Kakor so tržniki in antikomunistični križarji okupirali verske praznike in jih pretvorili v svoje nadležne projekte, so namreč tudi praznik dela okupirali sindikalisti, mladopartizani in borci proti neoliberalizmu in iz že davno padlega prvega maja posthumno naredili imitacijo ljudskih vstaj, sindikalnih zborovanj in mitingov zaprašenih politik in politikov.
Ta v zdajšnji ponesrečeni obliki niti ni komunistični praznik, kvečjemu je antiantikomunistični praznik, neskrito namenjen onim, ki tudi v najmanjšem kresu vidijo ujmo vseh ujm in jim je vzpenjanje na Rožnik še manj privlačno kot sodelovanje v upokojenskem krožku slaščičarne Zvezda. Človek bi sicer ob preletu kakšne fotogalerije z Rožnika iz preteklih let pomislil, da so kresovanja rajanje jugonostalgikov, a se tam v resnici ne slavi prav nič zares jugoslovanskega, ne lepe ideje bratstva in enotnosti ne danes povsem nepredstavljive ideje o socialistični in neuvrščeni državi. Pod jugoslovansko rdečo zvezdo in social(istič)no zvenečimi parolami se, vsaj tako se od daleč zdi, kvečjemu bije boj za zmago v drugi svetovni vojni. In na naslednjih volitvah.
Tako se danes prvi maj v mojih očeh vse bolj odmika od tistega, kar je nekoč že bil, ko je v času mojega zgodnjega otroštva ideologizacija vsakodnevnega življenja v Jugoslaviji že dodobra popustila. Prvi maj je bil namreč v osemdesetih predvsem družinski praznik za nas, ateiste, bil je prostetični nadomestek za nasilno amputirane rituale družinskega srečevanja, bil je, če malce pretiravam, božič v družbeno sprejemljivejši preobleki moderne socialistične družbe.
Praznovanje prvega maja v naši družini je bilo zato takrat že povsem osredotočeno na srečevanje sorodnikov in zdi se mi, da se je marsikje, recimo v Bosni, tovrstno izrazito neideološko in nepolitično obeleževanje največjega socialističnega praznika ohranilo vse do danes. Manjše in večje družbe sorodnikov in prijateljev, vernih in nevernih, se na dela prost dan zberejo na dvoriščih svojih hiš, se posedejo okrog roštilja, se najedo, napijejo in poveselijo, pri čemer se nihče ne ubada ne s partizani in domobranci ne s komunisti in neoliberalci. Prvi maj za Bosance pomeni predvsem dober piknik, edina skrb je vreme, edina ideologija pa se skriva v čevapih, ki so lahko s svinjino ali brez nje.
In edini, ki se upravičeno počutijo ogrožene od te družinske roštiljade, so ubogi jagenjčki in odojki, ki se delu na čast in delavskemu razredu v slast prebodeni vrtijo nad žerjavico. Tudi pri nas doma so te nedolžne živalce ravno na prvi maj obredno puščale kri za dobrobit vseh naših narodov in narodnosti, a z rdečo barvo se je tam tudi zaključilo. Od tod naprej so bile naše prvomajske veselice povsem neideološko obarvane. Hrana je bila počrnelo rjava, pijača pa prozorno rumenkasta.
Kresovanje je nedvomno lep običaj, obred, ki se je iz poganskih ljudskih šeg prenesel v tradicijo krščanstva, kresovi so odigrali svojo vlogo celo v obrambi pred Turki, in kdo bi si mislil, da bo prav v demokraciji postalo simbol komunizma, ki danes trepeta pred tem, da ga bodo ustavni sodniki prepovedali skupaj z rdečo zvezdo. A ko danes pomislim na naša nekdanja prvomajska praznovanja, najdem v njih več podobnosti z današnjim praznovanjem božiča ali velike noči kot pa s kresovanjem. No, s tistim delom praznovanja božiča in velike noči, ki se odvije za obloženo mizo, seveda.
Današnji prvi maj je pod krinko nujnosti artikuliranja problemov, povezanih z marginaliziranim in deprivilegiranim delavstvom, razkrojem socialne države in vse večjo neenakostjo v družbi, kar bi bilo nedvomno legitimno poslanstvo tega praznika, doživel ponovno politizacijo, ateistom pa nam je bilo na ta način spet vzeto, kar smo nekoč na ta dan že imeli. Družinski praznik.
Zato upam, da bodo nekoč vsi naši stožiški politkomisarji našli druge, času primernejše hobije in končno prenehali s temi svojimi pop-up revolucijami in neosocialističnimi govorancami in da bomo ateisti spet lahko praznovali svoj največji praznik brez njihovih vsiljenih politikantskih igric. In takrat bi bilo res lepo, če bi nam tovrstno praznovanje privoščili tudi vsi tisti, ki danes v ateizmu vidijo sovraga, v nas ateistih pa utelešeno nehumanost in nemoralnost.
Šele takrat, ko bodo verni skupaj z nevernimi v miru praznovali božič in ko bodo neverni skupaj z vernimi v miru praznovali prvi maj in ko ne bomo več ne verni ne neverni čutili potrebe, da drug drugemu kalimo praznično vzdušje, bomo kot družba dozoreli. Do takrat pa nam bodo vsi naši prazniki le v napoto in breme.
