Lars Nyberg

Ko so se v Sloveniji napihovali kreditni baloni, Lars Nyberg še niti ni dobro vedel, kje leži naša država. Danes predseduje upravnemu odboru Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znane kot slaba banka, ustanovljene za upravljanje »nasedlih« posojil NLB, NKBM in Abanke.

»Zakaj ste v Sloveniji tako pesimistični? Vaša država ima sijajne možnosti za gospodarsko okrevanje, saj ima izobraženo in pridno delovno silo. V tem me spominjate na Nemčijo,« nam pove, še preden se preselimo v eno od pisarn v prostorih družbe, ki v šali velja za najhitreje rastočo v Sloveniji. Nybergu izkušenj iz bančništva ne manjka. Bil je namestnik guvernerja švedske centralne banke, vrsto let pa je predsedoval tudi skupini Evropske centralne banke (ECB) za krizni menedžment. Leta 2008 je bil eden od osmih članov tako imenovane Larosièrjeve skupine, ki jo je evropska komisija ustanovila za pripravo smernic za monitoring evropskih bank po izbruhu finančne krize. Vodil jo je nekdanji predsednik Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) Jacques de Larosière. V njej sta med drugim sedela tudi nekdanji glavni ekonomist ECB Otmar Issing in Leszek Balcerowicz, »oče« poljske šok terapije z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja.

To ne drži. Pred začetkom letošnjega leta preprosto nismo mogli začeti. Premoženje smo z bank prenesli decembra lani, a le na papirju, ne pa tudi dejansko. Bilo je, kot da bi 20. decembra dobili veliko božičnih daril, nato pa bi jih naslednje štiri mesece odpirali; nekatera med njimi bi bila zelo lepa, druga pa brez dvoma veliko razočaranje.

Slovenske banke imajo še zelo veliko slabih posojil, za katera morajo poskrbeti, zato jim ni lahko. Kredibilnost se lahko bankam povrne le, če sanacija poteka na kredibilen način. To je tako, kot če bi operirali raka. Bi bili zadovoljni, če bi vam odstranili le polovico tumorja? Ne, saj bi želeli, da vam ga odstranijo v celoti in še malo več. Šele potem bi menili, da lahko ozdravite. V bančnem sistemu je enako. Če odstranite polovico slabih posojil, ne bo nihče verjel, da je bančni sistem v celoti saniran. Odstraniti morate vse in še malo več, saj lahko le tako posojilodajalce prepričate, da so banke zanesljive in da imajo dovolj kapitala za preživetje. Pri polovično opravljeni nalogi se kredibilnost ne bo povrnila.

To vprašanje so mi pred mesecem dni zastavili v državnem zboru. Za prestrukturiranje je potreben čas. Trenutno imamo na mizi devetnajst primerov, ki so v fazi prestrukturiranja. Za večino ste že slišali ali pa še boste. Gre za podjetja iz avtomobilske industrije, pivovarne… Njihovo prestrukturiranje bi se moralo začeti že zdavnaj, vendar se je zavlačevalo, tudi zaradi interesov bank. Želimo, da se s prestrukturiranjem končno začne. Najpomembnejši med njimi je zagotovo Cimos. Ali se bo na koncu izšlo, bomo še videli, a smo vsaj začeli.

Kot veste, nismo banka, lahko pa sodelujemo z bankami. Zagotovimo lahko prestrukturiranje podjetja in poskrbimo za njegovo preživetje. V tem primeru bodo tudi banke zainteresirane, da ga podprejo in mu odobrijo posojila.

Naša moč je od primera do primera različna. Odvisna je od položaja, ki ga imamo v podjetju. V nekaterih smo prevzeli le posojila manjše vrednosti, in tam je naša moč zelo omejena. V določenih podjetjih, kot je Cimos, pa imamo znatno večje deleže, in v teh primerih lahko začnemo s postopki prestrukturiranja. Svoje terjatve lahko tudi konvertiramo v lastniške deleže in postanemo lastniki podjetij. Nekateri, tudi politiki, so sicer prepričani, da lahko že z manjšinskim deležem na primer zamenjamo vodstva podjetij, vendar tega seveda ne moremo. To je naloga lastnikov podjetij. Se bo pa s časom naša vloga zagotovo okrepila.

Procese prestrukturiranja nam znatno otežuje tudi dejstvo, da v last pogosto nismo dobili celotne izpostavljenosti do določenega podjetja, še posebej, ko gre za holdinge. Ena banka je posojilo do določenega podjetja beležila kot slabo in ga prenesla na DUTB, medtem ko druga banka posojila do istega podjetja ali podjetja iz skupine ni beležila kot takega in ga zato ni prenesla na DUTB. Ko se želimo lotiti prestrukturiranja takšnega podjetja, naletimo na ovire. V pogovore so vključeni državni lastniki, ki imajo svoje interese, državne banke, ki imajo spet svoje interese, in potem smo tu mi, ki želimo slovenski javnosti povrniti čim več davkoplačevalskega denarja.

V krizi, kot je trenutna, je to nesprejemljivo. Državne institucije bi morale sodelovati tako, da bi prišli do najboljše možne rešitve. V Sloveniji je za to manj možnosti. Zakaj, boste morali vprašati politike, ministrstvo ali vlado.

Seznam podjetij, s katerimi se trenutno ukvarjamo, smo posredovali Banki Slovenije in ministrstvu za finance. Opozorili smo jih na primere, kjer prihaja do nesoglasij, in pojasnili, kaj bi bilo po našem mnenju treba storiti. Upamo, da se bo sodelovanje v prihodnje izboljšalo. Z delom smo sicer začeli šele januarja, zato vseh primerov, pri katerih bo prihajalo do različnih interesov, še nismo odkrili. Poleg tega čakamo še na slaba posojila Abanke.

Ne, nič od tega. Mi delujemo v skladu z zakonom, ne vem pa, če se kdo zaveda, kakšni konflikti interesov se pojavijo, ko se lotevamo prestrukturiranja podjetij. Ne na ministrstvu za finance ne na Banki Slovenije niso razmišljali o tem, dokler jim nismo pojasnili, da se v posameznih primerih za pogajalsko mizo srečamo trije partnerji z istim lastnikom, to je državo, a vsak s svojimi interesi. To je noro, saj bi morali sodelovati. Zagotovo nihče ne bo rekel, da ne bi smeli sodelovati, vendar je to treba tudi uresničiti. Najpogosteje gre za politične odločitve.

Normalno je, da želijo kot lastniki ohraniti čim večji del svojega premoženja, kapitala. Potem pridemo mi in jim rečemo »žal nam je fantje, a kapitala ni več, vaše premoženje je brez vrednosti«. V tem trenutku se začnejo pogajati z bankami. Delu premoženja so se pripravljeni odreči, če bodo svoje prispevale tudi banke. Kapital bi se sicer moral umakniti prvi, a ni vedno tako. Seveda si lastnik želi ohraniti kapital, tudi banka želi čim višje poplačilo svojih terjatev, mi pa opozarjamo, da je treba gledati na celotno sliko. Naj ponovim, da se ne v politiki ne centralni banki teh težav niso zavedali. Zdaj je na potezi politika, da jih reši.

Obnašajo se kot zasebni lastniki. Ti bi se namreč odzvali natanko tako. A nekdo mora potegniti jasno črto in zahtevati celotno sliko, saj smo vsi država, tudi državne banke. Drugačen je seveda položaj manjših, zasebnih bank, pogosto v tuji lasti. Te zasledujejo lastni interes, interes svojih lastnikov, in z njimi se moramo pogajati. V Cimosu je več kot dvajset bank, pa nam je kljub temu uspelo doseči soglasje. Potem so tukaj še dobavitelji, s katerim je prav tako treba doseči soglasje glede prestrukturiranja podjetja. V Cimosu jih več kot devetsto.

Nedvomno Cimos, ker je tako zelo velik in s sedem tisoč zaposlenimi zelo pomemben za državo. Zato mu namenjamo veliko truda. Med prvimi primeri, ki smo se jih lotili, je bila tudi skupina ACH, a smo bili takoj obtoženi, da rešujemo tajkune. Dejstvo pa je, da smo v DUTB prejeli slaba posojila, odobrena na vrhu holdinga (družbi Protej, op.p.), medtem ko so banke obdržale njegovo delujoče premoženje, podjetja, ki ustvarjajo denarni tok (Adria Mobil, op.p.). Naš namen je povrniti čim več davkoplačevalskega denarja ne glede na to, ali gre za tajkune ali ne. Pošiljanja ljudi na vislice nam zakon ne omogoča, za to so drugi. (smeh)

Tega se zavedamo in zaradi tega smo tudi spremenili politiko obveščanja javnosti. Jasno nam je, da moramo biti karseda transparentni, in to v čim zgodnejši fazi.

To ne drži. Že takoj na začetku smo se neizvršni direktorji odločili, da bomo karseda odprti. Nenazadnje prihajamo iz držav, kjer je vse transparentno. Kreditne mape smo po uveljavitvi zakona, ki nam je to omogočil, objavili, a ne vseh podrobnosti. Zakon namreč od nas zahteva tudi objavo podrobnosti o posameznem posojilu, na primer, kdo ga je odobril. To bomo lahko objavili šele potem, ko bomo podatke pridobili od bank. Ničesar ne poskušamo skriti. Pojasnili smo, da smo za vzpostavitev družbe porabili okoli pet milijonov evrov, kar je po mojih izkušnjah zelo malo. Glede delovanja DUTB je dlje časa vladala popolna zmešnjava in morali smo se zanesti na svetovalce, ki so nam pomagali vzpostaviti družbo. Datum prenosa terjatev je bil večkrat prestavljen, decembra lani pa so nam naročili, da jih moramo prevzeti do konca leta. Zaposleni so delali noč in dan, da so omogočili prenos terjatev in s tem vladi dokapitalizacijo bank. Neuspeha si nismo mogli privoščiti. Če nam ne bi uspelo, država ne bi mogla dokapitalizirati bank in v Slovenijo bi prišla trojka. Pet milijonov evrov, ki smo jih porabili, lahko primerjate z 21 milijoni evrov, ki jih je država plačala za pregled kakovosti terjatev bank, a po mojem mnenju dobila izredno malo.

Če bi od začetka vedeli, kaj vse bo prišlo pod okrilje DUTB, bi bilo drugače. V šestih mesecih smo morali najti menedžment in zaposlene, jih pripraviti na prevzem terjatev, izdelati poslovni model… Še toliko težje je postavljati na noge podjetja v državni lasti, saj je treba upoštevati vse predpisane postopke, kar vzame veliko časa. Pripraviti je bilo treba številne načrte, nakar so se večkrat spremenila tudi navodila EU in ministrstva. Prvotna ideja je bila, da bi dobili denar za nakup delnic bank, da bi torej mi dokapitalizirali banke. Potem so se odločili, da bomo prevzeli le slabe naložbe in izdali obveznice. Vlado smo morali prepričati, da to ne bo šlo, ker bi bila DUTB na robu insolventnosti. Potrebovali smo sredstva in vlada nam je dala 200 milijonov evrov kapitala. Zdaj smo v položaju, ko država z našimi obveznicami, ki imajo donosnost od tri do štiri odstotke letno, implicitno subvencionira banke.

Banke bi vsekakor lahko naredile več. Res pa je, da so očitno še vedno v šoku. Izgubile so veliko denarja in premoženja, zato si ne upajo odobravati novih posojil. Enako se je dogajalo na Švedskem in v več drugih državah.

Za zdaj prednostno delamo z devetnajstimi največjimi konglomerati, čeprav upravljamo že vseh 425 prenesenih primerov. V tem času smo se kadrovsko popolnili, zato pričakujem, da se bomo drugih podjetij aktivneje lotili v kratkem. Želimo, da bodo podjetja po prestrukturiranju zdrava in da jim bodo zaradi tega zaupale tudi banke. Te bodo prej ali slej morale spoznati, da je njihov smisel posojanje denarja.

Ko se bo povpraševanje znova povečalo, bo večje število podjetij spet donosnih in kot takšna bodo zagotovo zanimiva za banke. Te bi morale biti bolj motivirane za upravljanje lastnih slabih posojil. Morale bi ustanoviti lastne slabe banke, ki bi se ukvarjale s slabimi posojili, ki so ostala na bankah. Tako so storile banke na Švedskem. Svoje bilance bodo tako lažje očistile in veseli bomo, če jim bomo pri tem lahko kakorkoli pomagali. Tudi zanje bi bila to dobrodošla sprememba. Ko sem na Švedskem sedel v upravi banke, ki se je pred tem znebila slabih posojil, se je vzdušje na sestankih takoj spremenilo. Vsi smo se raje ukvarjali z novimi projekti kot z reševanjem starih.

Tega pa res ne vem. To morate vprašate banko. Ključno je, kako s temi slabimi posojili upravljati. To zahteva svoj čas. Veliko politikov želi, da bi DUTB svoje delo prenehala opravljati že po petih letih. Sami želimo premoženje prodajati šele, ko bomo na to pripravljeni tako mi kot podjetja, ki jih prestrukturiramo. Pet let za to ni dovolj. Na Švedskem je slaba banka delovala petnajst let, res pa je, da se je pred tem preoblikovala v nepremičninsko družbo. Pomembno je počakati na gospodarsko okrevanje in vrnitev povpraševanja.

Drži, toda vprašanje je, ali se bo zdaj pred volitvami tudi dejansko kaj zgodilo. Po sedanjem zakonu moramo vsako leto prodati deset odstotkov svojega premoženja. Takšna zahteva ni pametna. Temelji na želji, da čim prej odidemo iz Slovenije, kar bi pomenilo prodajo premoženja pod prisilo. Moralo bi biti nasprotno: da vztrajamo tako dolgo, dokler ne vrnemo denarja davkoplačevalcem.

Zakon ne predvideva nobenih sankcij. Mogoče nas bodo poslali v pristanišče in naložili na prvo ladjo domov. (smeh)

Tega ne vem. To bom izvedel na naslednji seji upravnega odbora.

Tega ne morem napovedati. Za to bi potreboval kristalno kroglo. To je odvisno od premoženja in povpraševanja. Mislim pa, da ne bomo imeli težav pri iskanju vlagateljev. Z več vlagatelji smo že stopili v stik.

Vsak primer je drugačen. Pri vsakem podjetju bomo pogledali, kakšno je povpraševanje po izdelkih, kakšna je uprava, koliko dodatnega kapitala potrebuje, kakšna je dolgoročna prihodnost panoge… Vsako podjetje želimo pripraviti na prodajo, ne le tujcem, ampak tudi vlagateljem iz Slovenije, v kateri je še vedno na voljo dovolj kapitala. Vemo, da nam bo v številnih primerih to uspelo.

Kot sem že rekel, pri prenosu premoženja pogosto nismo dobili celotne izpostavljenosti do določenega podjetja, hkrati pa smo odgovorni za njegovo prestrukturiranje. Če bi sami sodelovali pri prenosu premoženja, bi na to gledali povsem drugače. Glede na svoje izkušnje bi verjetno predlagal, da se prenese več premoženja, in to ne glede na zahteve Evropske unije. Sprijaznili smo se in vladi pojasnili, da bomo upravljali s tem, kar nam bo zaupano, vendar se mora jasno zavedati, kakšne so naše omejitve.

Kar zadeva cene prenosov, pa je tako, da še vedno ne vemo, kdo jih je sploh določil. Zakon določa, da se morajo bruto prenosne cene zmanjšati za stroške, ki jih bo z upravljanjem terjatev imela DUTB. Izkazalo pa se je, da tega najverjetneje nihče ni upošteval. Ko smo pri določenem obsegu prenesenih posojil primerjali cene s cenitvami iz pregleda kakovosti terjatev, ki predstavljajo tržne cene, smo ugotovili, da v povprečju odstopanj ni. Razlika je bila za vsega štiri milijone evrov. To pomeni, da bruto cen nihče ni znižal za stroške DUTB in da smo terjatve prevzeli po bruto vrednostih. Ko smo pregledali posamezne primere, pa smo odkrili, da so razlike med pregledom kakovosti terjatev bank in prenosnimi cenami ogromne. Nekatere so bile izdatno nižje, druge pa izdatno višje. Revizor je od nas zahteval, da odpišemo negativne vrednosti, medtem ko pozitivnih vrednosti nismo smeli upoštevati. Zaradi tega smo morali premoženje oslabiti za 93 milijonov evrov. Revizor nam ni hotel izdati mnenja, saj niso vedeli, kako so bile prenosne cene določene. Pojasnili smo jim, da tega tudi sami ne vemo, pa čeprav smo mesece prosili za podatke.

Da, marsikdo meni, da smo sredstva od bank odkupili zelo poceni, čeprav je takšna prenosna vrednost v primerjavi z mednarodno prakso še vedno zelo visoka.

Ker so bila to posojila do podjetij iz ene skupine. V primeru ACH je bilo drugače in dobili smo le posojila do vrha skupine, medtem ko so banke izpostavljenost do delujočih podjetij iz skupine obdržale. Če bi banke prenesle na DUTB tudi ta posojila, bi se lahko prestrukturiranja lotili veliko bolj učinkovito. V nekaterih primerih pa so banke to storile, in tako smo dobili tudi posojila, ki so jih podjetja poravnavala.

Ampak ali ni to pogosta praksa v Sloveniji? (smeh) Ne morem se strinjati z vami, to preprosto ne drži. Zelo jasno smo povedali, da bomo delujoča proizvodna podjetja poskušali rešiti. Težava je, če smo lastniki vrha holdinga, nadzor nad denarnim tokom pa imajo drugi. Kako naj banke pripravimo do sodelovanja, da bi lahko prestrukturirali celoto? Načeloma bi delujoča podjetja izdvojili, vrh holdinga pa pustili propasti.

Zato, ker v primerih, ki so nam bili zaupani v reševanje, nimamo te možnosti. Prav ACH je tak primer. Podrobnosti vam v tem trenutku ne morem razkriti, vam bomo pa na koncu, ko bo zadeva rešena, z veseljem pojasnili, zakaj smo morali postopati tako, kot smo.

Bomo, in sicer takoj, ko bomo prevzeli nadzor nad njimi. Pričakujem, da bomo imeli v kratkem tak vpliv v Pivovarni Laško, Cimosu in tudi drugih podjetjih. V nadzorne svete teh družb bomo morali imenovati svoje ljudi, v posameznih primerih pa bomo morali svoje ljudi imenovati tudi v uprave.

Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti, ker z dogajanjem v zadnjem tednu dni še nisem seznanjen. Tudi o Pivovarni Laško bomo govorili na prihajajoči seji upravnega odbora. O tem bi morali dejansko govoriti z Jannejem Harjunpääjem ali Kasparjem Ojasoojem, dvojico, ki jo po mnenju marsikoga plačujemo preveč, po mojem pa veliko premalo. V letošnjem letu in morda še prihodnjem potrebujemo zgolj peščico izredno sposobnih ljudi, strokovnjakov za prestrukturiranje, in Janne in Kaspar sta takšna človeka. Ko bosta čez približno leto in pol zapustila DUTB, bo za njima ostalo znatno število dobro izučenih, zelo sposobnih ljudi.

Ker je strokovnjak za prestrukturiranje, ne želi pa voditi družbe. Ne mara opravkov z birokracijo.

Ne, ne gre za plačo. Sam je zavrnil to možnost, in pri tem ga povsem razumem. Raje imamo dobrega strokovnjaka kot slabega menedžerja.

Delal je tudi v Swedbank, potem ko je ta leta 2009 zašla v težave, čeprav to nima nobene zveze z mano, ker sem sam v tej banki delal veliko prej. Sodeloval je pri številnih prestrukturiranjih.

Najbolje je, da ga vprašate sami.

Še vedno gre le za svetovalce, ki delajo enako kot drugi zaposleni. Enega od njih, Kasparja Ojasooja, pa bomo v kratkem zaposlili.

Morda se zdi nenavadno, ampak ko predstavniki teh podjetij enkrat spoznajo Janneja, ne dvomijo več v njegove sposobnosti. Je zelo kredibilen sogovornik. Pri delu, ki ga opravlja, mora govoriti s številnimi, od ministra za finance do dobaviteljev podjetij, ki čakajo na prestrukturiranje, in je vrhunski pogajalec.

Ne. Quartz+Co se bo iz DUTB umaknil v mesecu dni. To podjetje nam je zelo pomagalo, ko je bilo treba DUTB postaviti na noge. Našli so tudi Torbjörna Manssona, ki se je zelo izkazal kot izvršni direktor. Stroški so bili manjši od načrtovanih, čeprav morda večji od pričakovanj javnosti, ker so se usmeritve, ki smo jih dobivali od EU in ministrstva za finance, spreminjale iz meseca v mesec. Na ministrstvu niso imeli idej, kaj naj počnejo z nami.

Vam bom povedal zgodbo. Januarja lani sem bil v džungli v Kambodži. Potem ko nekaj dni nisem imel stika z zunanjim svetom, mi je zazvonil telefon. Mislil sem, da me kliče sin, a se je oseba na drugi strani predstavila kot Dejan Krušec, državni sekretar na ministrstvu za finance v vladi Republike Slovenije. Vprašal sem ga, kje je ta država, njega pa je zanimalo, ali bi bil pripravljen sodelovati pri vzpostavitvi slovenske družbe za upravljanje premoženja bank. Dejal sem mu, da sem o tem pripravljen razmisliti, nakar se je zveza prekinila. Teden dni pozneje, ko sem že prišel iz džungle, sem prejel SMS-sporočilo, v katerem je Krušec zapisal, da odhaja z ministrstva, ker je prišlo do sprememb v vladi, in da upa, da smo vsi v redu.

Čez približno mesec dni sem nato prejel pismo iz Slovenije, in to v slovenščini. Seveda ga nisem razumel, sem pa uspel razbrati, da me je vlada imenovala na neki položaj, ampak še vedno nisem točno vedel, na katerega. Ko sem dobil prevod pisma, mi je postalo jasno. Ne vem pa, zakaj in kdo me je priporočil. Lahko, da so bili to ljudje iz Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), kjer sem takrat delal kot svetovalec. Pozneje me je poklical tedanji državni sekretar Andrej Šircelj (nekdanji član upravnega odbora DUTB, op.p.) in me povabil na sestanek v Slovenijo. Čez noč smo morali imenovati tri izvršne direktorje, saj drugače nismo mogli registrirati družbe. Potrebovali smo nekoga, ki bo vodil družbo, in tako smo našli Manssona.

V tej politični situaciji nam je jasno, kaj so naše naloge: imamo zakon, prevzeli smo premoženje in s tem bomo letos nadaljevali. Najti moramo rešitve za več velikih konglomeratov, ki so pomembni za slovensko gospodarstvo, in to bomo storili. Vemo, da nam bodo mediji očitali, da delamo ali preveliko ali premalo.

Ne. V upravnem odboru sedi državni sekretar Mitja Mavko, ki je dober v tem, kar dela. Redno pa se sestajamo s predstavniki ministrstev in Banke Slovenije.

To vprašajte njega. To je politično vprašanje. Plače pri nas v povprečju niso bistveno višje kot pri bankah, še zdaleč pa niso niti blizu prejemkov v podobnih družbah iz drugih držav. Nekateri ljudje, ki smo jih hoteli zaposliti, so celo raje odšli delat v banke.

Kot sem pojasnil, smo morali skoraj polovico vrednosti premoženja oslabiti, še preden smo začeli s svojim delom. Revizorji so ugotovili, da je naše premoženje dejansko vredno manj, kot smo mislili, in lansko leto smo končali z 82 milijoni evrov čiste izgube. Nekdo bo moral plačati tudi stroške DUTB. Šele ko bomo rešili to težavo, se bomo lahko pogovarjali z vlagatelji. Eden od njih je Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), a ta nikoli ne želi vstopiti v lastništvo, če v njem ni zasebnega lastnika, ki bdi nad poslovanjem družbe.

Ne vem.

Upajmo, da ne.