Sašo Rink je paraplegik in dokaz, da lahko invalidi sežejo tudi po vodilnih delovnih mestih. Od lani vodi Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana. Kot univerzitetni diplomirani pravnik pri zaposlovanju ni imel večjih težav, pravi pa, da je predvsem prizadevnost tista, ki šteje in na dolgi rok prinaša dobre rezultate – ne glede na to, ali si invalid ali ne. Danes njegovi sodelavci niti ne opazijo več, da je na vozičku. Meni, da so ovire pri zaposlovanju bolj na strani delodajalcev, a da se z leti tudi tukaj spreminja na bolje. V skladu mu družbo ob preostalih zaposlenih dela tudi gluha sodelavka. Sklad je za njuno zaposlitev dobil denarno spodbudo, ki so jo porabili predvsem za prilagoditev delovnega mesta in za tečaj znakovnega jezika. Rink je vesel, ker se je nanj odzvalo kar nekaj zaposlenih, ki bodo poslej lažje komunicirali s svojo sodelavko, obenem pa znali pravilno pristopiti tudi do gluhih in naglušnih strank. »Spodbude za zaposlovanje invalidov so zagotovo eden od blagih načinov, da delodajalci sploh začnejo razmišljati o zaposlovanju invalidov. Prepričan pa sem, da kasneje tudi z zaposlitvijo invalida to podjetje samo pridobi, zanj je to velika dodana vrednost,« meni sogovornik.
Spodbude za zaposlovanje prinesle rezultate
Od leta 2006, ko je bil sprejet zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in je tej ranljivi skupini na trgu dela s spodbudami, subvencijami in kvotnim sistemom prinesel večje možnosti, se je statistika na področju zaposlovanja invalidov izboljšala. Če se je leta 2005 na novo zaposlilo zgolj 1295 invalidov, se jih je lani 2938, v prvih treh letošnjih mesecih pa že 1018. Na Goriškem je bilo denimo pred krizo povprečno na leto zaposlenih le približno 35 invalidov, lani jih je imelo službo 106. Čeprav se je število brezposelnih invalidov zaradi krize povečalo (v zadnjih petih letih za slabih 6000), delež invalidov med vsemi zaposlenimi zadnja leta ostaja na slabih štirih odstotkih vseh zaposlenih, delež invalidov med brezposelnimi pa se je celo zmanjšal. Pozitivne premike opaža tudi predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec. »Težave so, a se rešujejo. V društvu pri iskanju zaposlitve z izobraževanji pomagamo našim članom in obenem tudi delodajalcem. V iskanje rešitev za zaposlitev pa se mora aktivno vključiti tudi invalid sam. Zgolj pehanje v nekaj je nesmiselno,« meni Miljavec.
Na ministrstvu za delo, Zavodu RS za zaposlovanje ter tudi v nekaterih društvih invalidov so prepričani, da je ta uspeh posledica spodbud, ki jih imajo delodajalci na voljo ob zaposlitvi invalida, in kvot pri zaposlovanju invalidov. Te so tudi preprečile, da bi v času krize invalidi postali prvi v vrsti za odpoved delovnega razmerja. Delodajalci so v primeru zaposlitve invalida oproščeni plačila prispevkov za njegovo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, upravičeni do subvencije plače, ki se giblje od pet do sedemdeset odstotkov minimalne plače, pa tudi do stoodstotne povrnitve stroškov prilagoditve delovnega mesta in še nekaterih drugih ugodnosti.
Med kaznovanimi tudi javna uprava
A realnost je tudi ta, da mnoga podjetja namesto zaposlovanja invalidov raje plačujejo kazni za nedoseganje kvot oziroma pravilneje prispevek za spodbujanje zaposlovanja invalidov. Ta znaša 522 evrov na mesec za vsakega zaposlenega invalida premalo. Po podatkih Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS je takšnih delodajalcev vsak mesec kar 1700 in ti na leto v proračun prispevajo za 22 milijonov evrov kazni ali celo milijon več, kot država na leto nameni za vse spodbude za zaposlovanje invalidov. Sistem se torej vzdržuje sam.
Ne ravno za zgled pri zaposlovanju invalidov so predvsem ustanove državne in javne uprave, ki bi morale zakonodaji slediti prve. Barbara Mate iz sklada pojasnjuje, da trenutno kvot ne izpolnjuje 531 proračunskih porabnikov. Ti v zameno na račun sklada vsak mesec raje nakažejo več kot pol milijona evrov. Podatek še bolj zbode v oči ob dejstvu, da ima javna uprava določeno najnižjo kvoto za zaposlovanje invalidov. Med zaposlenimi jih morajo imeti zgolj dva odstotka, medtem ko morajo podjetja s področja gradbeništva zaposlovati tri odstotke invalidov, družbe s področja kmetijstva, rudarstva in socialnega varstva pa kar šest odstotkov.
V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije so prepričani, da je takšen sistem kvot nepravičen. »Domovi upokojencev, ki izvajajo izjemno delovno intenzivno dejavnost neposredne pomoči in nege stanovalcem, imajo najvišjo možno, 6-odstotno kvoto, ki je bila ob uvedbi kvotnega sistema uvedena na podlagi začetnega stanja ne pa na podlagi ocene, koliko invalidov je mogoče vključiti v delovni proces,« opozarjajo v skupnosti. Mag. Jana Ponikvar iz Šentprime, ki se ukvarja z usposabljanjem in rehabilitacijo invalidov, temu deloma pritrjuje. »Različne kvote zaposlovanja invalidov so bile dodeljene po principu, koliko invalidov katere branže ustvarijo. Več kot jih ustvarijo, več jih morajo zaposlovati. A to je skregano s pametjo: če to okolje proizvaja invalide, najverjetneje tudi ni najboljše okolje, v katerem naj bi invalidi delali,« pojasnjuje Ponikvarjeva. Tako se dogaja, da sta med bolj obremenjenimi gradbeništvo in rudarstvo, kjer pa je jasno, da bo invalid le težko konkuriral zdravim zaposlenim.
Invalidska podjetja večjih družb imajo vrata zaprta
Realnost je tudi ta, da je med zaposlenimi invalidi velika večina delovnih invalidov, torej tistih, ki so status invalida zaradi bolezni ali poškodbe pridobili kasneje, ko so že bili zaposleni. Po nekaterih ocenah naj bi bilo takih med zaposlenimi invalidi kar 80 odstotkov. To pa z drugimi besedami pomeni, da so delovna mesta za invalide s trga in invalide s prirojeno okvaro skorajda nedosegljiva. Nina Knaus iz Društva študentov invalidov Slovenije pojasni, da so zelo redki primeri, ko se invalidom po končanem študiju uspe tudi zaposliti. Strinja se tudi Ponikvarjeva. »Invalidska podjetja večjih družb so zaprt sistem, namenjen prezaposlovanju njihovih že zaposlenih, ki pogosto tudi skozi zaposlitev postanejo invalidi. Za invalide s trga so ta vrata zaprta,« pojasni.
Kdo torej na novo zaposluje invalide? Andreja Ipavec, rehabilitacijska svetovalka na novogoriškem zavodu za zaposlovanje, opaža, da invalide večinoma zaposlujejo mali delodajalci in obrtniki, invalidska podjetja malo, večja podjetja pa skorajda ne. Ponikvarjeva jo dopolni, da za invalide s trga največjo možnost zaposlovanja še vedno ponujajo invalidska podjetja in zaposlitveni centri, prav tako mala podjetja in običajni delodajalci. Socialna podjetja pa so najbolj odprta možnost zaposlovanja za ranljive skupine v širšem smislu. Vseeno je zaposlovanje v običajnem delovnem okolju redko in prav to bi bilo po mnenju Zavoda RS za zaposlovanje smiselno bolj promovirati in spodbujati.
Kljub varovalkam delo na leto izgubi okoli 400 invalidov
Invalidi so varovana skupina, ki jih delodajalec ne more kar tako odpustiti, če jim tega ne dovoli pristojno ministrstvo za delo. A Ipavčeva pojasnjuje, da kljub temu tudi invalidi pristanejo na zavodu. Na Goriškem vsako leto delo izgubi okoli 20 invalidov, ki jih delodajalci največkrat iz poslovnih razlogov in s privoljenjem ministrstva odpustijo. Prošenj na ministrstvo v času krize priroma veliko. Lani so na posebni komisiji na ministrstvu prejeli 658 novih prošenj delodajalcev za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. Skupaj z nerešenimi iz leta 2012 so jih na komisiji obravnavali 863. Rešili so jih 694, več kot dve tretjini pozitivno, 199 prošenj pa so zavrnili. Na ministrstvu pa ob tem pojasnjujejo, da je število odpuščenih na koncu nekoliko nižje, saj so delodajalci ob morebitnih sodnih postopkih vzroke za odpoved dolžni tudi dokazati, zato se včasih vendarle umaknejo korak nazaj.
Podpore ranljivim skupinam so lahko do drugih krivične
So torej ukrepi za zaposlovanje invalidov korak v pravo smer? Jana Ponikvar iz Šentprime pove, da se v njihovih krogih o tem pogosto sprašujejo. »Zaposlovanje invalidov se je resda povečalo, vprašanje pa je, kakšno je to zaposlovanje – jih delodajalci res zaposlujejo zaradi njihovih znanj in veščin, ali zgolj zato, da zadostijo kvotam in dobijo subvencijo. Izkušnje žal kažejo, da veliko delodajalcev invalide zaposluje zgolj zaradi ugodnosti,« pojasnjuje, meni pa, da do zlorab subvencij ne prihaja, saj je nadzor nad tem zelo strog. In ob tem spomni še na eno anomalijo sistema: na neuravnoteženost spodbud za zaposlovanje različnih družbenih skupin. »Država bi morala biti pri tem bolj pazljiva. Ko s spodbudami za zaposlovanje samo nekaterim ranljivim skupinam pomaga, s tem lahko škodi drugim. Delavci med 30. in 50. letom starosti so doslej veljali za lahko zaposljivo skupino ljudi, a s krizo in s spodbudami za zaposlovanje mladih, invalidov in drugih ranljivih skupin prav ti postajajo nova in vse številnejša pozabljena ranljiva skupina na trgu dela,« opozarja sogovornica.