Delniška upravičenja za zaposlene v podjetju so eden od najbolj običajnih načinov motivacije v industriji visoke tehnologije, vsaj v razvitem svetu. Z njimi poskušamo zaposlene prepričati, da z nami ostanejo čim dlje.
Kaj pa v drugih panogah? Se to uporablja tudi pri nagrajevanju delavcev v proizvodnji, ki imajo morda minimalno plačo?Bolj je odvisno od povpraševanja po kadrih. Po sposobnih zaposlenih v visoki tehnologiji je veliko povpraševanja po vsem svetu, tudi zato je veliko inovacij. Seveda v zahodni Evropi obstaja tudi delavsko solastništvo v običajnih industrijah, kot so transportna podjetja, tovarne, kovinarstvo...
Si zaposleni na pomembnih položajih in inovatorji, ki morda prispevajo več k razvoju podjetja in ustvarijo več dodane vrednosti, zaslužijo večji del dobička?Vsekakor! Pri nas so delniška upravičenja sestavljena iz treh komponent. 15 odstotkov je odvisno od števila delovnih ur, prav toliko od višine bruto plače. Večino, kar 70 odstotkov, predstavlja osebna ocena. Pri njej so nihanja tudi največja.
Najpomembnejša je torej osebna ocena. Kdo jo da?Vodje oddelkov.
Se ne bojite, da bi prišlo do nepravičnosti ali diskriminacije? Še vedno gre za ljudi.Seveda se. Ampak v Sloveniji na veliko stvari preveč gledamo tako, da bo ja za vse pravično. Nimamo iluzij, da smo vsemogočni, da nikoli ne pride do napak in da komu kdaj ne spregledamo doprinosa. Kljub vsemu na splošno mislim, da dobro zajamemo tiste, ki jih je treba nagraditi.
Ekonomisti bi vam morda oporekali in rekli, da dobiček pripada lastniku podjetja, saj je tvegal svoja sredstva. Zaposleni pa tako ali tako prejmejo plačo.Pri nas je osnovni mehanizem delitve dobička zastavljen nekoliko drugače: 30 odstotkov gre lastnikom, torej tistim, ki so omogočili, da se nekaj naredi, 30 odstotkov zaposlenim, 40 odstotkov pa naj bi se vložilo v nadaljnji razvoj. V Datalabu imamo pametne lastnike, ki želijo rast. Zato od praktično prvega leta poslovanja izplačujemo le delniška upravičenja, dividend pa ne izplačujemo in jih namenimo rasti. Tudi zato si lahko privoščimo tako visoke količnike razvoja. Skoraj 70 odstotkov prihodkov vložimo v razvoj.
Koliko dobička dobijo zaposleni v evrih?Za poslovno leto 2013 bo to okoli 93.000 evrov. Ob tem morate upoštevati, da vrednost delnice Datalaba na borzi raste, njena cena pa se izračunava glede na tečaj preteklega leta. Delavci bodo dobili delnice po 1,79 evra, na trgu pa so vredne med 3,8 in 4,4 evra.
Kdo dobi koliko?Odvisno od osebne ocene zaposlenih. Ravnokar delamo izračune za leto 2013, pri čemer najnižja delniška nagrada znaša okoli 300 evrov, najvišja pa 6900 evrov.
Potem lahko tudi tisti na nižjem položaju dobijo več od direktorja?Seveda. Imamo kar nekaj linijskih menedžerjev, ki dobivajo nagrade, ki so v rangu članov uprave.
Koliko zaposlenih imate trenutno?Cela skupina šteje 220 ljudi. V Sloveniji trenutno 124.
Je veliko prihodov in odhodov zaposlenih?Trudimo se držati med 5- in 10-odstotno gibanje števila zaposlenih, saj spodbujamo kroženje ljudi. Tako se pogosto zgodi, da nekdo odide v svetovalno podjetje in se po nekaj letih vrne nazaj v Datalab.
Raje gradite lastne kadre ali se zalagate z že izpopolnjenimi kadri?Odvisno od delovnega mesta. Razvojnike imamo raje takšne, ki že nekaj znajo, medtem ko prodajnike rajši vzamemo »sveže« in jih sami izoblikujemo. Svetovalce običajno iščemo na področjih, ki niso računalništva. Zaposlimo torej kakšnega računovodjo in ga došolamo.
Kdo v Datalabu skrbi za to, koga pripeljati v podjetje?Danica Starič opravlja funkcijo kadrovske službe za vso korporacijo. Za razliko od petih let nazaj nimamo nobenih težav s kadri. Smo bolj prepoznavni.
Podjetja se velikokrat pritožujejo, da na trgu ni dovolj sposobnih, tehnično podkovanih kadrov.Manjkajo tudi sposobni računovodje, finančniki, menedžerji. Poglejmo, kaj se dogaja v slovenskem gospodarstvu. Dobrih menedžerjev je malo.
Morda merite zadovoljnost zaposlenih?Seveda. Vsako leto delamo teste izgorelosti za celotno skupino. Tako vidimo, katera delovna mesta so bolj obremenjena in kolikšna je splošna obremenjenost. Na splošno prevladuje občutek, da so prav vsi izgoreli, ko pogledaš dejanske analize, pa ugotoviš, da je izgorelih manj kot deset odstotkov zaposlenih. Kar je za krizne čase dober dosežek.
Kaj pa splošna zadovoljnost? Je udeležba zaposlenih pri dobičku kaj pripomogla k temu?V prvih letih ljudje niso vedeli, kaj bi počeli z delnicami, ki so jih dobili. Po tistem, ko smo jim dali možnost, da jih prodajo na borzi, pa je to nenadoma postalo nekaj, kar je vredno. Ko je začela vrednost delnic rasti, pa so delniške nagrade vse bolj zaželene.
Koliko zaposlenih proda delnice?Pred kratkim so delnice prodajali tisti, ki so nekje pred tremi do petimi leti zapustili podjetje.
O koliko delnicah govorimo?O dveh do treh odstotkih delnic, ki so v prostem obtoku. Te nam tudi zagotavljajo tekočo likvidnost na borzi.
Kdo so lastniki Datalaba?Sam sem največji lastnik, imam slabih 40 odstotkov delnic. Nekaj manj kot 20 odstotkov delnic je v lasti investicijskega sklada iz zahodne Evrope. Naslednji je slovenski investitor Zvone Jagodic, ki je pokupil delnice bivših zaposlenih v Datalabu, tako da jih ima zdaj skoraj deset odstotkov. Na četrtem mestu je predsednik upravnega odbora Lojze Zajc, ki ima dobre tri odstotke. Potem so v lastništvu še nekdanji zaposleni.
Kako lastniki gledajo na nagrajevanje zaposlenih? So soglasni, da je to potrebno? So morda kakšna nasprotovanja, težnje, da bi se to ukinilo?Za zdaj ta praksa ni doživela kakšnega nasprotovanja. Upam, da bo po 12 letih tako zakoreninjena, da bo obstala, tudi če bo v lastništvo vstopil neki strateški vlagatelj.
Je torej sistem nagrajevanja ustvarjen za mlada, hitro rastoča podjetja?Za vsa tista, ki hočejo rasti kot podjetje. Ne moreš rasti mimo ali na račun zaposlenih. Vsi čolni se morajo dvigniti nad gladino, ne morejo biti eni privezani, da se potopijo. Delniška nagrajevanja so nedvomno zanimiva za start-upe, vendar zelo veliko težavo predstavlja vrednotenje. Običajno imaš majhne ekipe, kar pomeni, da določeni posamezniki dobijo nekaj odstotkov vsega podjetja. Če pravila igre niso vnaprej dogovorjena, se ti lahko zgodi, da daš prevelika upravičenja in hitro pride do konflikta lastnikov. Potem imaš običajno večinske lastnike, ki težijo k vlaganjem, in manjšinske, ki zahtevajo dividende. To zna biti kritično za mlada podjetja, zelo veliko jih je zaradi tega propadlo.
Sistem nagrajevanja se mi zdi primeren tudi za podjetja v težavah. Težko je motivirati zaposlene, če moraš paziti na tekoče poslovanje in izkazovati čim večji dobiček, da ti banka podaljša posojila. Prej ali slej moraš zmanjšati stroške dela. Takšna solastništva igrajo zelo pomembno vlogo, ko se postaviš pred svet delavcev in rečeš: če hočemo rešiti podjetje, moramo za naslednjih 12 mesecev zmanjšati stroške dela za 15 odstotkov. Ampak, če nam uspe, dobite toliko in toliko lastništva. Toda kaj takšnega je v Sloveniji težko izpeljati, saj si je menedžment zapravil vse kredite. Delavci morajo verjeti, da po sanaciji ne bo privatiziral podjetja ali pa ga celo okradel.
Gre bolj za dvig motivacije ali za to, da preprečite njihov odhod h konkurenci?Razlogi za delniško nagrajevanje so trije. Prvi je motivacija. Drugi je stabilnost, da so zaposleni odločeni ostati v podjetju. Tretja in najpomembnejša je, da je v Sloveniji izredno težko ustrezno nagraditi kader, ki ne dela za minimalno plačo. Tisti, ki bolje zaslužimo, smo nesorazmerno obdavčeni, tako da je finančna motivacija prek plače izjemno draga. V Datalabu imamo 57 odstotkov zaposlenih v najvišjem davčnem razredu. To je neumnost. Kaj lahko dosežemo z delniškimi upravičenji? Zaposlenim lahko damo dve dodatni plači brez dodatnih obdavčitev. Če delnica zraste za 50 odstotkov, pa dobijo še eno plačo, vse skupaj torej tri polne bruto plače.
Do zdaj sva govorila o motivaciji in nagrajevanju dobrih zaposlenih. Kaj pa slabi delavci? Jih je mogoče odpustiti?Pri nas tako zavzeto delamo, da bi tisti trenutek, ko bi nekdo prišel v službo počivat, štirje njegovi kolegi morali delati več. In bi se verjetno sami obrnili proti njemu in ga izločili. Hoditi v službo, kjer je okolje sovražno do tebe, pa nikoli ni dobro. Če niti to ne pomaga, se človeka odpusti.
V podjetjih velikokrat opozarjajo, da nekoga ne morejo odpustiti, ker bi imeli s tem previsoke stroške.Če nekomu daš odpoved iz poslovnega razloga in urediš pravne zadeve, to ni težava. V Sloveniji živimo v iluziji varnih zaposlitev. Zelo malo je varnih delodajalcev, tudi javna uprava ni več to, kar je bila.