Ljudje so z vrečkami v rokah poteptali minsko polje

V resnici smo imeli stike s sirskim prebivalstvom od nekdaj. Smo sosedi in večina mojih sorodnikov je pravzaprav živela v Siriji. A vendar, ko so sirski begunci začeli prihajati, smo bili vsi v mestu šokirani. Ko so vojska Bašarja Al Asada in uporniki vdrli v Ar Raqqah, je samo v štirih urah mejo prestopilo pet tisoč ljudi. V Gaziantepu, Mardinu in drugih obmejnih turških mestih naj bi bilo sedemsto tisoč registriranih sirskih beguncev. Verjamemo, da jih je skupaj z neregistriranimi precej več kot milijon. Česa podobnega nisem videl nikoli prej in tudi kot sociolog sem bil šokiran. Le v nekaj tednih je mesto postalo premajhno, po ulicah se je gnetlo tujih avtomobilov in beguncev, ki so bili v zares slabem stanju. Položaj ni danes nič kaj dosti drugačen.

V taborišča je težko priti, dostop je še vedno zelo omejen. Intervjuje smo z raziskovalci opravljali v bližini taborišč, trenutno je v regiji 22 kontejnerskih in šotorskih taborišč. Turška vlada je dolgo verjela, da bo Asadov režim padel in se bodo begunci hitro vrnili domov. Ni se sprijaznila z realnostjo. Kajti vojna se nadaljuje in vsak dan prehaja še več beguncev iz Sirije v Irak, Jordanijo, Libanon in Turčijo. Politično, socialno in humanitarno se je naša vlada uštela v svojih predvidevanjih. Podobno kot druge sosednje države, ki niso zares razumele, kaj se dogaja in kakšno je razmerje moči v Siriji.

Položaj se spreminja. Ko so prišli prvi begunci, so se pripadniki srednjega in višjega sloja naselili v mestu, revnejši pa so se zatekli v taborišča. A sčasoma je mesto postalo predrago, najemnine so poskočile za več kot trikrat, služb pa ni bilo. Ljudje, ki živijo v taboriščih, imajo tako danes več možnosti in boljše pogoje. Že po letu ali dveh so tja želeli tudi mnogi pripadniki srednjega sloja, ki so se naselili v mestu. V taborišču je na voljo prostor za bivanje, dobijo hrano, obstaja določena varnost in lahko preskrbijo svoje družine. Sedaj je težava v tem, da so vsa taborišča polna. Vlada poskuša zgraditi nova, a potrebe so še vedno prevelike, da bi lahko zadovoljila vse.

Turška vlada je tu naredila dobro potezo že na samem začetku. Sirskim beguncem, študentom, je omogočila, da so se vpisali in nadaljevali študij, ne da bi jim bilo treba posebej dokazovati status in že opravljene izpite. S tem je mladim omogočila, da so lahko ob koncu študija v Turčiji pridobili diplomo. A problem je nastal, ker so se življenjske razmere strmo poslabšale. Tako so se begunski študentje znašli pred drugimi prioritetami – preživeti in pomagati poskrbeti za svoje družine.

Najbolj travmatična sprememba je zadela pripadnike sirskega srednjega sloja. Zaradi vojne so izgubili svoje domove, življenjski standard, zaposlitvene možnosti, njihova znanja so kar naenkrat izgubila vrednost. Večina jih danes predstavlja najbolj poceni delovno silo v Turčiji. Inženirji, učitelji, odvetniki obdelujejo polja ali opravljajo slabo plačano delo v tovarnah. Turški kapitalisti pa so ob tem zadovoljni, saj zlahka najdejo delavce, ki so zaradi situacije, v katero jih je potisnila vojna doma, pripravljeni delati za zelo malo denarja, brez vsake socialne zaščite, varnosti ali delavskih pravic.

Zgodbe so zelo tragične. Lani smo intervjuvali nekdanjega sirskega prometnega policista. Vseh pet članov njegove družine dela, da bi na mesec spravili skupaj kakih 150 evrov. Na koncu to pomeni več denarja za žepe kapitalistov, lastnikov tovarn in plantaž. V Turčiji so kmetijska zemljišča v zadnjih desetletjih opustela, ker so ljudje migrirali v mesta. Veleposestniki pa vseeno potrebujejo delavce na poljih. Sirski begunci, nekdaj pripadniki srednjega sloja, sedaj polnijo to vrzel.

Srednji sloj se na ta razvoj dogodkov ni zares odzval, saj nihče ni izgubil službe zaradi tega. Sirski begunci srednjega sloja njihovih služb niso mogli dobiti. Negativna reakcija pa je prišla iz nižjih slojev, kajti njihovo delo je bilo nenadoma razvrednoteno ali pa je celo izginilo. Moj prijatelj iz Sirije je prevajalec, govori pet jezikov, prevedel je dela Stiega Larssona, a živi danes v uboštvu. Grozljivo je.

Etnične, verske in družinske vezi. Sirsko-turška meja je bila vzpostavljena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Veliko družin je bilo z njo razdeljenih in so živeli na obeh straneh meje. Te tradicionalne mreže pomagajo beguncem pri zaposlitvi in nastanitvi, vendar obstaja tudi množica beguncev, ki so brez takšnih vezi.

Ljudje, ki živijo ob meji, poznajo drugo stran zelo dobro. Tudi drugo stran zakonov. Mejni zidovi med Sirijo in Turčijo so bili ideološko zelo visoki. Visoki zidovi pomenijo večje dobičke za vse, ki se ukvarjajo s takšnim in drugačnim prehajanjem meje. Tihotapci so v naših krajih zelo slavni in zelo bogati.

A z valom beguncev je prišlo tudi do velikega odliva sirskega bogastva iz države. Sirsko olivno olje je v Turčiji zelo cenjeno. Organizirane tihotapske mreže so ga lani od kmetov v Siriji kupovale po 30 centov in ga nato prodajale šestkrat dražje na turških bazarjih. Vojna pomeni korupcijo. Begunstvo pomeni, da so ljudje potisnjeni v ekstremne situacije, da izkoriščajo drug drugega v imenu individualnega uspeha in preživetja.

Begunski val je prinesel tudi sliko, ki si je ne bi mogel nikoli zamisliti. Turške obmejne kontrolne točke so bile v manj kot enem dnevu preprosto razdrte. Tako zlahka, tam so bile mreže, minska polja, bilo je neverjetno. Rojen sem bil v vasi na meji in spomnim se številnih spopadov med tihotapci in turškimi vojaki. V življenju sem videl veliko pohabljenih in mrtvih. A z vojno v Siriji je meja in vsa njena infrastruktura izginila. Ljudje z vrečkami v rokah in otroki ob sebi so jo preprosto poteptali. Filozofsko je slišati lepo, geografsko in kulturno pa je bil to zame velik šok.

Podobno je kot drugod v Evropi. Revnih ljudi čez dan ne boste videli na ulici. Večina se jih skriva za štirimi stenami. Lahko jih vidite ponoči, ko pridejo ven, da zberejo in poberejo papir, plastiko, iščejo hrano... Gaziantep ima 1,3 milijona prebivalcev in pomembno industrijsko zaledje, a vendar je služb premalo, brezposelnost v mestu je visoka, življenjski stroški pa precej višji v primerjavi z razmerami pred vojno v Siriji.

Ne. Politika do beguncev je bila pravilna, dobra in je delovala. Še vedno se nadaljuje. Toda turška politika do Bližnjega vzhoda je bila zasnovana na napačnih predpostavkah. Napačno so ocenili tako razmere v Libiji, Tuniziji in Egiptu kot Siriji. Gre za zelo različne države in družbe. A turška vlada jih ni znala videti skozi te pomembne razlike in jih je videla preprosto kot eno regijo in eno zgodbo. Mnogo let je turška politika pogledovala proti zahodu in poskušala pozabiti Bližnji vzhod. Ni bila pozorna. Toda geografija, družbe, zgodovina se ne pozabijo niti ne izginejo.

Ni bila pomlad. Večina bližnjevzhodnih in evropskih intelektualcev se je zlahka prepustila navdušenju, preveč zlahka. Da, ljudje so protestirali proti diktatorjem. Nato pa so povabili na oblast druge diktatorje. To je bila velika napaka. Ni bilo pravih demokratičnih izkušenj, da bi lahko podprli demokracijo in zmerno oblast. Egipt je najbolj izrazit primer, kjer so najprej prišli na oblast Muslimanski bratje, nakar so ljudje podprli vojaški udar. Interpretacije arabske pomladi so bile napačne. Tudi v Siriji.

Ne, na žalost preprostih rešitev ni. Sirija nikoli več ne bo takšna, kot je bila. Ko gledam Sirijo, vidim socialno popolnoma uničeno državo. Vse to se je zgodilo v teh treh letih. Vojna je uničila vso infrastrukturo, tudi družbeno. Ljudje so videli teči kri sosedov, sorodnikov, prelivanje krvi po verskem ključu. Najhujši del sirske vojne pa so tuji bojevniki iz Al Kaide, ki so prišli tja in sedaj bojujejo svojo versko vojno. Brez njih bi bila rešitev mnogo lažja in hitrejša. Da so podprli tuje bojevnike, je bila velika strateška napaka. Danes je družba v Siriji razdeljena: kulturno, fizično in politično. Severni del je povsem ušel nadzoru sirske vlade. Mnogi deli so pod oblastjo Kurdov. Južni del okoli Damaska je v vladnih rokah. Na vzhodu so regije, ki so v rokah Al Kaide in drugih ekstremističnih skupin. Bojim se, da se bodo razmere še poslabšale. Begunci se ne bodo vrnili. Na to sem opozoril pred kratkim tudi županjo Gaziantepa: treba se je zavedati, da bodo begunci ostali, kjer so. Tudi če bodo odšli nazaj, tam ne bodo našli ničesar. Tretjina Alepa je uničena, v ruševinah. Uničenje ni le ekonomsko, tam so tudi družbene in kulturne ruševine ter brazgotine spominov, ki so pregloboke, da bi lahko v bližnji prihodnosti Sirija ponovno postala enotna država.

Sirija ima svoje značilnosti. Irak je bil razdeljen na tri dele, drži. Ampak v Siriji to ni mogoče. Večina države je bila mešana, ni jasnih verskih ali etničnih meja in čistih regij, morda z izjemo kurdskih predelov. A sedaj je tja prebegnila večina notranjih sirskih beguncev, ker je tam najbolj varno, četudi se tudi v tej regiji vrstijo napadi ekstremističnih skupin in Al Kaide v želji, da jo destabilizirajo. Razdelitev Sirije na tri ali štiri dele je geografsko nemogoča. Da, severni del se je sedaj razglasil za kanton, toda preostalo območje nima jasnih meja. Ljudje nikjer ne podpirajo jasno le ene strani. Spomnim se stare ženice, ki nam je kazala fotografije svojih treh otrok. Vsi so umrli v letalskem napadu. Ljudje so hudo travmatizirani.

Kar nekaj turških piscev, ki natančno spremljajo situacijo, opozarja, da bodo turška mesta postala kot Pešavar v Pakistanu. Baza za radikalni islamizem. Ljudje lahko brez večjih težav pridejo v Turčijo, ker meje ni več. To je dobro za civiliste. A hkrati slabo, ker zlahka prehajajo tudi radikalne skupine. Morda sem preveč pesimističen, a mislim, da je to naša realna prihodnost.

Turčija ima zelo dolgo mejo s Sirijo in je zelo na trnih zaradi separatističnih skupin. V severni Siriji si ne želi avtonomne kurdske regije, poleg Kurdistana v Iraku, ker bi to vplivalo tudi na razmere v Turčiji. Trenutno potekajo pogajanja s Kurdi, a večjih premikov ni. Turčija se boji, in tudi zunanji turški minister je javno dejal, da Turčija ne želi radikalnih skupin v Siriji. Ne bi izključil niti poskusov, da bodo v prihodnosti ponovno poskusili najti stik s sirskim režimom.

Nihče jih ne bo vzel resno, Bašar Al Asad pa bo z njimi pokazal svojo dominacijo v državi. Seveda gre za utvaro. Devet milijonov ljudi je razseljenih znotraj države, okoli tri milijone beguncev je pobegnilo čez mejo. Baatistični režimi so vedno imeli strategije, kako prikazati svojo oblast in moč. Volitve so način, da poudarijo svoj demokratični obraz, četudi je lažen. Asad ne bo mogel vladati, kot je pred vojno. Vendar sedanja sirska oblast ni samo en človek. Gre za kartel buržoaznega trgovskega razreda in civilne ter vojaške birokracije. Turčija in druge države so to podstat podcenile in preveč popreproščeno videle situacijo le v okvirih religije: oblast je alavistična, večina ljudi je sunitov. Ni tako preprosto.

Opozicija ljudem ni znala vliti upanja in jim zagotoviti varnosti. Sirci so videli posnetke obglavljenj, ki so jih izvedle ekstremistične uporniške skupine, in Asad se je, četudi diktator, nenadoma zazdel dobra rešitev. Takih reči ni kljub vsemu počel, in če se nisi mešal v politiko, praviloma nisi imel težav. Dovolj je bilo, da so Sirci del upornikov, tujih bojevnikov, prepoznali kot slabe ljudi, ki jim ne gre zaupati. To je zamajalo vse. Ljudje so videli, da lahko umrejo, ker so prepoznani kot pripadniki določene vere ali skupine. Sircem so revolucijo ukradle tuje države in tuji bojevniki, ki so v državo prišli z namenom, da širijo nasilje. Tudi če Asad gre, to ne bo več prava, resnična revolucija. Šlo bo le za spremembo režima, saj so opozicijske skupine izjemno brutalne.

Turčija in ZDA sta obe članici Nata, in mislim, da dobro vesta, kako sta ukrepali v primeru Sirije. Pred letom ali dvema so bile radikalne skupine iz Sirije dejansko mnogo bolj svobodne pri svojem delovanju v Turčiji. Hersh je zelo dober novinar in dvomim, da bi objavil kaj, kar ne drži.

Mislim, da je v Siriji zmagala Rusija. Dobro pozna Bližnji vzhod. Amerika zaradi svoje zgodovinske vpletenosti in interesov ni zmogla realno oceniti razmer. Problem je, da zahod hitro podpre protirežimske proteste, nato pa spregleda, da so se jih polastile fašistične skupine.

V zadnjem času se je Evropa zagotovo obrnila vase, zaradi finančnih in socialnih težav. A kot prostor demokracije in dobrega življenja je EU še vedno svetilnik. Tudi za nas. Evropska komisija je počasna in zelo previdna pri mednarodnih zadevah, a vendar lahko še vedno pomembno prispeva k izboljšanju stanja demokracije v Turčiji pa tudi v drugih državah v soseščini. EU lahko še vedno izpolni pričakovanja in doseže marsikaj. Ni prepozno. Podpora EU je v Turčiji še vedno visoka. Večina srednjega sloja si želi, da bi bilo v Turčiji več demokratične EU. Da, EU ima številne težave, a še vedno nosi v sebi mnoge prednosti in vrednote.

Večinoma zaradi gradbenega sektorja. Lahko rečemo, da je turški gospodarski razvoj utemeljen na gradbenem sektorju, ki se sedaj širi tudi v druge države. Življenjski standard turškega prebivalstva se je v zadnjem poldrugem desetletju občutno dvignil. Od kod prihaja denar? Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, tuji finančni kapital, iz Zaliva od naftnih poslov... V Turčiji so obresti visoke in vlagatelji lahko poberejo visoke dobičke v primerjavi z razmerami drugod po svetu. Se bo to nadaljevalo? Če sledimo razumu in logiki? Ne. Kot ni zdržalo v Španiji ali Grčiji. Pomemben temelj trdnosti bančnega sistema je razširjena družina in sorodniki, ki pomagajo, da se krediti poplačajo, če se posameznik znajde v škripcih. Zaenkrat.

Tu je treba biti previden, kajti v Turčiji imamo dva srednja sloja. Kemalistični srednji sloj je visoko izobražen, svetovno razgledan in urban. Drugi, konservativni srednji sloj, pa so na novo obogateli podporniki vlade. Prvi podpira EU, drugi pa Erdoganovo vlado, in če ta podpira EU, jo podpirajo tudi oni, če je vlada ne podpira, pa so tudi oni proti EU. V Gezi parku smo videli predvsem prvi srednji in višje sloje, ki jim v času Erdogana ni uspelo povečati svojega bogastva. Višji in srednji sloj sta zelo pragmatična v svoji politični drži. Erdogan ima danes široko podporo med revnejšim delom prebivalstva, za katerega se je položaj v času njegovega vladanja občutno izboljšal. To je dosegel predvsem preko nalog, ki jih zagotavljajo lokalne in občinske oblasti: od socialne do družinske politike in podpor. Nižji sloj je mnogo bolj zvest v svojem političnem prepričanju, bliže mu je govorica o narodu in religiji, zunanja politika ga ne zanima toliko, Gezi park pa je v celoti videl in sprejel skozi oči Erdogana.

Nedvomno. Predvsem smo se ugriznili v jezik družboslovci, ki smo bili dotlej prepričani, da je turška družba speča družba, ki je pripravljena sprejeti vse. Vlada se ni dobro odzvala na proteste. Ljudje so protestirali proti odločitvam mestnih oblasti, a Erdogan jih je vzel osebno, čustveno in se neposredno odzval. V tistem so se začele spreminjati tudi zahteve protestnikov. Predsednik Abdullah Gül je proteste precej bolje razumel. Znotraj konservativnega srednjega in med revnejšimi sloji pa so protestniki v Gezi parku obveljali za teroriste.

Vseeno pa ljudje sedaj čutijo, da lahko povedo, kar želijo, zakričijo, kaj jih moti, se srečajo in protestirajo, morda nekaj spremenijo. Po vojaškem udaru v osemdesetih letih je bila turška družba uničena, kajti oblast je od ljudi zahtevala izključno mir in tišino. Družba je sedaj nedvomno ponovno oživela. A razpršenost zahtev in raznolikost skupin v Gezi parku je bila tolikšna, da jim ni uspelo oblikovati politične moči. Brez povezovalne, krovne ideje nasproti oblasti pa si prešibak. Do danes so se tako protesti in skupščine porazgubili.

Ne. Vedeti morate, da se v Turčiji politične spremembe zgodijo zelo počasi. Tudi če bi hotela oblast družbene spremembe zavreti, omejiti svobodo izražanja in združevanja, so spremembe prevelike, da bi jih lahko zajezila. Represija ne bo učinkovala. Ne več, ne v Turčiji. Je pa tudi res, in tega ne gre pozabiti, da danes tako rekoč nimamo resne politične opozicije ali vidnih političnih voditeljev razen Erdogana. Hkrati mnogi v Turčiji pravijo, da nočejo koalicijske vlade.

Ker si želijo stabilnosti. Imajo kredite, ki jih morajo in hočejo odplačati. Vlada pa zna zelo dobro izkoristiti to naklonjenost ljudi do stabilnosti. Hkrati so najrevnejši mnogi odvisni od socialne pomoči in nevladnih dobrodelnih organizacij, s čimer jih vlada veže nase.