Radiokativni izotop pripelje monoklonsko protitelo do bolne celice.

 

Kakšna metoda je radioimunoterapija? Kakšne so njene prednosti glede na klasično obsevanje?

Protitelesa, ki se uporabljajo za zdravljenje, so visoko specifična in usmerjena proti rakavim celicam, ki imajo na svoji površini selektivno izpostavljene določene antigene ali pa je koncentracija teh antigenov mnogo višja, kot pri zdravih celicah. Protitelo samo kot tako lahko vpliva na celično rast ali celico uniči (kot je to v primeru Mabthere) ali pa igra vlogo transportnega sistema za radioaktivne izotope ali druge toksične spojine. Ker se protitelo, označeno z radioaktivnim izotopom, kopiči samo na površini obolelih celic, dosežemo visoko selektivno zdravljenje - radioaktivni izotop uničuje »samo« obolele celice, med tem ko zdrave celice ostanejo v večji meri neprizadete. Velika prednost radioimunoterapije je tudi v tem, da se pri enkratnem dajanju z radioaktivnim izotopom označeno protitelo nakopiči na vseh prizadetih mestih, med tem ko je pri klasičnem obsevanju potrebno obsevati vsako obolelo mesto posebej in da lahko s sevalci beta ali alfa zdravimu tudi manjše tumorje in mikrometastaze, ki so neprimerne za klasično obsevanje. Z radioimunoterapijo se tako močno približujemo izpolnitvi večne želje v medicini po čarobni kroglici, ki bi bila sposobna razlikovati bolno od zdravega tkiva, bolno poiskati, ga prikazati in tudi selektivno uničiti.

 

Kakšne vrste je izotop, ki se uporablja pri tej vrsti terapije?Je za okolje škodljiv?

Začetki označevanja protiteles z radioaktivnimi izotopi segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Prvi izotop, ki so ga uporabljali, je bil jod-131 (beta in gama sevalec). Jod-131 se v terapevtske in diagnostične namene uporablja še danes, poleg njega pa v terapevtske namene še itrij-90, renij-186, renij-188 ter v manjši meri samarij-153 in astat-211. Kratek domet v tkivu (domet v tkivu je odvisen od energije sevanja posameznega izotopa) in visoka gostota poškodb na poti sevalcev beta in alfa so lastnosti, ki jih izkoriščamo za terapijo. Sevalci gama imajo daljši domet v zraku ali tkivu, kar omogoča njihovo vizualizacijo izven telesa, gostota poškodbe žarkov gama pa je majhna. Označevanje protiteles s sevalci gama se izvaja za prikazovanje tumorjev (radioimunoscintigrafija).


Sevalci beta in alfa, ki se uporabljajo v nuklearni medicini, za okolje ne predstavljajo velike nevarnosti, ker je njihova razpolovna debelina (domet) v zraku ali tkivu relativno majhna (nekaj cm v zraku, do nekaj mm v tkivu). Nevarni so samo, če jih zaužijemo ali nanesemo na površino telesa neposredno. Razpolovna doba (čas, ko sevanje izotopa pade na polovico) izotopov, ki se uporabljajo v nuklearni medicini je relativno kratka (od nekaj minut do največ nekaj dni).

Monoklonsko protitelo napada in ubija tumorske celice

 


Kako je z izolacijo pacienta in npr. ločenim zbiranjem urina pri bolnikih, ki so zdravljeni z radioimunoterapijo?

Za bolnike, ki so zdravljeni s protitelesi označenimi z jodom-131, je potrebna hospitalizacija, saj jod-131 pri razpadu oddaja tudi žarke gama (z relativno visoko energijo sevanje 364 keV). Pri hospitaliziranih bolnikih je potrebno zbiranje vseh izločkov. V primeru, ko je protitelo označeno z izotopom, ki je čisti sevalec beta ali alfa (itrij-90, renij-188, astat-211) izolacija bolnika ni potrebna, prav tako ne zbiranje radioaktivnih izločkov.

 

Se pri nas s to metodo zdravi že več bolnikov ali je dostopna le redkim?

Pri nas je tovrstno zdravljenje na voljo od januarja 2004, ko je proizvajalec dobil dovoljenje za promet z 90Y-Zevalinom v Evropski uniji. Do sedaj je bilo v Sloveniji z radioimunoterapijo zdravljenih le nekaj bolnikov.
Protitelo se z radioaktivnim izotopom označuje tik pred aplikacijo. Postopek označevanja je relativno zahteven, saj gre za pripravo parenteralnega zdravila, ki je odprti vir sevanja. Delo lahko izvajajo samo ustrezno usposobljeni ljudje, v ustreznih prostorih, z uporabo posebne opreme in zaščitnih sredstev. Potrebno je zagotoviti, da se pri postopku označevanja ves radioaktiven izotop veže na protitelo (kar ob koncu priprave, preden damo zdravilo bolniku, tudi preverjamo) in da protitelo obdrži sposobnost za vezavo na antigen. Zaradi naštetega lahko priprava 90Y-Zevalina poteka samov centrih, ki so ustrezno opremljeni (s kadri, opremo in prostori) in usposobljeni. Problem je tudi relativno visoka cena posameznega odmerka.

 

Ali menite, da gre za človeku prijazno obliko zdravljenja, ki bo v prihodnosti postala prevladujoča oblika zdravljenja v radiologiji? (radioimunoterapija se uporablja v nuklearni medicini in ne v radiologiji!!)

Menim, da bo uporaba radioaktivnih izotopov v terapevtske namene v prihodnosti pridobivala na svojem pomenu, saj omogoča visoko selektivno obliko ciljanega zdravljenja. Do bolnika je radioimunoterapija mnogo bolj prijazna, saj so zdrava tkiva mnogo manj prizadeta. S kombinacijo večih izotopov za označevanje protiteles z različnim doseghaom v tkivu lahko dosežemo optimalne učinke. Doseg sevanja v tkivu je odvisen od energije sevanja. Za zdravljenje manjših tumorjev in mikrometastaz so primernejši sevalci z manjšo energijo sevanja, kot je jod-131, samarij-153 ali sevalci alfa (astat-211), ki imajo manjši »doseg« v tkivu, med tem ko so za zdravljenje večjih tumorjev primernejši sevalci beta z višjo energijo sevanja, kot je itrij-90, renij-188 (slika).


Problem pri uporabi protitels je njihova imunogenost (po dajanju lahko sprožijo imunski odgovor pri bolniku – to je tvorbo protiteles proti protitelesom (HAMA (human anti mouse antibody), HAHA (human anti human antibody), HACA (human anti chimer antigody). Tvorba protiteles proti apliciranim protitelesmo sicer večinoma ni življenjsko ogrožujoča za bolnika, povzroči pa tvorbo večjih kompleksov, posledica česar je, da se z radioaktivnim izotopom označeno protitelo v telesu obnaša drugače, kot običajno in ne doseže svojega cilja oz. namena. Temu problemu se izogibamo z uporabo humaniziranih kimernih protiteles, z uporabo manjših fragmentov protiteles ali z uporabo peptidnih molekul, ki niso imunogene, imajo pa sposobnost vezave za antigen ali receptor.

 

Pred kratkim ste doktorirali – je morda tema doktorske disertacije vezana na radioimunoterapijo?

Naslov moje doktorske disertacije je: Razvoj novega radiodiagnostika 99mTc-rituksimab za ugotavljanje CD20 pozitivnih limfomov. Pri svojem delu sem kimerno monoklonalno protitelo (rituksimab) označila s tehnecijem-99m, ki je izotop izbora v nuklearno medicinski diagnostiki. 99mTc-rituksimab omogoča vizualizacijo limofmov, ki imajo na celični površini izpostavljen antigen CD20 in je primerjen za odkrivanje CD20 pozitivnih limfomov in za načrtovanje (radio)imunoterapije.

 

Moje zdravje št. 01 / 6. september 2005