Valérie Wolf Gang je estetsko in montažersko zelo zahtevna videastka, ki s pridom izkorišča značilnosti visoko resolucijskih digitalnih formatov. Video večinoma obravnava kot skupek družbenih znakov, prek katerega prikazuje protislovja z izostrenim vizualnim jezikom. Številna dela prikazuje neposredno v urbanem prostoru, kajti njen namen ni zgolj razstavljanje v galerijah, temveč soočanje mimoidočih z gibljivimi podobami in izseki iz življenja. Na Židovski ulici v Ljubljani je na primer prikazala video Pij kavo z mano v Benetkah, v okviru urbane videogalerije na prostem Video zid, čigar pobudnica je bila umetnica Pila Rusjan. Z »obrednim« pitjem kave umetnica ustavi čas. V urbanem prostoru je razstavila tudi video La vue à travers la fenêtre (Pogled skozi okno), ki ga je projicirala v oknu, s pogledom na ulico. Video prikazuje material, ki ga je umetnica posnela v Parizu, zvok pa je vzela iz filma Jean-Luca GodardaŽiveti svoje življenje, v katerem se govorca pogovarjata o nezadostnosti besed. V ulični videoinstalaciji na LCD-zaslonu, ki ga je postavila na tla v belgijskem mestu Arlon, je predstavila tudi videodelo Umetnica spi na ulici, v katerem je obravnavala vlogo umetnic in umetnikov v družbi, ki so po navadi spregledani. Instalacijo je postavila kot družbeni eksperiment. Mnogo bolj očiten in viden družbeni eksperiment pa je bila njena udeležba pri skupinski razstavi Cimri, ne čimri v Galeriji A+A v Benetkah, kjer so se s svojimi deli predstavili še Tomaž Burlin, Pila Rusjan in Noemi Veberič Levovnik. Galerijo so zasnovali kot stanovanje, v katerih so se srečale osebne poetike umetnikov, pri katerih so bili vidna ujemanja in nasprotja.
V svojih videopotovanjih Valérie Wolf Gang prepoznava družbene konflikte, ki izhajajo iz političnih uredb. Najbolj jasno je tovrstna protislovja izrazila z videodelom Svoboda 2.0 (na sliki), ki ga je posnela v času delovnega obiska v Singapurju. Zelo humorno je prikazala tudi slovenski politični prostor z videoinstalacijo, ki prikazuje psihologijo parlamentarnega vsakdana. Za festival Pixxel Point 2013 v Novi Gorici je zasnovala videoinstalacijo Politična reciklaža, v katerem je prenos parlamentarne razprave postavila v straniščno školjko, s čimer je prikazala, da je politični vsakdan povsem mogoče odplakniti.
Eno od kompleksnejših večmedijskih videoinstalacij je umetnica predstavila januarja letos v Kinu Šiška z naslovom ZOO: Human Edition. V videoinstalacijo je ponovno umestila bodečo žico kot simbol političnega nadzora in družbenih prepovedi. Na šestih zaslonih je predstavila človeško vrsto kot žival. Vsak video je posnela kot neprekinjen posnetek s statično kamero v realnem času brez montaže, s čimer je simbolno prikazala čas, v katerem je ujet portretiranec. Pred vsakim videom je pripela demografski popis človeškega primerka: raso, nacionalnost, starost, težo kot v živalskem vrtu.
Poleg zelo krutih in realističnih videov je umetnica posnela in razstavila tudi nekaj bolj intimističnih in atmosferičnih videoinstalacij, kot sta na primer Lucid dreams in a mechanical world in In 10 years: Illusion, ki sta prikazovala psihološka in morasta stanja zavesti.