Kar mene zadeva, bi si nemudoma potrgala vse cevke in jadrno odnesla pete. Preden me uspavajo, pardon, evtanazirajo. Če namreč nekdo zagotavlja, da bo opravil tisto, kar se razume samo po sebi – ker je za to tam, tam pa je zato, ker zadevo domnevno obvlada – potem je lahko samo navaden šarlatan. In šarlatanom ne gre zaupati svojega življenja.
Ampak kam naj pobegnemo pred šarlatani, ki so v teh dneh nagnali celotno nacijo, da se že deset dni ukvarja z opravili in izračuni, ki jih v vsaki normalni državi diskretno, poučeno in učinkovito reši predsednik države s svojimi svetovalci. Slovenije namreč v prihodnjih mesecih ne čakajo ne vojna ne jedrska katastrofa (upajmo), temveč le predčasne volitve, katerih datum je treba določiti tako, da bodo demokratične. Se pravi, da bodo imeli volilci čas in priložnost, da spoznajo kandidate in njihove ideje ter se odločijo o svoji volilni izbiri. Pri tem pa mora predsednik kot najvišji varuh demokratičnih postopkov upoštevati poslovnik državnega zbora, ustavne odločbe, med njimi tisto, ki govori o primernosti volitev v času počitnic, in seveda ustavo, ki ni »samo tisto, kar v njej izrecno in po-črki piše, ampak tudi tisto, kar se ji z razlago 'pripiše'«, na kar v današnjem Objektivu opozarja dr. Andraž Teršek. Ker torej ustava ni Ikejino navodilo za sestavo omare, mora biti ta razlaga, kot še poudarja, strokovna, politično modra, ustavniško pronicljiva in intelektualno suverena. Odlikovati jo morajo lastnosti, ki so – bi morale biti – imanentne funkciji predsednika države. Najmanj trapasto je zato, da nas, državljane, Pahor nadleguje s piarovsko razkričano velepomembnostjo svojih posvetovanj in z zagotovili tipa »z razpisom zelo verjetnih predčasnih volitev ne bom hitel, ne bom zavlačeval, v skladu z ustavnim redom jih bom razpisal pravočasno, spoštujoč ustavne, zakonske in poslovniške roke«. To naj stori. Pika.
Najhuje je, da tudi mediji in civilna družba padamo na tovrstne spine politične elite. Namesto da bi se na različnih družbenih ravneh pospešeno soočali z novimi premisleki, kako se izviti krču krize, kaj radikalno premakniti, da ne bomo še naprej talci skorumpiranih omrežij, ki oblast potrebujejo zase, ne za nas, zgolj nemočno opazujemo predvolilna (pre)grupiranja. Ki imajo za premnoge en sam namen – poiskati si gospodarja, ki bo po volitvah razpolagal z dovolj širokimi jasli za lojalne. Za dvomljivce: dobro si je še enkrat pogledati posnetke s kongresa PS na Brdu, opazovati vse tiste rezgetajoče, priskledniške anonimuse, stiskajoče se okoli Njega, Jankovića. Za nove in nastajajoče stranke pa se zdi, da so se upehale, še preden so naskočile oblast – zdi se, da so v svojem samoiskanju pozabile na volilce, kot da bi zadoščalo, da politiki nagovarjajo drug drugega.
Lani je izpod peresa francoskega ekonomista mlajšega rodu Thomasa Pikettyja izšla knjiga, za katero je nobelovec Paul Krugman zapisal, da je na področju ekonomije »knjiga leta, morebiti pa tudi desetletja«. Skoraj 700 strani dolga, razmeroma zahtevna knjiga z ne prav obetavnim naslovom Kapital v 21. stoletju je postala najbolje prodajana Amazonova knjiga. Eden od njenih navdušenih ocenjevalcev je v Guardianu zapisal, da je na Manhattnu postala najnovejše orodje za vzpostavljanje socialne komunikacije med mladimi, progresivno mislečimi ljudmi. Kaj torej ponuja ta knjiga, da ji je uspelo razvneti politično domišljijo zahodnega sveta? Z izjemo zaspale Slovenije kajpak.
Temeljna poanta, ki je v knjigi podkrepljena s teorijo in zgodovinskim ozadjem, se glasi takole: dokler bo stopnja donosa na kapital presegala stopnjo gospodarske rasti, se bo podedovano premoženje povečevalo hitreje kot zasluženo. Otroci bogatih bodo še naprej imeli vse, kajti rešeni so vsi njihovi problemi (»z izjemo visoke cene kokaina v Georgetownu«). Otroci revnih bodo še naprej izgubljali v neenakih pogojih, top menedžerji si bodo še naprej določali prejemke, ki ne bodo imeli nobene zveze z individualno produktivnostjo (kar denimo lepo potrjuje tudi lestvica slovenskih predsednikov uprav). Da bogastvo izvira iz inteligentnega investiranja, dela, pameti, tveganja, je mit, zatrjuje Piketty; izjeme le potrjujejo pravilo. Neenakost se bo zato povečevala. Ni namreč naključje, da je kriza povečala razkorak med revnimi in bogatimi. Angleže je marca pretresla raziskava, ki je pokazala, da ima pet najbogatejših družin v Veliki Britaniji več premoženja kot 12 milijonov najrevnejših državljanov. Krize so v takem sistemu nujnost, ne pa anomalija. Če jih res želimo preprečiti, je po mnenju francoskega ekonomista treba zarezati v samo srce kapitalizma. Kapital je treba obdavčiti po 15-odstotni, visoke dohodke po 80-odstotni stopnji in z uporabo inflacije znižati vrednost premoženja. Za razliko od Marxa torej Piketty svojo kritično ost usmerja v nepravično distribucijo, kjer se, kot pravi, konča ekonomija in začne polje političnega boja.
Tisto polje torej, ki ga v Sloveniji spinovsko podprto prepuščamo pobiralcem drobtin z bogatinove mize in neučinkovitim kleparjem sistema, ki ga razen nekaj obrobnežev nihče ne postavlja pod vprašaj. Volilni vlak pa vozi v daljave…