Če imamo ob parlamentarnih volitvah volilci nezgrešljiv občutek, da gre zares, so evropske volitve žanrsko še najbližje všečkanju na družbenem omrežju. Če rezultati domačih parlamentarnih volitev vsaj okvirno definirajo državno politiko, rezultati evropskih volitev ne pomenijo ničesar. Nič slabše ne živimo, kadar ima v Evropi večino desnica, nič bolje, kadar ima večjo podporo levica. Če lahko vsak državljan poimenuje tri velike zakonodajne debakle aktualne oblasti, večina ne zna poimenovati ene politične odločitve evropskega parlamenta zadnjih štirih let, zaradi katere živi bolje ali slabše. Če velik del volilcev na domačih volitvah nima voliti nikogar, ker jih nobeden ne nagovarja in nihče ne zastopa, so evropske volitve s svojo ponudbo kandidatov norčevanje iz volilne baze. Če se domači politiki na vse pretege trudijo, da bi bili v našem vidnem polju vsa štiri leta, evropski politiki po vsakokratnih volitvah tiho potonejo v letargijo evropskega političnega vsakdana. Če si domača politična scena vsaj približno prizadeva, da bi nam vsake toliko pripeljala kak svež obraz, evropska politika mnogo bolje ve, da naivnemu ljudskemu idealizmu nima smisla izpolnjevati želja. Če ima domača politična scena ponuditi nekaj res zgaranih obrazov, so obrazi kandidatov na evropskih volitvah pravi triumf photoshopa.
Če so programi strank na domačih volitvah šopek nepomembnih obrednih puhlic, so »programi« evropskih kandidatnih list zmagoslavje nezavezujočega žlobudranja. Če se državna politika trudi za najosnovnejšo komunikativnost, četudi s pomočjo demagogije in populizmov, se evropska politika trudi, da bi svoje delo čim bolj zavila v gosti dim birokratske latovščine. Medtem ko so domači politiki dovolj prebrisani, da jih pri korupciji ujamemo le redko, si je najbolj amaterski primer korupcije aktualnega mandata privoščil slovenski evropski poslanec. Če se domači politiki občasno, kadar jih ujamemo s prsti v marmeladi, sramujejo posebnih ugodnosti in bonitet, ki so jih pri svojem delu deležni, je evropskim politikom to edini pošteni, delovnega človeka vreden tretma. Če se domača politika z netenjem konfliktov trudi vzdrževati vtis javne razprave, evropska politika ne skriva, da je le dobro discipliniran in do kraja učinkovit glasovalni stroj. Če se na domači politični sceni vsaj pogovarjamo o možnostih neposredne, participatorne in elektronske demokracije, je za pravovernega evropskega poslanca to prilika za kratek kurz iz pokroviteljstva: odlična ideja, a žal nemogoča izvedba! Predvsem pa v evropski parlament nikoli ni predčasnih volitev. Ker nikoli ne gre dovolj zares. V evropskem parlamentu predobro vedo, da nobena sprememba ne prinese razlike. Vsak obrat k novemu je povratek k staremu.
Evropska unija s svojimi institucijami je brezupen projekt. Je le širokokotni povzetek vsega, kar je narobe s posameznimi strankarskimi demokracijami po vsej Evropi. Je otrok nepopolnih in bolnih nacionalnih demokracij, v katerih je v vseh po vrsti volja ljudstva zgolj instrument potrjevanja strankarskih oligarhij. Evropski parlament je groteskni spaček svojih staršev, kruta šala politične narave, žalostni gigant in potomec velikih evropskih idej, ki so vse postale mala evropska stvarnost. Evropska politična scena je kraj, v katerem ni niti krpe prostora za politični idealizem. Je kraj, na katerega ni mogoče projicirati nobene človekoljubne progresivne politične ideje. Je sinonim za pokop velikih idealov in pristanek na logiko pedantnih izboljšav, filigranskih popravkov, malenkostne mentalitete. Je kraj, kjer se dobri nameni spreminjajo v slabe kompromise. V samem bistvu Evropske unije je pomanjkanje volje do življenja. Le licemernež se lahko pokroviteljsko zmrduje, ko se z njenim apatičnim bistvom identificira tudi volilna baza.
Politika je nezanimiva in v resnici nepomembna, kadar nanjo ni mogoče navezati nobenih aspiracij. Državljanska aktivnost je mogoča in smiselna le v okoljih, ki spodbujajo politično domišljijo in kjer obstaja minimalno (za)upanje v možnost spremembe. Lahko smo še tako razočarani nad nacionalno politiko, a vsako partikularno nezadovoljstvo zgolj nabira kritično maso in slej ko prej najde rešitev. Nezadovoljstvo, sentimentalno vezano na državo, je tisto, ki bo slej ko prej dalo glas nacionalnim strankam neposredne demokracije kot edini demokratični alternativi, ki lahko konča tudi 20-letno vladavino pol ducata strankarskih voditeljev v Sloveniji. V evropski politiki je odsotnost drugih možnosti očitna do bolečine. Izza obzorja je nemogoče videti kakršen koli obet, iz projekcij bodočnosti se dviga ista statična kulisa, ki animira le samo sebe. Pri evropski politiki vsakršna imaginacija izgubi ostre robove. Evropsko politično življenje je trdnjava sedanjosti, zadnji ščit politične stvarnosti brez najmanjše, še tako benigne ideje o boljši prihodnosti. Je kraj brez utopij in brez iluzij. Evropska politika bo, vsaj dokler se ne prevetrijo demokracije držav članic, ostala kraj, kamor hodijo životarit lepe ideje in kamor hodijo umirat domači politiki.
Dokler nam evropska politika prodaja svetovljanske ideje brez svetovljanskih rezultatov, imajo Evropejci prav, ko instinktivno čutijo, da so evropske volitve potrata njihovega časa. Ko jih doživljajo kot svojevrstno perverzijo, katere edini otipljivi namen je, da njihov glas nekomu pomaga do sanjske službe. Evropska unija, takšna kot je, ne more delati prevelike škode, z našo podporo ali brez nje. Volilci upravičeno ostajajo doma, ker EU v sedanji podobi ne more storiti ničesar zares dobrega. EU in njene institucije bodo Evropejci jemali resno, ko bodo te začele resno jemati sebe. Dotlej so najdražji klub penzionerjev in prezgodaj ostarele mladine v Evropi. Da jim bomo všečke delili na dan mladosti, samo kaže, da je njihova usoda na vsakem koraku spominjati na farso.
