Njegova Srbska napredna stranka ima poučen pedigre. Nastala je leta 2008 z odcepitvijo (pravzaprav izključitvijo) dela njenih članov od Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja, ki od leta 2003 prebiva v zaporu haaškega sodišča za vojne zločine. Šešelj je sicer ustanovitelj srbskih radikalcev, bil je njihov predsednik, alfa in omega stranke. Šef radikalcev je ostal tudi po odhodu v Haag, le da ga je v domovini na predsedniškem položaju zamenjeval Tomislav Nikolić. Radikalci so v enotnosti zdržali do leta 2008, ko sta se »oče na službeni poti« in njegov »sin« sprla. Nikolić je ustanovil svojo stranko in s seboj odpeljal dobršen del dovčerajšnjih šešljevcev (poslancev in članov), kasneje pa je postal predsednik Srbije in je to še danes. Aleksandar Vučić je bil do letošnjih volitev vpliven podpredsednik srbske vlade. Marca letos so naprednjaki na volitvah dobesedno povozili vse tekmece, Šešljevi radikalci so znova ostali pred vrati parlamenta, Vučić pa je v nedeljo v njem tri ure razlagal, kaj bo njegova vlada ukrenila zdaj, ko ima v parlamentu večino 50+.
Zgodba o srbskih radikalcih je istočasno zgodba o Jankovićevi Pozitivni Sloveniji in Janševi Slovenski demokratski stranki. Podobnosti sploh niso naključne, saj so vse tri stranke stranke njihovih vodij. Do konca so personificirane. Je tudi zgodba o Očetu in »nehvaležnem sinu«, ki po tem, ko nanj prenesejo efektivno politično moč, ni več orodje, ampak prej ali slej postane politični dejavnik (kot Alenka Bratušek). In je tudi prerokba…
Za Jankovićeve pristaše v PS, ki so pred tednom dni požrtvovalno obglavili sami sebe in državo, je nedeljska prisega v Beogradu prišla prepozno, da bi se lahko iz nje kaj naučili, za Janševe v SDS pa še pravi čas, da razmislijo, ali se jim politika »Vedno Janša« zares splača. No, verjetno bi bilo treba govoriti o skrajnem času. Pravi čas je bil – za obe stranki – pred dobrim letom dni, ko je KPK objavila za oba politika obremenilno zaključno sporočilo o premoženjskem stanju funkcionarjev. Jankovića in Janše pa ne povezujejo le enake ugotovitve tega dokumenta, ampak tudi njegove enake posledice: odzivi na Jankovićev vnovičen prevzem PS so – če bodo politične stranke ostale zveste svojim stališčem o nesodelovanju s politiki, osumljenimi, obdolženimi ali obsojenimi korupcije – slab obet za prihodnje politične (pred- ali povolilne) možnosti Janševe SDS. Iz tega pa sledita dve spoznanji: prvič, da je v takem položaju, v kakršnem sta se oba politika znašla lani, odločitev o odstopu (tudi) stvar politične modrosti in zrelosti, in drugič, da je stava na volilce (torej nas same), ki naj odločijo, ali sta vsemu navkljub vendarle zaupanja vredna, lahko zgrešena. Tudi to tezo je mogoče ilustrirati in podkrepiti z neko drugo, v Sloveniji že videno zgodbo. Spomnimo se Franca Kanglerja: ko so ga volilci, ki »imajo vedno prav«, jeseni 2012, na vrhu njegovih težav z vstajniki in pravosodjem, ponovno izvolili za državnega svetnika – pustimo ob strani, v kakšnih nepreglednih okoliščinah in s kakšnimi prepričevalnimi orodji – je Kangler svetnik tudi postal, a je v parlamentarni menzi obedoval sam. Bil je »kužen«, njegovi sobesedniki so razumeli, da lahko druženje z njim odda nezaželeno sporočilo.
Tako kot Jankovićeva je torej tudi nadaljnja Janševa politična pot pomembno odvisna od vrednot institucionalnega okolja, v katerem delujeta. Ne vrhovno ali ustavno sodišče, pač pa druge politične stranke, parlament, vsi mogoči politični funkcionarji pri nas in v tujini, evropski komisarji, člani diplomatskega zbora in kar je še teh uglednežev bodo s svojim prihodnjim ravnanjem glasovali o tem, kar bo zanesljivo predmet prihodnjih izrednih pravnih bitk. Recimo o validnosti tako imenovanih finskih dokazov za njih same, pri čemer gre, poenostavljeno povedano, za vprašanje, ali jim pričevanja Patrijinih uslužbencev o podkupovanju kaj pomenijo ali jim ne pomenijo nič. Na ta način so pripadniki mednarodnega establišmenta v preteklosti že glasovali o Berlusconiju (in še o mnogih drugih »svojcih«). Glasovala je tudi slovenska javnost. Spet primer: ko je prvostopenjsko sodišče v zadevi Balkanski bojevnik po izločitvi srbskih in slovenskih dokazov od sedemnajstih obtoženih obsodilo le četverico, preostale pa oprostilo, ker naj bi bili dokazi pridobljeni nezakonito, so oproščeni v javnem mnenju, ki je razumelo prepričljivost izločenih dokazov, kljub temu obveljali za krive. Javno mnenje je bilo besno. »Če nas pri tej razsodbi nekaj moti, to pomeni, da vrednote imamo,« je takrat javno mnenje zgoščeno povzel generalni tajnik Slovenske karitas. Takratni minister za notranje zadeve Vinko Gorenak (SDS) pa je ocenil, da bi morali biti standardi za oceno dopustnosti dokazov enaki za vse. Drugostopenjsko sodišče je nato izločene sporne dokaze priznalo in vrnilo v sodni spis.
Težko je pojasniti, zakaj je del javnega mnenja svoje vrednote pripravljen soočiti z dokazi, ko gre za pripadnike narkomafije, ne pa tudi takrat, ko na enak način pridobljeni dokazi bremenijo politike, a, kot rečeno, največji del tega soočanja s pravnimi odločitvami in vrednotami bodo morali prevzeti sobesedniki Jankovića in Janše. Ne bo jim lahka, ker so tudi oni voljeni.