Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, ki je kruto posegla tudi na naše ozemlje. Med letoma 1914 in 1918 se je izoblikovalo več front, prišlo je do pozicijskega bojevanja, saj so se vojaki vkopali v jarke. Ti so bili obdani z bodečo žico in minskimi polji, tako da so bili polna štiri leta vojakov dom. Vsak dom pa ima tudi svojo kuhinjo.
Italijanom se je godilo bolje
Že leta 1914 je Avstro-Ogrska prepovedala izvoz živilskih izdelkov, uvedli so nadzor nad cenami moke, mesa in maščob ter določili najvišje cene, zato so imeli običajni avstro-ogrski vojaki sila preproste menije. Za zajtrk je bila večinoma polenta s kavo ali pa samo kava. Kruh je bil za navadne vojake pravo razkošje. Za kosilo so dobili juho, košček mesa in prikuho iz ječmena ali zelja. Za večerjo so največkrat pili le čaj, včasih pa so dobili tudi vino in cigarete. Prehrana častnikov je bila veliko boljša. Zjutraj so dobili čaj, dopoldan tudi sardine ali kruh s surovim maslom, za kosilo juho, meso, razne prikuhe, kompot ali kos torte ter cigarete, za večerjo pa meso, konjak ali rum.
Italijanski vojaki so živeli bolje kot avstrijski. Obroki so se razlikovali glede na to, ali so bili vojaki na fronti ali v zaledju. Na začetku vojne so dobivali 750 gramov kruha, 375 gramov mesa, 200 gramov testenin, poleg tega pa še čokolado, kavo in sir. V visokogorskem svetu so dobivali tudi slanino, panceto, kondenzirano mleko, za vojake v jarkih pa je bil predviden tudi alkohol.
A bolj ko je šla vojna h koncu, bolj se je količina hrane manjšala. Izkušnje vojakov različnih armad so podobne. Jedilnik, sestavljen v propagandne namene, je še vedno vključeval marmelado, slanino, sir, zelenjavo, čokolado, čaj, rum in druge dobrote, dejansko pa so eni glodali kruh z dodatki žagovine, drugi pa iz sušene repe. Pa tudi takrat, ko je bilo vse v redu, ni bilo posebno dobro: hrano so kuhali v zaledju in jo v velikih termičnih posodah dostavljali do strelskih jarkov. Testenine so bile razkuhane, mast se je ohladila, riž se je spremenil v trdo kepo. Glavni začimbi sta bili velika lakota in ščepec domišljije.
Izkušnja izpred sto let za danes
Ob stoletnici prve svetovne vojne so v Ošteriji Žogica v Solkanu pri Novi Gorici za obiskovalce pripravili posebne menije, ki so jih poimenovali Strategija iz menažke. »Naša oštarija je na takšni točki ob reki Soči – med Sveto goro in Sabotinom –, da bi bil pravi greh, če se ne bi pripravili na obletnico. Že pred leti smo pripravili praznik črepnje, kotliča in vina, zdaj pa smo ideje nadgradili. Ko smo prebrali še Kuharsko knjigo Slavice Plahuta z izborom receptov tradicionalnih jedi narodov, udeleženih v bojih na soški fronti, je bila postavljena pika na i,« družno razložita Nataša Šuligoj in Ethel Golob iz Ošterije Žogica. Glavni kuhar Matej Vodan medtem pristavi: »Kuharji so morali biti iznajdljivi. V pomanjkanju vsega, česar so bili vajeni, so si pomagali s tem, kar je bilo pri roki. Sezonsko in krajevno. V tem duhu je njihova izkušnja dobrodošla še danes, ko velikim zgodbam o ofenzivah dodajamo še drobne zgodbe iz življenja na fronti in za njo.«
Stari rek pravi, da je puška vojakova ljubica, toda menažka je mnogo več. Je mati, žena in ljubica hkrati, sta prepričana oštirja Saša Golob in Aleksander Šuligoj, ki sta se v starih avstrijskih uniformah dodobra vživela v vojaka na fronti. Pri Žogici namreč za skupine pripravijo tudi pravi »vojaški« program. Ethel in Nataša, oblečeni v medicinski sestri iz prve svetovne vojne, prikažeta lupljenje krompirja na roko – danes sicer to opravljajo stroji –, gostom pa ponujajo mesni meni, ki je sestavljen iz hladnega žrebička na pomladni travi, travniške juhe, solate s prve bojne linije, oslička z zelišči, šparglji in krompirjem v srajčki ter sladko granato na krožniku. Za takšen meni boste morali odšteti 25 evrov. Prav toliko stane ribji meni, ki pa je sestavljen iz marinirane postrvi z jabolki, travniške juhe, solate s prve bojne linije, na senu pečene postrvi z oreški in kislico, krompirjem in čemaževim pestom ter sladko granato na krožniku.
Krušna juha s krompirjem
»Danes ponujamo hrano, primerno času. Ne pozabimo pa spomniti na čase prve svetovne vojne in na recepte iz tistih časov. Tako me je pritegnil tudi preprost recept za krušno juho s krompirjem. Za pripravo so potrebovali srednje velik kos starega črnega kruha, ki so ga zrezali na koščke, jih stresli v lonec in vse skupaj polili z vrelo osoljeno vodo, da se je kruh nekoliko napojil. Nato so dodali olupljen in kuhan krompir ter vse skupaj prevreli, dobro premešali, stresli v skledo in zabelili z mastjo, v kateri so porumenili košček čebule. Za takšno juho, ki jo lahko pripravimo tudi danes, se lahko uporabi krompir, ki nam je ostal od prejšnjega dne,« razloži Nataša, iz katere ideje kar švigajo na dan, in kot pravi, bodo v letu, ko se spominjamo 100-letnice prve svetovne vojne, v oštariji ob Soči pripravili kar nekaj kulinarično-etnoloških dogodkov. Seveda podprtih s paleto najboljših primorskih vin.
