Rastlina, ki v naravi raste po vsem svetu, v zdravilne namene pa je največ izvažajo države nekdanjih Sovjetske zveze in Jugoslavije ter Madžarska, je sestavljena iz pritlične rozete pecljatih jajčastih listov, ki so lahko celorobi ali rahlo nazobčani. Iz nje se dvigujejo stebelca s socvetji na vrhu. Lističi stebelc so sedeči in z značilnimi ušesci ovijajo steblo. Na vrhu je rahlo socvetje, sestavljeno iz drobnih, do tri milimetre velikih, belih štirištevnih cvetov. Plodnice se oblikujejo v značilne trioglate plodiče, v katerih so zelo drobna svetlo rjava semena. Korenina je valjasta ali razrasla. V zdravilne namene se uporablja zel.

Ustavite krvavitve

Ker naj bi ustavil krvavenje in razkužil sečila, ga je ljudsko zdravilstvo nekoč priporočalo pri materničnih krvavitvah, kjer je nadomeščal alkaloide rženega rožička, krvavem bruhanju, izločanju krvavega seča, vnetju mehurja in pri driski. Danes je njegova raba zastarela zaradi nezadostnega učinka, zato se redko uporablja kot notranje zdravilo pri močni menstruaciji ter zunanje pri krvavitvah iz nosu in krvavečih površinskih ranah.

Novejša dognanja so pokazala, da pri zunanji rabi navadnega plešca krvavitve ustavlja peptid, ki deluje podobno kot hormon oksitocin, ki skrči krvne žilice, še posebno v maternici, a ni pojasnjeno, zakaj naj bi bil najučinkovitejši šele tri mesece po uporabi. Notranja uporaba rastline ne deluje na ustavljanje krvavitev, ampak protivnetno in protirazjedno, zmanjša oteklino in krvni tlak, žene na vodo, poveča venčni pretok, upočasni in okrepi srčni utrip, poglobi spanec ter spodbudi krče gladkih mišic v tankem črevesu in maternici.

Čezmerni odmerki lahko motijo zdravljenje previsokega in prenizkega krvnega tlaka, delovanje ščitnice in srca ter stopnjujejo pomirjevalni in uspavalni učinek. Ker oksitocinu podobna sestavina in tiramin spodbudita maternične krče in ker rastlina vpliva na menstruacijski ciklus, po ljudskem izročilu pa se uporabljala tudi kot sredstvo za sprožitev splava, uporaba med nosečnostjo ni priporočljiva, čezmerna pa ne med dojenjem. Sicer pa so čezmerni odmerki pri poskusnih živalih povzročili pomiritev, razširjene zenice, ohromitev zadnjih okončin, težko dihanje in smrt zaradi dihalne ohromitve. Ker spojina sinigrin v vodi razpade v izotiocinat, ki je zelo močno dražilno sredstvo in povzroči mehurje na koži, zmožen naj bi bil tudi povzročiti golšavost, je potrebna previdnost tudi pri zunanji rabi.

 

Moje zdravje št. 134 / 1. februar 2011

foto: arhiv Moje zdravje