Prvi plinovod v osrednjo Evropo z ruskim plinom je bil zgrajen prek Ukrajine in je še njo oskrbel s plinom. S samostojnostjo je Ukrajina postopoma izgubljala gospodarsko moč, ker je ostala ujetnica posledic gospodarske razvojne politike nekdanje SSSR z zelo problematično strukturo: z zaostalim kmetijstvom na najbolj plodnih njivah na svetu, s staro bazično industrijo (Donbas), moderno letalsko industrijo (koncern Antonov) in »čudno« avtomobilsko industrijo. S privatizacijo so veliki oligarhi izčrpali iz gospodarstva kapital; posodabljali so kmetijstvo, industrije se pa niso lotili. Največji trgovinski partner jim je ostala Rusija in tudi dobavitelj plina.
Potem je Ukrajina zaradi neplačanih računov za dobavljeni plin začela izsiljevati Rusijo in EU. Posledica je bila gradnja severnega plinovoda, ki je obšel Ukrajino in še baltske države. Pri realizaciji je sodeloval (še vedno) nekdanji nemški kancler Gerhard Schroeder. Nato so Rusi začrtali še traso južnega plinovoda (tudi skozi Slovenijo) in pri tem so trčili na ameriški načrt izgradnje plinovoda Nabucco, ki naj bi v Evropo prišel prek Turčije. Bitka za primat se je začela: kako priti do osrednjega azijskega naftnega in plinskega področja, ki ga zapirajo poleg Rusije še Gruzija, Armenija in seveda Iran. Zato ni škoda nobene metode, tudi posredne, da bi se obvladalo kaspijsko nafto in plin.
Ukrajina je postala žrtev svoje lastne politične in gospodarske nesposobnosti, čeprav jo in so jo pridno podpihovali ruski in ameriški agenti: na Majdanu še fašistoidne ekipe, v Donbasu pa kar ruski živelj. Gospodarstvo je brez razvojne vizije in ga zamejujejo: v Kijevu ukrajinski nacionalisti, v Donbasu pa ruski.
Rusija se seveda zaveda, da 45-milijonske Ukrajine ne more prebaviti, ker je za tak poseg potreben ogromen kapital. EU je svojevrstna ujetnica ameriške naftne in plinske ekspanzije, ima pa seveda željo, da bi trgovinske vezi z Rusijo tekle nemoteno naprej. To je pa največja zmota. Sočasno ne moreš biti politični vazal in se zavzemati še za nekaj, za kar veš, da bo škodilo gospodarstvu. Rusi pa zaradi svoje manjšine v Ukrajine vztrajajo, ali federalna ureditev, ali odcepitev jugovzhodne Ukrajine v samostojnost ali pa v objem matuške Rusije.
Ukrajina se ne bo umirila, če EU in Rusija ne bosta našli skupnega jezika za njen nadaljnji gospodarski in politični razvoj. Prebivalstvo Ukrajine je zelo pisano in sestavljeno iz okoli 130 različnih narodov, od tega 78 odstotkov Ukrajincev in 17 odstotkov Rusov. Z nobenim nacionalizmom se ne more urediti države in tega se v EU ne zavedajo, še manj pa politiki ZDA. Ali se spomnite, kakšne ideje je zastopal v času razpadanja SFRJ nekdanji ameriški ambasador Zimmerman? Gospodarske razlike so pa še hujše, ne samo po regijah, veliko bolj še po industrijskih vejah in kmetijstvu.
Zato bi morala biti rešitev ukrajinske krize na prvem mestu v razumnem delovanju EU. Ta pa še dolgo tega ne bo sposobna za primerno in samostojno delovanje, ker so interesi ZDA in njenega Nata popolnoma drugačni. Sicer pa: kjer so se zadnja desetletja vključevale v reševanja problemov ZDA, ni bilo drugih rezultatov kot dolgoročno umiranje nekaterih držav. Ali jih je res potrebno našteti? Ali je res treba spomniti tudi na obnašanje slovenskih politikov in diplomatov? Izkazujejo pa doslednost: ubogajo! Kar spomnite se »večnega« in pisno živahnega nekdanje zunanjega ministra, s kakšnim veseljem je podpisal v imenu Slovenije izjavo v Vilni, ki je bila svojevrstni uvod v iraško vojno. Vsebina izjave je bila seveda izmišljena! Seveda ubogajo tudi Bruselj in vlada še vedno klečeplazi in razprodaja premoženje naših vnukov! Koliko naših politikov je še sposobno razumeti razliko med našim in tujim. Raje gredo v...
Franci Gerbec, Kremenica