SVETI PETER IN SLOVANI

Tukaj knjige oživijo

Špeter Slovenov je na koncu sveta. Daleč ni, vendar se rad skriva. Iz Gorice se zapelješ proti Gradiški in loviš znake za Čedad. Čeprav so to ozemlja, kjer govorijo slovensko, so vsi znaki v italijanščini in furlanščini. Pokrajina je očarljiva in mehka. Goriška brda se tukaj spustijo čez mejo v Benečijo in s seboj pripeljejo vinograde sivega pinota. Tukaj živijo kmetje, vse je počiščeno in pometeno, obrezano in pokošeno, arhitektura se nostalgično spominja časov pred električnimi lokomotivami na železnicah. V predmestju Čedada je na zidu iz kamnov skoraj neopazna tabla, ki na desno kaže za San Pietro al Natisone. Za nekaj ovinki in prevarantskimi križišči je skrit Špeter Slovenov, po domače Špieter. Do konca 19. stoletja se je v italijanščini imenoval San Pietro degli Slavi, edini kraj, kjer so sveti Peter iz Rima in Slovani živeli skupaj v isti vasi. Cesta od tam naprej ob Nadiži pelje čez hribe v Kobarid, na drugi strani v Rezijo, na tretji pa v Cersko dolino. Ob meji je še Kanalska dolina in nad njo Kambreško. Velika mesta so ostala zadaj, to je pokrajina majhnih krajev in vasi.

Sredi Špetra je na desni vaška kavarna. Na levi pa siva zgradba, v kateri je banka. Tukaj knjige oživijo in spregovorijo na kuhinjskih mizah.

Spodaj so prostori slovenskega kulturnega doma, desno pa so sezidali nekaj novega. SMO, piše v velikih črkah iz rjavečega železa, ki ležijo na tleh pred dolgo stekleno steno. Ob zidku je modernistična klopca. Nostalgična kmetijska pokrajina se neha. Za steklenimi vrati se odpre prostor, ki bi lahko stal v Chelseaju v New Yorku ali ob novem poslopju galerije Tate Modern v Londonu. Pa vendar je hišo na območju, kjer so gradili arhitekti beneške republike, zgradila slovanska roka. SMO je krajinski in pripovedni muzej, kakršnih je na svetu malo.

Zgradila ga je Donatella Rutar. »SMO je muzej, ki ti ne pove veliko. Napelje te na razmišljanje. To je ideja. Naredila sem muzej kontemplacije, ne pa definiranja stvari. Je muzej pripovedi v 21. stoletju. Pripoveduje ti zgodbe o pokrajinah med Mangartom in Trstom, med Čedadom in Tržičem. Prej so delali muzejske zbirke. To pa je narativni muzej. Tukaj zbiramo nematerialne dobrine. Glasove, glasbo, pričevanja, pesmi, zapise, slike.«

Gospa Rutar govori s strastjo arhitektke, ki več kot dvajset let v teh odročnih krajih organizira srečanja najbolj radikalnih umetniških praks sveta. Pol svetovne avantgarde je šlo čez Postajo Topolovo, hribovske vasice na meji med Slovenijo in Italijo, kjer japonski avantgardni glasbeniki prirejajo glasbene večere skupaj s sodelavci Marine Abramović, slovenskimi filmarji in italijanskimi slikarji. Naredila je muzej, kjer z njihovimi tehnikami pripoveduje zgodbo o pokrajinah, v katerih živi.

Sikstinske kapele

»Vstopiš in se potopiš v svet pripovedi,« je rekla pred nizom ekranov in izbirala posnetke. »Sam se odločiš, ali hočeš spoznati Nadiške doline. Lahko se seznaniš s pokrajino, kjer je veliko stvari zapuščenih in opuščenih. Hkrati opaziš napor po ohranjanju. Zagledal boš kontrast med zapuščenostjo in skrbjo za vrt, za prostor skupnosti.«

Vendar to ni samo pripoved o ljudskih pesmih in pustnih običajih. Benečija je del področja, kjer so se Slovani srečali z latinskim svetom v družbi Nemcev. Povezave in vzajemna penetracija nastopijo na najbolj nepredvidljivih krajih.

»Videl boš lepoto sikstinskih kapel v Nadiških dolinah,« je pokazala na poslikave, ki spominjajo na Giotta iz Asisija. »To je videlo tako malo ljudi. Posnela sem kratek film o naših poznogotskih cerkvah. Od konca 15. do polovice 16. stoletja so tukaj gradili cerkve, ki so si zelo podobne. Kako je mogoče, da je na tako majhnem ozemlju toliko drobnih draguljev gotske arhitekture v tako podobnem slogu? Lahko je razumeti. Gradili so jih arhitekti in zidarji iz Škofje Loke. Na strateških mestih so gradili cerkvice v arhitekturnem slogu, ki je prišel iz Prage. Učili so se od nemškega arhitekta Petra Parlerja, ki je v Pragi zgradil Karlov most in cerkev sv. Vida. V Benečiji je severna poznogotska arhitektura doživela popolnost svojih oblik. Poslikave so prav tako izjemne. Dve stoletji kasneje iz Slovenije pridejo drugi umetniki in prinesejo zlate oltarje. S tem se prostori dopolnijo. Ohranili so se nedotaknjeni in govorijo o kulturi, veri, uporu in preživetju. Govorijo pa tudi o tem, kako so kulture kontaminirale druga drugo, se prepletale in izmenjevale izkušnje. Ni res, da je kultura nekaj togega in zamrznjenega. Kulture srečujejo druga drugo. Meša se profano in sveto in se ohrani skozi stoletja. Slovani so prišli sem za Langobardi v osmem stoletju in tukaj zgradili svoje vasi, cerkve, ceste. Kolonizirali so ozemlje in tukaj v miru živeli trinajst stoletij.«

Po trinajstih stoletjih sta se mir in skupno življenje sesula v dveh svetovnih in eni hladni vojni, ki so šle čez to ozemlje z vso silovitostjo spopada civilizacij.

Ta pripoved ne more biti linearna, ne pripoveduje ene zgodovine, ampak sugerira, kaj so konstitutivni elementi pokrajine, skozi katero potujemo. Pokrajina ni samo fizični prostor iz muzejskih zbirk predmetov, ampak ga sestavljajo ljudje, ki v njem živijo. Podlaga je fizična pokrajina, na kateri je zgodovina pustila svoje sledi. Zgodovina pa je človek in njegove zgodbe.

»To me privlači. Pogled ima etično dimenzijo. To je način pripovedovanja, ki je razgledan. Pripeljem te do tega, da vidiš, da opaziš, da se zbudiš in zagledaš, kam si prišel. To je zelo kultiviran muzej. Presneti te, osupneš. Potem pa se počutiš potešenega. Splačalo se je.«

Nemec na meji s Slovenijo govori italijansko

Stala je pred tremi velikimi ekrani, na vseh treh so tekli trije različni filmi o isti pokrajini v okolici Gorice. Na obzidju goriškega gradu je pisatelj Hans Kitzmüller gledal proti Furlaniji in govoril o svojem mestu.

»Goriško ozemlje je neverjetno izvirno. V Evropi je to ozemlje edinstveno. Ne vem, ali je še kje na tako majhnem mestu toliko jezikov in različnih kultur, ki so od srednjega veka skoraj do naše sodobnosti živele druga ob drugi. Slovanski element, nemški element in latinski element.«

Kitzmüller je arheološki ostanek iz časov, ko so v Gorici govorili nemško. Germanist v njem piše knjige o Petru Handkeju. Nori Gregor, italijanski pisatelj, ki v njem živi skupaj z germanistom, pa potopise o potovanju z jadrnico ob obali Hrvaške in dnevnik dolgega potovanja po Oceaniji. Rodil se je na križišču kultur kot pripadnik ene od njih, ki sta jo svetovni vojni izbrisali iz lokalne geografije. Nemci, ki so bili močno prisotni v Gorici in Trstu, so sedaj samo še pod križi na pokopališčih. Vendar v pisatelju ni nobene grenkobe.

»Različne civilizacije, jeziki in kulture so se v velikih tokovih stekali sem in se pomešali. Do prve svetovne vojne so Slovenci, Nemci, Furlani in Italijani živeli bolj ali manj v sožitju. V Evropi je veliko meja, tukaj pa so se stvari, ki sodijo za različne meje, stoletja srečevale.«

Ostali so močni sledovi in glasovi, ki vzniknejo iz preteklosti. Na ulicah Gorice je ob praznikih slišati Rozamundo in polko. Čez arheologijo so se potem zgradile druge stvari. Kitzmüller je pogledal na drugo stran, kjer je o Novi Gorici govorila Nadja Velušček. Bila je blizu, le nekaj sto metrov stran od gradu, vendar na drugem planetu.

»Že v rojstvo mi je bila položena dvojnost prostora,« je svojo pripoved začela režiserka dokumentarnih filmov, ki skoraj dve desetletji pripoveduje zgodbo o meji, mestih, ki nastajajo ob njej, in ljudeh, ki so čeznjo tovorili prepovedano blago in, če je bilo treba, tudi ljudi.

»Vedno sem vedela, da je nekaj tudi na drugi strani. Gorica mi je bila vedno zanimiva. Nova Gorica še ni bila mesto, ampak zgolj blokovsko naselje, ki niti zdaleč ni dajalo občutka mesta. Edino mesto, ki smo ga poznali, je bila Gorica.«

V Novi Gorici se ji je vedno reklo Stara Gorica, čeprav so se na italijanski strani meje nad tem zmrdovali. Dolgo časa ni bilo čisto jasno, ali na jugoslovanski strani meje sploh kaj obstaja. Ali so tam resnične zgradbe in ljudje ali zgolj kulise za močnimi lučmi.

»Gorica je bila srečanje z urbano kulturo,« pripoveduje gospa Velušček o prehodih čez mejo, ki so bili tako samoumevni, da je predstavljala samo militarizirano birokratsko oviro vsakdanjih opravil.

»Na Travnik smo hodili v Kino Vittoria. Živela sem v Novi Gorici, vse, kar ti da mesto, pa sem spoznala v Gorici. Mesto je bilo na drugi s strani. Na tej strani nismo imeli mesta. Poznali smo bloke in kmečke hiše. Kmečke hiše so bile lepše. V blokih se je živelo kot na vasi. Blok je postal vas. Tukaj se je vse postavljalo na novo. Osvajalo se je prostor, kjer ni nič, in na tem niču moraš zgraditi mesto.«

Pa vendar se ni gradilo v praznem prostoru. Naprej v muzeju je čez eno celo steno velik radijski sprejemnik. Skala gre od Rezije do Trsta in predvaja pesmi, ki predvsem presenetijo z raznolikostjo. Ritmična čistost rezijske ljudske glasbe ima malokaj skupnega s kantavtorjem Igorjem Černom ali umetelnimi zborovskimi priredbami Pavla Merkuja. Glasba je ključni element identitete. V Špetru najprej povedo, kako dobra je njihova glasbena šola, ki v ničemer ne zaostaja za goriško. Nedaleč stran je računalniški zemljevid celotnega ozemlja, ki ga pokriva muzej, z vsemi toponimi. Vsaka najmanjša vas je zaznamovana in opisana s kratko zgodovino kraja in njegovih ljudi. SMO je muzej ljubezni.

Berlinski zid in materin jezik

»To je moj pogled, moja radovednost,« je rekla Donatella Rutar. »V to pripoved sem vložila vsa moja srečanja, branja, življenje v tem prostoru, mojo kulturo, dvajset let dela v Postaji Topolovo. V tem muzeju je ogromno tehnologije, ki pa je ne vidiš. Računalniki in krmilniki so za stenami. Ne vidiš jih, vendar ti omogočajo, da z lahkoto slediš pripovedi. Tehnologija obogati izkušnjo, ker te presneti. Za otroka je presenetljivo, če predmet, ki ga položiš na mizo, zažene film. Trenutek magije. Za odraslega je lepo, če se knjiga, ki je del našega notranjega intelektualnega in čustvenega življenja, predstavi z avtorjem ali avtorico, ki govorita o sebi in svojem delu.«

Muzej pripoveduje zgodbe področja limesa, meje med jezikovnimi tektonskimi ploščami. Levo in desno od meje ni nikoli bilo nič enoznačno. Resnic je bilo vedno več, ista zgodba se je pripovedovala v vsaj treh jezikih. Državna meja je pravi limes, ne pa limes langobardi. Tam se vode razdelijo in začnejo teči v dve različni smeri. Beneška republika je v Furlaniji ohranila mejo, ki je zamrznila v času. To ni kulturna meja, ampak beneška državna meja, ki je obstajala stoletja. Serenissima je vključevala prebivalce drugih kultur in drugih jezikov. Benečani so bili trgovci, ki so gospodarili nad Sredozemljem in so imeli postojanke v Carigradu in na Kreti. Na severu pa so prišli do sem. Do Špetra Slovenov. Ob limesu so vedno živela hibridna ljudstva.

Tukaj so se kulture prekrivale zelo dolgo časa. Ločile so se z nastankom velikih nacionalnih držav, ko je prišel fašizem, pa so jih prepovedali. Po koncu fašizma se je praksa prepovedi nadaljevala do konca osemdesetih let, ko so drugod v Evropi govorili o padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne.

»Nadaljevala se je skozi osebna življenja ljudi in družin,« je rekla ustvarjalka pripovednega muzeja, ki je v njem povedala tudi svojo zgodbo.

»Razcepila je vse. Po drugi svetovni vojni se je v drugi polovici 20. stoletja kazala kot norost ideološke vojne med komunizmom in svobodnimi narodi. To je prava norost, ki nas je prizadela. Norost, ki ne dovoljuje hibridnosti. Ta norost ne razume, kaj je meja, vidi samo fronto, kjer smo eni zoperstavljeni drugim. Nenehno sem bila izpostavljena vprašanju, na kateri strani sem. Zanikalo se je zelo bogato identiteto. Za mojo generacijo je spopad postal ključna značilnost identitete. Ali si od tukaj ali si od tam. Odloči se.«

Drugod so obstajale tudi druge poti. V teh krajih pa jih je bilo zelo malo.

»Rojena sem bila leta 1963. Nenehno sem poslušala, da ne smem biti to, ampak moram biti nekaj drugega. Kdo si? Slišal sem, da si komunistka. Pazi se. Njim ne moremo zaupati. Odloči se, kdo si. Starši so mi prepovedali govoriti slovensko. To so storili, ker so me imeli radi. Živela sem v okolju, kjer so vsi govorili slovensko. Moja mama je imela gostilno. Vsi, ki so prišli vanjo, so govorili slovensko. Moji starši pa so meni in mojemu brati rekli, da ne smeva. Šele mnogo kasneje sem razumela, da je šlo za pretiravanje z ljubeznijo. Hotela sta nas zaščititi. Hotela sta, da se izobraziva in zaščitiva pred strojem sovražnosti in blatenja, ki je kosil po Benečiji. Gladio je v tem času pomenil prav to.«

Gladio je bil tajna protikomunistična vojska, ki jo je Nato gojil ob meji za primer, da Sovjetska zveza vdre v Italijo. Ostal bi na zasedenem ozemlju in Sovjetom udaril v hrbet. V Špetru je vojska imela veliko podzemno skladišče orožja, ki bi ga odprli, če bi prišlo do vojne. V miru je organizacija popolnoma zastrupila odnose na meji.

»En del družine na eni strani, drug del na drugi. Brat mojega očeta je zbiral podpise proti slovenskemu jeziku tudi med nami otroki. On se je odločil, da je ta zemlja samo italijanska. Bila sem otrok, pa sem odklonila, čeprav nisem dobro razumela, za kaj gre. Dobro pa sem vedela, kdo sem.«

Muzej pripoveduje zgodbe med objektivnim in subjektivnim. Drugače zgodb niti ni mogoče pripovedovati. To ni zgodovina z veliko začetnico, to je zgodovina reakcij, ki pušča najmočnejše sledi.

»Hladna vojna ni puščala trupel po tleh,« je rekla Donatella Rutar. »Za seboj je pustila množice ljudi brez vsakršnega upanja, ki niso več verjeli sami vase in v svojo prihodnost. Nenehno so jim govorili, da tisto, kar so in kar jim pripada, ni vredno nič. Zaradi svojega jezika, ki si ga v svojem okolju pobral kot otrok in naenkrat postane jezik sovražnika. V Furlaniji postaneš sklaf, kar hkrati pomeni Slovana in sužnja, zato ker govoriš drug jezik. Med Beneško republiko je bil to privilegij, ker je omogočal veliko bolj elastičen in integriran nadzor meja. Beneški uradniki so bivanje na tem ozemlju razumeli kot privilegij. V osemdesetih letih pa je bil še zelo močan občutek, da si sovražnik. Še sedaj smo razbiti na atome. Živim v občini, ki ima 340 prebivalcev. In na občinskih volitvah imamo štiri liste kandidatov. Tri na desnici in ena na levici. Od daleč se lahko zdi smešno, od blizu pa ni. Vse je mehkejše kot v osemdesetih, vendar je še vedno tu.«

Čisto zadaj, na koncu muzeja, je soba, kjer ne govorijo nič. Tam pa burja, teče Soča in rastejo kapniki v podzemni jami. Kot se spodobi za muzej pripovedi, se konča z večnostjo.

Če nameravate letos spomladi obiskati kak muzej, pojdite v Špeter Slovenov v Krajinski in pripovedni muzej SMO. Odprt je vsako soboto od 10. do 17. ure.