Brez velikih fanfar je uradni Damask minuli teden po več tednov trajajočih pogajanjih z različnimi sirskimi uporniškimi skupinami sklenil prvi pravi dogovor o končanju spopadov v štirih četrtih starega mestnega jedra v Homsu. Po dveh letih konstantnega obleganja četrti se je iz nje v avtobusih na severna ozemlja pod nadzorom upornikov umaknilo približno 1200 bojevnikov. Padla je »prestolnica revolucije«, kjer so leta 2011 po prvih manjših protestih na jugu države vzniknile prve množične demonstracije proti Asadovemu režimu.

V skladu z dogovorom, ki je nastal s pomočjo posredovanja iranskega veleposlanika v Siriji, so uporniki pri umiku smeli obdržati kos lahkega orožja. V zameno za njihov umik so uporniške skupine, med njimi tudi z Al Kaido povezana džihadistična skupina Islamska država v Iraku in Siriji (ISIS), pristale na izpustitev 40 žensk in otrok alavitske ločine, ki ji pripada tudi predsednik Bašar Al Asad, približno 30 sirskih vojakov in ene iranske ženske. Prav tako so se islamisti strinjali s humanitarno oskrbo vasi Nubl in Zahra, v katerih so že več mesecev ujeti sirske vladne sile in tamkajšnje prebivalstvo.

Iranu uspelo, kjer je spodletelo ZN

Dogovor o padcu Homsa je prvi dosežek diplomacije v skorajda polčetrto leto trajajoči državljanski vojni, ki je pospešek v pozabo dobila po propadlih februarskih mirovnih pogovorih v Ženevi in kasnejši ruski pripojitvi Krima. Preboja za končanje spopadov Homsu ni dosegel posebni odposlanec OZN za Sirijo Lakhdar Brahimi. Zasluga zanj gre predvsem Iranu, ki vse od začetka upora proti Asadu skupaj z libanonsko šiitsko milico Hezbolah stoji ob strani sirskega režima. Uradni Teheran kot eden izmed ključnih igralcev v regionalnem geopolitičnem preigravanju velesil v Siriji na ženevska mirovna pogajanja ni bil povabljen. Sodelovanju tesnih Asadovih zaveznikov so takrat nasprotovale predvsem ZDA in osrednja uporniška opozicijska skupina Sirski nacionalni svet. Dobra dva meseca po propadu pogajanj v Ženevi je Iran zdaj pokazal, kakšen vpliv lahko ima tudi na sirskem diplomatskem parketu in ne zgolj na bojišču.

Posredniški poskus Teherana bi bil obsojen na neuspeh, če vpletenim ne bi bilo v interesu doseči rešitve za Homs. Uporniki so bili v obleganih četrtih dejansko že mesece v brezizhodnem položaju. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bi tudi ta del mesta padel pod sirski nadzor. Asadove varnostne sile so s protiofenzivo že pred meseci uspešno ustavile napredovanje različnih uporniških skupin in zdaj, pred bližajočimi se junijskimi volitvami pospešeno poskušajo očistiti osrednji del države. Ali bi dogovor v Homsu lahko služil kot podlaga za podobne sporazume na drugih delih bojišča, ni jasno.

Brez obljub za težko oborožitev

Vsekakor se v bližnjem času ne obetajo novi (mednarodni) mirovni pogovori. Junij bo politično nabit mesec z nekaterimi spremembami pri vsaj dveh igralcih v sirski državljanski vojni. Na predsedniških volitvah bo na ozemljih, ki jih nadzorujejo sirske varnostne sile, za tretji predsedniški mandat ponovno izvoljen Bašar Al Asad. Čeprav je Zahod že dal vedeti, da bo te volitve razumel za nelegitimne, bo moral z vse bolj samozavestnim sirskim predsednikom ponovno sesti za pogajalsko mizo.

Tam predstavnikov Damaska ne bo več pričakal Lakhdar Brahimi, ki se umika s položaja posebnega odposlanca ZN in bo iskanje miru prepustil enemu izmed najpogosteje omenjenih kandidatov za njegovo nasledstvo: ali nekdanjemu tunizijskemu zunanjemu ministru Kamelu Morjaneju, nekdanjemu generalnemu sekretarju Nata Javierju Solani, nekdanjemu avstralskemu premierju Kevinu Ruddu ali Michaelu Williamsu, dolgoletnemu britanskemu diplomatu v ZN.

Sprememba se obeta tudi na čelu Sirskega nacionalnega sveta, s katerega sestopa sedanji predsednik Ahmad Džarba. Ta je še pred dnevi na obisku v Beli hiši sicer zadovoljno pozdravljal odločitev ZDA za odprtje diplomatskega predstavništva sirske opozicije na ameriških tleh. A se je v turško izgnanstvo moral vrniti brez obljube Baracka Obame za dobavo težke oborožitve upornikom, s katerim bi se lahko nadejali morebitnega preobrata na bojišču. Džarbovi načrti, da bi na sever Sirije preselil v eksilu oblikovano uporniško vlado, tudi zato ostajajo neuresničljivi.