S partnerjem sva se soočila z neplodnostjo pred tremi leti, ko sva se že eno leto zamanj trudila, da bi zagledala »modri plusek«. Prijatelji so začeli spraševati, nekateri bolj, drugi manj diskretno. Vmes se je našla kaksna »firbčna baba«, ki je prav neusmiljeno »vrtala«. Počasi nama je zmanjkalo duhovitih in nedefiniranih odgovorov v smislu, da »čez naso hišo letajo samo čaplje, štorklje pa ne«. Starši so bili bolj diskretni, Vprašanje »Kako sta?«, je zamenjalo »Ali je kaj novega?«, kar je bilo prav tako boleče, saj nisva imela nobenih »senzacionalnih novic«. Vprašati direktno niso hoteli, predvidevali so, da otrok še nočeva, ker nimava časa, ker so druge stvari pomembnejše.
Najtežji so pogovori z ljudmi, ki sami niso nikoli imeli težav z neplodnostjo in se tudi niso sposobni vživeti v težave drugega, poleg tega pa so vedno prepričani, da imajo prav. Mame, ki trdijo, da so čakalne vrste pri specialistih posledica dejstva, da se »ne znaš postaviti zase«, ki zavzeto iščejo prve znake nosečnosti, ko je za to še povsem prezgodaj, ki so prepričane, da bi najbolj pomagalo zdravljenje z bioenergijo in ugotovitvami, da je za vse kriv stres in sevanje mobilnih telefonov, so zares odveč. Časopisi in revije (tudi tisti ne-rumeni), ki objavljajo plehke članke o tem, da za povečanje plodnosti pomaga določena hrana in da je za neplodost največkrat krivo nezdravo življenje, naredijo veliko škode. Neplodne pare prikazujejo v slabi luči v smislu »saj so sami krivi, ker kadijo, pijejo in so ambiciozni karieristi«. Podcenjevanje resnih težav z neplodnostjo v smislu »kriva je psiha« je krivična, promoviranje vitaminov za povečanje plodnosti pa samo še en način služenja denarja z obupanimi ljudmi. Poleg tega na splošno velja mnenje, da umetna oploditev reši vse težave - in to takoj. Podrobnosti o tem, da postopek traja dober mesec dni, (potem, ko potrebujeta vsaj leno leto, da opravita vse potrebne preglede) da je nevaren in boleč in da v povprečju uspe le vsak peti – tega nihče ne ve.
Mene osebno je najbolj obremenjeval »pritisk okolice«. S partnerjem sva trdno verjela v to, da nama bo nekoč »uspelo«, vendar sva se tudi zavedala, da bo morda to šele čez eno, dve, tri ali pa pet let. Sprijaznila sva se s tem, da morava biti potrpežljiva in vztrajna, da naju neuspeh in razočaranje ne sme psihično zlomiti, da je bolje ne razmišljati »ne za nazaj, ne za naprej«. osredotočila sva se samo na naslednji korak, na naslednji pregled, na naslednjo formalnost, ki jo morava urediti v postopku, na organizacijo življenja, ki ne sega več kot en teden naprej. Okolica pa tega ni razumela. Prijatelji in sorodniki so postavljali neprimerna vprašanja v smislu »Kaj pa bosta, če vama tudi tokrat ne uspe?« »Ali že razmišljata o posvojitvi?«, »Kakšna bo višina porodniškega nadomestila?«, »Kakšen voziček bosta izbrala?« nekateri so bili pretirano radovedni, niso se zadovoljili z grobim opisom potopka, brezčutno so secirali vsak korak, spraševali o podrobnostih, kot da bi bila objekt študijske raziskave in ne par, ki si želi otroka. Nekateri so nama razlagali, kakšne cunjice od svojih otrok hranijo za naju. Moški pa seveda – za njih je to tabu tema, o tem se vendar ne pogovarja, le kakšen oče se najde kdaj, ki razmišlja o dediščini za tvoje otroke, ki jih še nikjer ni. Še vedno pa pri večini moških, sploh starejših, velja prepričana, da je ženska tista, ki je »jalova« in s tem povezano občutijo sram in gnus.
Naj povem, da so mi bile v tem času v največjo podporo »sotrpinke« z enakimi težavami, ali pa nekaj redkih prijateljic, ki premorejo trezno glavo in vedno najdejo opogumljajočo besedo. Pa forumi, kje sem redno iskala odgovore na svoja vprašanja. Informacij sem imela vedno premalo in ostajala sva sama s številnimi vprašanji. Od punc v čakalnici sem slišala veliko zgodb, ki so mi pomagale ustvariti celostno sliko o zdravljenju nepodnosti – nekakšen zemljevid – in svojo pozicijo na njem. Nagnjeni smo k tem, da se primerjamo z drugimi, da lažje ocenimo kaj je »normalno« in kaj ne, kako uspešni smo, kako veliko je lahko naše upanje, ali nam do cilja manjka še veliko, ali že čaka za vogalom.
Na forumih sem izvedela za mnogo drobnih trikov, ki naj bi »pomagali« in ti vedno znova vlivajo novo upanje. Aspirin po transferju, matični mleček za večje število foliklov, vitamini zanj, refleksna masaža stopal... Mogoče pomagajo, mogoče ne, bistveno pa je, da vedno najdeš neko spremebo, ki ti vlije novo upanje. Tako kot se tudi hujšanja lotimo z vedno drugačno dieto. Ker ta pa preizkušeno deluje. Nekaj novega, svež veter v laseh. Tokrat pa bo, zagotovo bo. In tako vedno znova, če bo potrebno trikrat, petkrat ali sedemkrat. Kot lososi, ki se do smrti mečejo čez jezove rek, da lahko odložili svoje ikre na primerno mesto, tako tudi pri ljudeh upanje umre zadnje - ni je bolečine, trpljenja in nevarnosti, ki ga ne bi bili pripravljeni prestati vedno znova in znova za to, da bi imeli otroke.
Več na neplodnost.net/ in forumih na med.over.net/