Najmodrejši med zbranimi modreci je naposled vendarle prekinil mučno tišino in s pomirjujočim glasom dejal: »Gospoda, imejmo vendar malo zaupanja v slovenski narod. Ali res verjamete, da bi se lahko nekoč prostovoljno predal v vodenje ženski? Demokracija v resnici ni tako nevarna, kot se vam nekaterim zdi. Na neki način je ta sistem veliko bolj varen pred neželenimi odkloni. V demokraciji se nam ni treba bati, da bi se nam pripetila Milka Planinc.«
Ja, naši ubogi stari voditelji so res naivno verjeli v demokracijo in slovenski narod in si niso mogli zamisliti niti tega, da bi ta pridni in pošteni podalpski narod nekoč za predsednika vlade izvolil Janeza Janšo, kaj šele, da se bo temu narodu nekoč popolnoma zmešalo in mu bo padlo na pamet, da bi mu lahko vladal nekdo na -ić. Predvsem pa niso dovolj poznali svojega krasnega novega sistema, da bi vedeli, da ti lahko tudi v demokraciji zavladajo neizvoljeni ljudje, še več, da ti lahko zavladajo neizvoljene ženske. Če bi vedeli, ste lahko prepričani, da bi bilo v naši ustavi jasno zapisano, kje je ženskam mesto in kje ne, in se nam ne bi mogla kar tako, brez boja, pripetiti Alenka Bratušek.
No, zdaj ko smo se je znebili, si lahko oddahnemo, a le začasno, saj je izkušnja s predsednico vlade nazorno pokazala, kakšne so pasti demokracije. Konec koncev je tudi najbolj norim borcem za enakovrednost spolov danes jasno, da ni nobeno naključje, da evropska kriza skoraj sovpada s prihodom ženske na čelo Nemčije, in svet te dni upravičeno trepeta od strahu ob vse glasnejših napovedih, da bo Hillary Clinton leta 2016 postala prva predsednica ZDA.
Vse to priča o tem, da demokracija z vsakim dnem vse bolj ogroža našo prihodnost. Naši modri možje na žalost niso bili nezmotljivi in so se ušteli misleč, da lahko brez posledic ženske pripuščajo k odločanju in tudi k vodenju države. Saj ne bo nobene škode, so zmotno mislili, če bo kakšna prikupna dama sedela v parlamentu, če bo vodila kakšno zbornico ali kakšen manjši oddelek na fakulteti, tudi če bi imeli kdaj kakšno ministrico, ne bi bilo tako zelo napak, so mislili, županjo, recimo, to ne bi bilo nič usodnega, tako so mislili, kakor da ne bi poznali žensk in ne bi vedeli od doma, koliko trpljenja lahko moškemu povzroči ženska komanda.
Njihova nespametna vera v demokracijo nas je pripeljala do tega, da smo imeli več kot leto dni žensko na čelu države, da imamo ob tem zdaj še žensko na čelu javne televizije, in še dve na čelu dveh največjih časopisov. Moške pa medtem ovajamo, obsojamo in zapiramo.
Naša največja težava je, še večja od korupcije, da smo izrazito kratkoročno usmerjena družba in da nas pomiri že vsak malce večji izbruh šovinističnega sovraštva, kakršen te dni udriha po bivši predsednici vlade. Predvsem pa se vedno znova tolažimo, da je Slovenija vedno bila in ostaja testosteronsko obzorje, in z zadovoljstvom gledamo vse naše velike moške, ki se drenjajo v vrhovih strank in strankarskih volilnih list, boje brkatih in bradatih za znanstvene in akademske prestole, vse te rektorje in dekane, ministre in generalne sekretarje, direktorje in stečajne upravnike, ustavne sodnike, kirurge in zaslužne profesorje, vse te naše vrle strice iz ospredja in ozadja, ki držijo našo družbo čvrsto v svojih rokah. Gledamo jih in se ne zavedamo, da nam je bila Alenka Bratušek nastavljena v opozorilo in da bo takrat, ko bodo ženske zasedle konico napada slovenske nogometne reprezentance in Slovensko škofovsko konferenco, prepozno za streznitev.
Sploh se, pravim, ne zavedamo, da je od Boruta Pahorja do prve predsednice države v resnici zelo majhen korak, tako kot se ne zavedamo, da če bomo enkrat imeli predsednico, bomo imeli tudi bivšo predsednico, in potem se bomo nekega jutra zbudili v družbi, ki ji bodo vladale tete in kjer bo vse polno komunistk, udbomafijk in levih fašistk.
Zato bi bilo potrebno, da se čim prej zbere nova druščina modrih mož in nam napiše novo ustavo. Ali prevede kakšno, ki ne omogoča vladavine Angele Merkel. Predvsem pa ustavo, ki bo jasno določila, da bodo ženske v družbi tudi v prihodnje imele enako vlogo, kot jo imajo danes. Da bodo torej še naprej verjele v privid enakopravnosti, da se bodo še naprej svobodno oglašale in od časa do časa celo zasedle kak vodilni položaj, a da nam bo vsem ves čas kristalno jasno, kdo je v tej državi oblast in kdo lahko edini odloča o naši usodi. Da se nam torej nikdar več ne pripeti Alenka Bratušek.
Nikoli ne smemo pozabiti, dragi bratje, da Zdravljico najprej sebi pojemo, in šele nato, cele tri kitice pozneje, prelepim žlahtnim rožicam. In zato, prijat'lji, kozarce zase vzdignimo in zavpijmo: Smrt feminizmu, svoboda narodu!
