Trije dolgi dnevi vožnje z razpadajočimi avtobusi, sporazumevanje z rokami in osnovami jezika bahasa z neangleško govorečimi domačini ter nepričakovana bitka z vremenom – bi lahko bilo še bolj pestro?
Vožnja in dolge ure sedečega poskakovanja po lokalnih cestah nama sprva niso predstavljale nobene ovire. Smeh in optimizem je bi najin moto. Kmalu smo že prvič menjali pnevmatiko in pot nadaljevali s kar nekaj zamude. Pa tudi to sodi v tovrstnih krajih med »top pet«, kar se najprej dogodi. Ponoči sva prispela v mrzlo vasico Bajawa. Začudeno sva opazovala domačine, ki so se greli ob obcestnih ognjih. Kam je naenkrat izginilo tropsko podnebje Indonezije? Hitro sva se oblekla v toplejša oblačila in v hotelu dodatno naročila vedro vroče vode. Topla kad je bila namreč le stvar fikcije ali dobra tema za sanjanje.
Jutro je pregnalo hlad in čutila sva, da sva že zelo blizu vulkanskim jezerom. Okoliški prebivalci so na 1639 metrov visok vulkan zelo ponosni. Bila sva edina belca, ki sva se prevažala z domačini. »Slovenija, Slovenija,« sva odgovarjala na vprašanja, od kod sva, in se smejala, saj sva dobro vedela, da nimajo niti najmanjše ideje, kje bi ta država lahko bila. Pa kdo bi pričakoval. Še bolj zabavno je bilo, ker Indonezijci nikoli ne pokažejo, da nečesa ne vedo. So skromni, a ponosni ljudje. »Prelepa dežela!«, »Tam so čudoviti ljudje!« ali pa »Poznam nekoga, ki je bil tam…« so bili njihovi najpogostejši odzivi.
Presenečenje na strehi
Po dveh dneh vožnje postane pot naporna še tako žilavemu popotniku, zato sva z olajšanjem pričakala še zadnje vijuganje po strmih floreških ovinkih. »Pojdita na streho!« nama je zakričal šofer, medtem ko je močno pritiskal na plin, da avtobus ne bi dokončno ugasnil. Na vrhu sva doživela dobrodošlico drugačne vrste. S strehe se je glasno in samozavestno, a nekoliko otožno oglašal lepo rejen prašič, ki je bil prav tako eden izmed potnikov. Verjetno se je tudi on pritoževal nad gnečo. Z lestve, ki je vodila na streho, so z glavo navzdol visele žive kokoši. Le kaj se je njim podilo po glavi? Kmalu sva se navadila na novega soseda prašiča, ki naju je sem ter tja nehote brcnil v nogo. To pa tudi ni bila najina največja težava, saj sva morala ves čas paziti na veje večjih dreves, ki so pogosto prav nič nežno oplazile streho avtobusa, na katerem se je po grobi oceni prevažalo vsaj trideset potnikov več od normativa.
Vasica Moni leži tik pod vulkanom Kelimutu in predstavlja zadnjo postojanko pred vzponom na vrh. Zgodaj sva se odpravila spat, saj smo se naslednje jutro že ob štirih odpravili na pot, da bi na vrhu pričakali sončni vzhod. Dan se je začel zelo klavrno – bilo je povsem megleno! Nisva mogla verjeti najini smoli, saj je tu v tem letnem času le redko slabo vreme. »No worries, my friend, kaj pa je to malo megle. Na vrhu se bo gotovo prikazalo sonce,« naju je tolažil voznik. Vendar sonca ni in ni bilo. Poklapano sva sedela ob robu ogromnega kraterja, nekje v megli globoko pod nama pa se je skrival eden najlepših vulkanov na svetu. Poražena sva se vrnila nazaj v vasico, kjer naju je že čakal avtobus do naslednjega cilja, saj sva lovila festival plemen na indonezijskem delu Papue. »Poskusita še enkrat! Oblaki krožijo okoli vrha, to je za vulkan značilno!« naju je vneto prepričeval lokalni vodnik. Še danes sva mu hvaležna.
Na vrhu naju je resnično pozdravilo sonce in presunljiv pogled na tri kraterska jezera, vsako v svojem barvnem odtenku, ki zaradi podvodnih fumarol skozi čas spreminjajo barvo. Kelimutu je bil nekdaj vulkan, ki mu je močan izbruh odnesel vrhnji del, ostal pa je velikanski krater, znotraj katerega so nastala tri majhna jezera Zaradi različnih vsebnosti kamnin je vsako drugačne barve. Največje se imenuje Tiwu Ata Mbupu ali »jezero starih ljudi«. Intenzivno turkizno barvo mu daje žveplo, ki se ga tudi močno voha. Jezerska gladina se je v soncu tako čarobno lesketala, da bi jo lahko občudovala neskončno dolgo. Bila je zelo meditativna izkušnja, ki človeku prinese mir in pozitivnega duha. Sosednje jezero, BaTiwu Nuwa Muri Koo Fai ali »jezero mladih moških in devic«, je temno zeleno in deluje nekoliko skrivnostno. Tretje Tiwu Ata Polo ali »začarano jezero« pa spreminja svoj odtenek med rdečo in zeleno.
