Spremembe kot posledica razvoja so bile po šestih letih, odkar sem zadnjič zagrizel v sočno sredico najbolj razvpitega velemesta na indijski podcelini, osupljive. Na poti z letališča, ki ni bilo več stari socrealistični hangar z nepogrešljivim zatohlim vonjem po vlagi, pač pa ekstravaganten primer najmodernejše arhitekture, se ni bilo več treba pomikati v neskončnih kolonah po razdrapanih in prašnih voziščih in trpeti muk v na prvi pogled neprehodnih cestnih zamaških. Promet skozi enega najgosteje naseljenih krajev na planetu danes poteka po širokih desetpasovnicah, ki se na mnogih mestih dvigajo nad zemeljsko površje, včasih pa so speljane celo nad gladino obalnega morja in preko nadvozov, podvozov ter mostov. Po njih se ne premikajo le doma proizvedeni štirikolesniki, kar je sicer še vedno značilnost večine indijskih cest, pač pa izstopa precejšnja množica luksuznih izvedb limuzin najprestižnejših evropskih znamk. Človek bi utegnil pomisliti, da je Indija trdno na poti gospodarskega napredka in družbene blaginje, če se ne bi med z neonskimi napisi osvetljenimi glomaznimi nebotičniki pogled še vedno razprostiral tudi na nepregledne kolonije barakarskih naselij in slumov.
INC in BJP, ki se že desetletja izmenjujeta na oblasti, po regionalni, kastni, verski in jezikovni plati razdeljenim volilcem ponujata vsaka svoj nacionalistični program. Toda videti je, da nobeden od njiju ni zasnovan na dejanskih potrebah ljudstva, pač sta sama sebi namen in služita le za uresničevanju interesov strankarskih elit in njihovih partnerjev. Ali obstaja kakršnokoli upanje, da bo novoizvoljena oblast sposobna preseči stare, neučinkovite vzorce vladanja in omiliti obstoječa družbena nasprotja?
Vzpon »čudežnega dečka«
Trenutna vlada pod vodstvom INC, ki je na volitvah pred petimi leti – ko je v 543-članskem zveznem parlamentu (lok sabha) osvojila več kot 200 sedežev – pometla z nasprotniki iz vrst hindujskih nacionalistov, je v zadnjih dveh letih vladanja zašla v težave. Začelo se je z medijsko močno podprtim protikorupcijskim gibanjem, katerega izid je bilo rojstvo Stranke običajnih ljudi (Aam Aadmi Party – AAP), ki je vladajočo stranko na lokalnih volitvah premagala v glavnem mestu New Delhi. Poročilo državnega revizorja je razkrilo mnoge prevare in nepravilnosti pri številnih vladnih megaprojektih, odgovorni v vladi pa so ob tem namesto ponižnosti pokazali popolno aroganco. V državni birokraciji je zaradi izogibanja odločitvam ob okrepljenem nadzoru s strani protikorupcijskega gibanja zavladala paraliza.
Cene osnovnih dobrin so medtem poletele v nebo, vlada pa je, da bi ustavila inflacijo, zvišala obrestne mere, kar je ustavilo gospodarsko rast in razvrednotilo domačo valuto, rupijo. Propadlo je na desettisoče malih in srednjih podjetij. Del premožnejšega prebivalstva danes živi v smrtnem strahu pred bankrotom, zato se množično obrača k možnemu rešitelju, »čudežnemu dečku« iz stranke BJP, Narendru Modiju. Ta je v zadnjih treh mandatih na čelu deželne vlade v zvezni državi Gudžarat ustvaril zgledno gospodarsko rast.
Nad Modijevim vzponom pa bdi temna senca zaradi njegove vloge v pogromu v zvezni državi Gudžarat leta 2002 – v orgiastičnem nasilju hindujske večine je bilo na zverinski način umorjenih nekaj manj kot tisoč, po nekaterih ocenah pa celo do dva tisoč pripadnikov muslimanske manjšine. Velik del indijske civilne družbe je prepričan, da je bil pogrom nad muslimani oblika državnega nasilja in etničnega čiščenja, kar ustreza definiciji genocida, ki ga je Modijeva oblast načrtovala vnaprej, kasneje pa uspešno prikrila vse dokaze in se nedopustno vmešavala v različne preiskave, kar je preprečilo obsodilne sodbe na sodiščih in rehabilitiralo Modijevo oblast.
Razlogi za pogrom naj bi bili politični, z njim naj bi konsolidirali volilne glasove hindujske večine, kar naj bi bil tako in tako prikrit nacionalni projekt BJP. Narendra Modi se je kot osebnost oblikoval v šoli radikalne hindujske organizacije Organizacija narodne samopomoči (Rashtrija Svajamsevak Sangh – RSS), ki pod masko patriotizma goji ideje o manjvrednosti izvenkastnih in pripadnikov verskih manjšin, zlasti kristjanov in muslimanov. Modi kot glavni favorit za novega indijskega premierja velja za enega izmed njenih zvestih kadrov.
Razlogi za Modijevo nominacijo za premierskega kandidata so trije, mi je pojasnil družbeni aktivist in predsednik organizacije Indija pripada ljudstvu (Awami Bharat) Feroze Mithiborwala:
»Indija ta hip nima močnega vodje, ki ne bi okleval pri sprejemanju pomembnih odločitev. V to kategorijo bi težko uvrstili sedanjega premierja Manmohana Singha in še smrkavega kandidata INC Rahula Gandija. Gre tudi za promocijo ekonomskega modela in razvojnega načrta Modijeve matične zvezne države Gudžarat, kar v bistvu pomeni razprodajo države velikim korporacijam. Tu pa je še tretji, ker ga mnogi zmerni hindujci ne odobravajo, zamolčani razlog – obračun Modija z muslimansko manjšino, s čimer naj bi hindujski večini dokazal, da jo je sposoben držati pod nadzorom. Gre za afirmacijo stališča, kje v indijski družbi je njeno dejansko mesto. Indijski muslimani, kot je pokazalo že pred leti objavljeno poročilo Sacharjeve komisije, uživajo status državljanov najnižjega razreda. Dandanašnji so se razmere le še poslabšale. Če v indijski hierarhični kastni družbi tradicionalno velja maksima, da ima vsaka kasta pod seboj drugo skupino, ki ji lahko ob slehernem izgovoru in kaprici nekaznovano deli brce, in je bila pokora na družbenem dnu prej rezervirana za izvenkastne hindujce, tako imenovane nedotakljive, danes pa njihovo mesto v indijski družbi pripada muslimanom,« je zgrožen zaključil.
Izbrali bomo manjše zlo
V miniaturni pisarni v eni izmed napol razpadajočih, tesno strnjenih zgradb v muslimanski četrti na jugu Mumbaja me je sprejel uglajeni gospod s kratko pristriženo brado, M. A. Khalid, predsednik konfederacije islamskih nevladnih organizacij (All India Milli Council) v zvezni državi Maharaštra, katere glavno mesto je Mumbaj.
»V zgodovini indijske države, od razglasitve neodvisnosti leta 1946 pa do danes, je bila večinoma na oblasti INC. V njihovem programu piše, da se zavzemajo za pravice manjšin, toda to je le promocijski trik, ki nima zveze z resničnostjo. Ob rojstvu države je bilo v javnih službah zaposlenih 32 odstotkov muslimanov, do danes je njihov delež upadel na 2 odstotka,« je potarnal. »Naše volilno okrožje na jugu Mumbaja že petdeset let v parlamentu večinoma zastopajo poslanci INC. Nihče izmed njih še zdaleč ni storil dovolj za našo skupnost. Sami se lahko prepričate, v kakšnih bivalnih razmerah živimo. Toda na volitvah bomo znova podprli istega kandidata INC. Druge izbire preprosto nimamo,« je priznal z grenkim izrazom na obrazu. »Muslimani se bomo po vsej državi borili, da na oblast ne pride BJP, zato bomo glasove po načelu izbire manjšega zla oddali njihovim najmočnejšim protikandidatom. Vladavina BJP bi za muslimane, ki štejemo 18 odstotkov mumbajske in 13 odstotkov indijske populacije, pomenila dokončno katastrofo. Vizija BJP ni integracija raznolikosti, pač pa sprememba ustave, ki bi ukinila sekularizem in vzpostavila hindujsko državo.«
Na drugem, severnem koncu Mumbaja, v soseski Andheri, sem v skromnem stanovanju obiskal dolgoletnega aktivista, borca za pravice diskriminiranih in deprivilegiranih pripadnikov nižjih kast ter izvenkastnih. Tudi Kišor Džagtap je prepričan, da bi se, če bi stranki BJP uspelo dobiti absolutno večino za ukinitev sekularne ustave, kar naj bi bila njena prikrita agenda, zgodila katastrofa. Pa ne le za muslimane. Indija, država, ki danes vključuje nepregledno množico etničnih in verskih skupin, bi razpadla. Kar jo drži skupaj, je po njegovem mnenju dediščina velikih osebnosti, Mahatme Gandija in pisca sekularne indijske ustave B. R. Ambedkarja, ki se je prav tako vse življenje boril za pravice izvenkastnih, katerih pripadnik je bil tudi sam. »To sta imeni, ki premoreta enormno moč. Njuna omemba je ključno orožje proti silam diskriminacije, ki vodijo v razdiralnost in uničenje občutljive kohezije izjemno raznolike indijske družbe,« je pojasnil fenomen indijskega soobstoja različnosti.
Kdo je komu ukradel ekonomski program?
O posledicah morebitnih volilnih rezultatov »največje demokracije na svetu« sem povprašal tudi Rameša Pimpla, poslovneža, lastnika in predsednika uprave več deset milijonov dolarjev težkega varnostnega podjetja Central Investigation and Security Services. Je strokovnjak za industrijsko špijonažo, po rodu je iz Modijevega Gudžarata, kjer je v mladih letih snemal družbeno angažirane dokumentarne filme z obilico kritične refleksije. A Rameš Pimple meni, da v primeru nastopa Modijeve vlade ni pričakovati sprememb v primeru konfliktov in napetosti med različnimi skupnostmi. »Neredi so slabi za posel, zato se pod morebitno Modijevo oblastjo na tem področju ne more pripetiti nič dramatičnega. Tudi pod vladavino INC ni manjkalo konfliktov, ki so bili posledica istih napetosti. Oba dominantna politična bloka po načelu deli in vladaj skrbno vzdržujeta in spretno manipulirata obstoječa družbena nasprotja. Muslimani in izvenkastni bodo pod njunim vodstvom ostali še naprej zapostavljeni. Vladajoče elite jih bodo po logiki korenčka in palice še naprej izrabljale za nabiranje volilnih glasov in kot poceni delovno silo,« je pojasnil. »Tudi v gospodarski politiki med INC in BJP praktično ni razlik. Bili smo priča komediji, ko sta stranki druga drugo obtoževali plagiata gospodarskega programa,« se je smejal.
»Država se je že pod vladavino INC znebila mnogih družbenih odgovornosti. Program socialne države je danes mrtev. Za to nalogo je bil najprimernejši sedanji premier Manmohan Singh, bivši uslužbenec Svetovne banke. Državne bolnišnice na primer služijo samo še temu, da gredo ljudje tja preživet zadnje ure. Pred štiridesetimi leti je 70 odstotkov prebivalstva v Mumbaju živelo v nečloveških pogojih v slumih, brez pitne vode in sanitarij. Danes je njihov delež narasel na 72 odstotkov. Razlika od časa mojih študijskih let pa do danes je le porast populacije ter znatno bogatejši in zajetnejši srednji sloj,« je Pimple nanizal podatke, ki govorijo o (ne)uspešnosti indijske neoliberalne politike.
Pimple pripoveduje, da se indijsko gospodarstvo že dolgo odpira in privatizira. Nekoč močan javni sektor, ki ga je ščitila protekcionistična državna politika, je izginil. Morebitna vlada Narendre Modija bi odpravila še zadnje ovire popolni razprodaji indijskega gospodarstva. Kar je še ostalo, so redki segmenti, na primer večji tuji deleži v lastništvu medijev in zavarovalništvu. »Narendra Modi je predstavnik brutalne oblike klientelističnega kapitalizma. Pod njegovo vladavino bi se korupcija, ki pod njegovo vladavino, to vem iz lastnih izkušenj, v zvezni državi Gudžarat naravnost cveti, še razrasla. V Gudžaratu, ki je že od nekdaj najbolj razvita indijska regija, ni mogoče govoriti o nekakšnem Modijevem gospodarskem čudežu. Pod Modijem bi državi v skladu s svetovnimi trendi dokončno zavladale velike korporacije. Te bi odločale, kdo bo sedel v državni administraciji, diktirale razvojno politiko in sprejem zakonodaje, ki bi namesto množicam koristila predvsem njihovim poslovnim interesom.«
In dodaja: »Utegne pa Modijeva oblast še temeljiteje obračunati z radikalnim levičarskim gibanjem, z maoisti, ki so danes, kar je posledica zadnjega umazanega trika oblasti – najprej mirovni pogovori in izstop gverilskih vodij iz ilegale, potem pa njihova likvidacija ali zapor – močni le še v dveh zveznih državah, Čatisgaru in Džarkandu. Tam poteka genocid nad avtohtonim prebivalstvom, tako imenovanimi Adivasiji. Naseljujejo namreč območja, ki so izredno bogata z minerali, zato si jih na pobudo korporacij država prizadeva pregnati z njihove zemlje in razseliti, seveda nikamor drugam kot spet v šotorska naselja, barake in slume. Modi bi civilni upor na teh območjih utegnil zatreti s še tršo roko in dokončati genocidno politiko INC,« je z grenkobo ugotovil družbeno ozaveščeni indijski poslovnež.
Pimple meni, da bi bil za Indijo najbolj primeren politično-ekonomski model, kot ga ima danes Brazilija: levosredinska usmeritev z močnimi delavskimi sindikati, kar bi postopoma rehabilitiralo armado deprivilegiranih. Le tako bi bila, po njegovem mnenju, indijska država sposobna mobilizirati svoj enormni potencial.
Nadzorovano glasovanje
Razliko v primerjavi z dosedanjim načinom vladanja INC in BJP bi pomenila le zmaga ali vsaj viden volilni rezultat novonastale protikorupcijske stranke AAP. Dejansko gre za gibanje, ki se zgleduje po Svetovnem socialnem forumu, tvorijo pa ga pripadniki nevladnih organizacij, ki so se jim pridružili ljudje širokega političnega spektra, tako levičarji, socialisti kot tudi predstavniki hindujske desnice. AAP je obljubila, da bo kakovost javnega šolstva in zdravstva dvignila na raven zasebnih storitev v šolstvu in zdravstvu ter procese odločanja prenesla na raven lokalnih skupnosti. Tako kot ji je v znatni meri uspelo v glavnem mestu New Delhi, naj bi po vsej državi obračunala z vseprisotno korupcijo, ki veliki množici običajnih ljudi pri prebijanju skozi težave vsakdana na slehernem koraku postavlja dodatne zapreke.
Za uspeh na zveznih volitvah pa ima AAP malo možnosti, saj je po nedavni zmagi na lokalnih volitvah v glavnem mestu še daleč od tega, da bi postala stranka nacionalnega značaja. Njeni volilci so predvsem ljudje srednjega sloja. Ti v »največji demokraciji na svetu« edini uživajo dejansko svobodo izbire, komu oddati svoj glas. Glasovalna pravica najnižjih slojev in manjšinskih skupnosti, na primer izvenkastnih in muslimanov, je popolnoma strukturirana. Nimajo druge izbire kot podreditev volji voditelja skupnosti, ki ji pripadajo, saj je njihovo glasovanje v celoti pod nadzorom tamkaj prisotnih družbenih mrež. Uspeh AAP je tako v veliki meri odvisen od volilne strategije revnega prebivalstva in zato precej nepredvidljiv. Že danes pa je jasno, da se razen v nekaj izpostavljenih primerih – saj ne premore niti kandidatov po vsej državi – ni sposobna kosati z volilnimi zmogljivostmi obeh dominantnih političnih strank.
Eden izmed najbolj zanimivih in s simboliko nabitih predvolilnih bojev se denimo odvija v zibelki hindujske civilizacije, starodavnem mestu Varanasi, imenovanem tudi Benares ali Kaši. V njem se bosta v neposrednem boju za sedež v zveznem parlamentu pomerila popularni prvak stranke AAP Arvind Kedžrival in nihče drug kot ljubljenec hindujskih množic, Narendra Modi.
Skoraj gotovo je, da nobeni od obeh dominantnih strank, INC in BJP, na volitvah ne bo uspelo doseči relativne večine. Tista, ki bo zbrala več poslanskih mandatov – predvolilne projekcije tokrat napovedujejo zmago BJP – bo morala skleniti zavezništvo z regionalnimi strankami, kar lahko v primeru skromnejšega rezultata pomeni tudi opustitev ambicije po premierskem stolčku.
Veliko manj možnosti je za nastop vlade tako imenovane tretje fronte z vidnejšo vlogo AAP, kar bi pomenilo, da bi tako INC kot BJP obsedeli v opoziciji.
Ali bi se v primeru Modijeve zmage kakorkoli spremenila indijska zunanja politika, ki je v zadnjem času zavzela nevtralnejšo držo pri podpori ZDA, na kar kaže denimo indijsko trgovanje z Iranom navkljub ameriškim sankcijam ali pa zadržanost pri nasilnih poskusih zamenjav ZDA nevšečnih režimov, na primer v Siriji in Ukrajini? Velika kupna moč indijske države, zlasti v primeru javnih naročil, denimo nabave orožja, je predmet ostrega rivalstva velikih igralcev. Indija je opazovalka v Šanghajski organizaciji, na čelu katere sta Rusija in Kitajska. Kakšna bo Modijeva politika do Kitajske, s katero ima Indija nerešene ozemeljske spore? Bo Indija presegla tradicionalne sovražnosti in se poslovno angažirala v gospodarsko in politično zavoženem jedrsko oboroženem Pakistanu? Bo na področju zunanje politike prevladal Modijev pragmatizem in zavezanost trgovanju ter s tem nadaljevanje indijskega sodelovanja v skupnosti držav BRICS, ki vodi v smer večpolarne ureditve sveta, ali pa bo v ospredje spet stopil model podrejenega partnerstva z Izraelom in ZDA, kar je bila usmeritev zadnje vlade BJP?
Ali je v Indiji dejansko nastopil čas za kontroverznega hindujskega nacionalista Narendro Modija, bo jasno po 16. maju, ko bodo v Indiji znani rezultati pet tednov trajajoče mamutske volilne tekme.
Več o indijskih volitvah najdete TUKAJ.