Vitke ženske po menopavzi doživljajo več težav

Ženske danes v razvitem svetu, tudi v Sloveniji, živijo v povprečju 80 let, kar pomeni, da tretjino življenja preživijo v obdobju po menopavzi. Klimakterični sindrom je toliko bolj obremenjujoč, ker se v tem času od njih še pričakuje aktivno vključenost v družinsko in poklicno življenje.

Vročinski navali, nočno znojenje, nespečnost, nervoza, depresivna občutja in zmanjšano spolno poželenje. Opisanim znakom klimakteričnega sindroma se pridružujejo še obremenitve okolja. Otroci odidejo od doma in starši doživijo sindrom praznega gnezda. »Za marsikatero žensko je vsega tega preveč, zato mora poiskati pomoč,« je

uvodoma povedal ginekolog doc. dr. Damir Franić (na fotografiji), podpredsednik Slovenskega menopavznega društva in vodja novega Holističnega menopavznega in andropavznega centra v Rogaški Slatini. Ne potrebujejo vse ženske pomoči, saj simptomi niso enako izraziti. Ena tretjina srečnic po menopavzi ne doživlja nobenih simptomov, druga tretjina občuti zmerne simptome, s katerimi še nekako shajajo, zadnja tretjina pa doživi hud padec kakovosti življenja, ki zahteva obravnavo in pomoč ginekologa.

Tudi PMS lahko napove intenziteto težav

Franić je povedal, da številni dejavniki določijo, v kateri tretjini se bomo znašle. »Danes vemo, da imajo ženske, ki so imele močan predmenstrualni sindrom in ki so v osnovi bolj čustveno nestabilne, tudi v času pred, med menopavzo in po njej (zadnji menstruaciji) izrazitejše težave od žensk, ki so življenje jemale z boljše plati in zaradi težav, ki jih prinaša, manj trpele,« je pojasnil ginekolog in navedel drug pomemben dejavnik – telesno težo. »Vitke ženske imajo več težav od tistih z normalno in nekoliko prekomerno težo. Zakaj? V obdobju po menopavzi se hormon estrogen, ki je odgovoren za dobro počutje in zdravje žensk, sintetizira iz moških spolnih hormonov androgenov v maščevju. Če je ženska močnejša, ima večjo mišično maso in več maščevja, zato je pretvorba estrogena iz moških spolnih hormonov boljša in posledično beležimo manj klimakteričnih težav,« je pojasnil.

Upad spolnega poželenja

Upadu libida v zrelih letih so bolj izpostavljene tiste ženske, ki imajo v svojem hormonalnem statusu manj moških spolnih hormonov. »Za libido so namreč znova odgovorni moški spolni hormoni androgeni,« je pojasnil Franić. Hormonska terapija, ki jo ginekologi predpisujejo, zato vključuje dodajanje moških spolnih hormonov, ki poleg libida izboljšajo še čustveno stabilnost. Po besedah sogovornika danes vse več žensk prihaja s to problematiko in se je pripravljenih o njej iskreno pogovoriti.

»Iskreno sem vesel takih pacientk, saj jim v veliki meri lahko pomagam,« je povedal, čeprav je dodal, da je več kot 80 odstotkov partnerskih težav, ki na prvi pogled nastanejo zaradi težav z libidom, povezanih s slabšim partnerskim odnosom v njegovih izhodiščih. »Z upadanjem libida se ženske počutijo krive in potrte, ker si svojega partnerja ne želijo več tako kot nekoč. Na drugi strani pa je s situacijo nezadovoljen partner in obojestransko odtujevanje lahko poglobi vrzel, če se o težavi nismo sposobni konstruktivno pogovoriti,« je dejal ginekolog.

Varno, a učinkovito?

Do leta 2002 je bila pri nas in po svetu množično v uporabi nadomestna hormonska terapija. Potem je odjeknila študija WHI, ki je predstavila nevarnosti nadomeščanja hormonov in privedla do izrazitega padca števila uporabnic. Franić je dodal, da danes vemo, da je bila študija zasnovana na način, ki ga v praksi ne uporabljamo, pa vendarle je priljubljenost hormonske terapije drastično padla in to je bila priložnost za prihod oblik pomoči, ki naj bi bile naravne in varnejše. Takšni so bili fitopreparati, bioidentični hormoni itd. »A trditve o njihovi varnosti in naravnejši učinkovitosti ne držijo. Zato ginekologi še vedno uporabljamo preverjene hormonske pripravke, ki so na voljo, želimo pa si jih čim več, da bi jih lahko individualno prilagodili potrebam pacientk,« je povedal Franić. Estrogensko-progesteronskih krem ali gelov v Sloveniji še nimamo, na voljo imamo le en čisti estrogenski obliž, vse drugo pa so preparati za peroralno uporabo, ki naj bi se jih po sodobnih smernicah izogibali. »Danes stremimo k temu, da se izognemo peroralni uporabi in prehajanju skozi jetra oziroma metabolizaciji preparatov v jetrih, česar p

a nam ponudba ne omogoča. Res je, da nekateri zdravniki že predpisujejo preparate iz tujine, a to ni v skladu z dobro klinično prakso. Preparatov iz tujine, katerih vsebnosti natančno ne poznamo, ne priporočamo.«

Za alternativni pristop, vendar ...

Naš sogovornik je zagovornik klasične medicine v kombinaciji s preverjenimi alternativnimi pristopi. Takšna je denimo akupunktura, ki se je izkazala za uspešno pri ženskah s klimakteričnimi težavami, ki ne želijo prejemati hormonskih preparatov. Na voljo je tudi dokazano učinkovito naravno zdravilo iz grozdnate svetilke. Toda kot je poudaril Franić, je treba vedeti, da le nadomestna hormonska terapija zmanjša klimakterične težave za 80 do 90 odstotkov, medtem ko alternativne metode, vključno s fitopreparati ali akupunkturo, pripeljejo do uspeha na nivo placeba, tj. od 40 do 50 odstotkov. »Osnovna težava je v tem, da po treh do šestih mesecih uporabe pozitiven učinek upade in težave se povrnejo, čeprav pacientke nadaljuje terapijo. To je samo dokaz, da ni bistvene razlike med učinkom placeba in alternativnih metod,« je realno sklenil sogovornik, vodja novega holističnega menopavznega centra na Štajerskem, ki je prvi takšen v Evropi (na fotografiji v ozadju). V njem upoštevajo vse preverjene možnosti in posameznici pomagajo na podlagi njenih želja in potreb. »Če ženska ne želi hormonov, jih ne bomo vsiljevali, ampak izbrali možnosti, ki zadovoljujejo standarde dobre klinične prakse in za katere menimo, da ji lahko pomagajo izboljšati kakovost življenja,« je dodal Franić.

Dnevnik, 6. junij 2012