, za katero je značilen problem regulacije krvnega sladkorja. Poznamo več oblik bolezni: tip 1, tip 2, nosečnostno obliko sladkorne bolezni in diabetes, povzročen s sekundarnimi vzroki. Danes najpogosteje govorimo o starostni obliki diabetesa, tipu 2, ki je povsod po svetu, tudi pri nas, v porastu. Tip 1 se pojavlja v otroštvu oziroma mladostni dobi in zanj je značilno popolno pomanjkanje insulina. Trebušna slinavka popolnoma preneha izločati insulin in bolnik je vse življenje vezan na več injekcij insulina dnevno. Pri tipu 2 trebušna slinavka še vedno izloča insulin, vendar je ta neučinkovit v perifernih tkivih, kjer insulin sicer deluje, to je v skeletni mišici. Gre za popolnoma drugo bolezen kot pri tipu 1, saj ne gre samo za problem metabolizma glukoze, pri večini bolnikov namreč se pojavijo tudi težave s krvnimi maščobami ali krvnim tlakom. To pomeni, da je pri bolniku, ki je zbolel za sladkorno boleznijo tipa 2, večje tveganje za možgansko ali srčno kap. Pri sladkorni bolezni tipa 1 pa lahko vidimo, kaj neurejen krvni sladkor bolniku naredi v daljšem obdobju. Zanj so značilni predvsem mikrovaskularni zapleti − okvare na očeh, ledvicah in živčevju. Ti bolniki nimajo težav z regulacijo krvnega tlaka ali maščob, temveč samo problem regulacije sladkorja. Toda, pozor! Ko imajo bolniki sladkorne bolezni tipa 1 v urinu prisotnost mikroalbuminov, se tudi pri njih razvije visoko tveganje za nastanek kapi.
Molekule inzulina se v podkožju združujejo in reverzibilno vežejo na albumin, kar upočasni njihov prehod v krvni obtok.
Vezava na plazemski albumin po sistemu pufra blaži spremembe v hitrosti absorpcije inzulina detemir.
Inzulin prihaja k celicam počasi in enakomerno.
Epidemija diabetesa tipa 2
Diabetes tipa 2 je v porastu. Pri nas je okoli 10.000 sladkornih bolnikov, od tega 90 odstotkov tipa 2, 10 odstotkov pa tipa 1. Rizični za sladkorno bolezen tipa 2 so ljudje, stari nad 40 let, ljudje s povečano telesno težo (predvsem trebušno debelostjo) in tisti, ki imajo povišan krvni tlak ter maščobe v krvi. Na bolezen vpliva tudi dednost. Ženske, ki so imele med nosečnostjo nosečniško obliko sladkorne, imajo v pozni starosti 50 odstotkov več možnosti, da zbolijo še za tipom 2. Tip 2 sladkorne bolezni (sicer starostna oblika) je mogoč celo pri predebelih otrocih. Zanj je značilna odpornost za inzulin. Trebušna slinavka sicer izloča inzulin iz beta celice, vendar telo tega inzulina ne izkoristi. To je posledica predvsem trebušne debelosti. Sčasoma odpornost za inzulin narašča, usihati pa začne beta celica. V tem se kaže progresivno napredovanje bolezni, ki terja prehod s tablet na inzulin. Ta prehod terja veliko večjo pozornost, stalno merjenje sladkorja in poznavanje parametrov. Zdravljenje pa prinaša tudi stranske učinke. Med njimi je pogosta hipoglikemija, ki nastopi ob siceršnjem rednem injiciranju inzulina, vendar neredni, spremenjeni prehrani.
Nad bolezen s tabletami in injekcijami
Tudi zdravljenje obeh oblik bolezni je različno. Tip 1 zdravimo z inzulinskimi injekcijami doživljenjsko, medtem ko začnemo tip 2 zdraviti s spremembo življenjskega sloga; treba je znižati telesno maso, se dovolj gibati, spremeniti način prehranjevanja – to v vsakem primeru ostaja temelj zdravljenja, ne glede ne to, kako se bolnik zdravi, z inzulinom, tabletami ali zgolj dieto. Seveda pa v nekem trenutku ti ukrepi niso dovolj za uravnavanje višine krvnega sladkorja v krvi, zato posežemo po peroralnih antidiabetikih oziroma zdravilih, ki vplivajo na tarče, kjer se vrši metabolizem glukoze. Bolezen je progresivna, kar pomeni, da se ne glede na to, kako jo zdravimo, z leti slabša − beta celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin, namreč pešajo. Ko je kritična koncentracija inzulina za doseganje potreb organizma premajhna, se tudi pri sladkorni bolezni tipa 2 odločimo za inzulin.
V Sloveniji imamo na voljo vse vrste inzulina. Po trajanju jih delimo v štiri skupine: ultrakratko delujoče, kratko delujoče, srednje dolgo delujoče in dolgo delujoče. Značilno za prvo skupino inzulinov, kamor prištevamo aspart in lispro, je, da si bolnik inzulin vbrizga tik pred obrokom, delovati začne po 15 minutah in vrh delovanja doseže v uri in pol. Takrat sta tudi porast in absorbcija sladkorja v krvi največja. Po štirih urah pa nima nobenega učinka več.
Kratko delujoči inzulini se dajejo 20 do 30 minut pred obrokom, zato da se pravočasno razgradijo, imajo pa kasnejši vrh in daljše trajanje. Oboji, ultrakratko in kratko delujoči inzulini so prandialni, saj jih jemljemo zaradi zaužitja obroka.
Bazalni inzulini (detemir, glargin) zagotavljajo dnevne osnovne potrebe organizma. Delimo jih na srednje dolgo delujoče in dolgo delujoče, vbrizgamo pa si jih enkrat ali dvakrat dnevno. Veliko dejavnikov vpliva na to, kako bo bazalni inzulin deloval: količina, temperatura maščevja, mesto, globina vboda. Vsi želimo, da je delovanje inzulina čim bolj predvidljivo. Za bolnike je to bistveno, saj si želijo zgolj predvidljivih, učinkovitih zdravil. Ni mogoče reči, da je neki inzulin boljši od drugega, zagotovo pa je najnovejši dober in ustrezen. Strokovnjaki so ugotovili, da je z detemirjem (levemir) ob enaki metabolni urejenosti predvidljivost iz dneva v dan boljša. Preden je bil levemir na voljo pri nas, si ga je nekaj mojih bolnikov nabavljalo v tujini. Izkušnje so vsekakor pozitivne.
Moje zdravje št. 05 / 10. januar 2006
