Ena izmed novic prihajajočega jazz festivala v Ljubljani je, da bo del svojega programa posvetil predstavitvi norveškega novojazzovskega snovanja – norveškemu fokusu. Izrečete magično besedo – norveški jazz – in hop, ne po naključju, prva v predstavljeni podobi skočita Jan Garbarek in zasanjani repertoar častitljive založbe ECM, ovit v melanholične dolge melodije. Ampak čas se vseeno ni ustavil. Tisto, kar je jazzovski zgodovinar Alyn Shipton povedal v zvezi z norveškimi pionirji, še zmerom drži, vendar na drugih ravneh. Njihov takoj prepoznaven, malce pust, žaloben zven je dokaz, da je mogoče ustvariti prepričljiv jazz in novo muziko brez izrazitejšega sklicevanja na afroameriško tradicijo. Danes je morda celo bolj vznemirljivo, kje se njeni pritajeni podtokovi prikradejo v godbo novega norveškega muziciranja. To ni nujno glasbeni element, je bolj način skupinske igre, tkanja glasbe v procesu muziciranja.
Primerjave so včasih slaba, a udobna opora, toda res: ena izmed prvih asociacij v igri super modernega tria norveškega trobentača, vokalista in elektrofonika Arveja Henriksena, ki je v klubu Cankarjevega doma nastopil z elegantno sproščenim elektrofonikom Janom Bangom in pretanjenim eteričnim tolkalcem Ingarjem Zachom, je bil ravno način gradnje komadov in stekanje vodenja idej velikega črnskega ameriškega ansambla The Art Ensemble of Chicago. Kakor da bi Henriksen in tovariša prevzeli njihov moto: vsaka referenca je pomembna, vnaprej je ne moremo zalučati stran, toda to, ali bo v njeni obdelavi odigrala pomembno vlogo, je odvisno od argumentiranega pogovora in vzajemne artikulacije v toku muziciranja.
Henriksen je noro dober trobentar, z izjemnim občutkom za bodikavo nianso, drobce melodije, ki ne determinira, in emocionalno gradacijo v slogu kakšnega Dona Cherryja. Sliši se, da svoj ton bogati z drugo veliko preokupacijo, namreč s slovesno mirnostjo japonskih tradicionalnih glasb, a tudi to ni tako daleč od obrednosti muziciranja omenjenega čikaškega umetniškega ansambla. Godba je zgled, kako kolektivno improvizacijo z elektronskimi in konvencionalnimi zvočili uporabljati v povsem novi postavitvi, z vsemi sestavinami, ki burijo domišljijo v bolj ozkotirni in spektralni elektroakustični veji modnih nastopačev, a da pri tem ne izgublja bolj arhaičnega fokusa. Igra tria je bila lepljivo privlačna, zahtevna in odrešujoča. Bangovo igranje in polaganje zvočnih vzorcev (samplov) je bilo tako navdahnjeno, na trenutke kar operetno seksi, da je spet spomnilo na neki zelo oddaljen nastop na ljubljanski Drugi godbi, namreč na newyorški alterbend Davida Mossa z izjemnim švicarskim gramofonarjem Christianom Marclayem in njegovim vmešavanjem vzorcev v improvizirano arhitekturo velikih amplitud.
Pozna se, da je Henriksen izkušnje in znanje nabiral v skandinavskih skupinah, tudi v elektrofonskih dromljavcih Supersilent 5, a njegov teren je širši. Diskretni šarm norveškega tria je dal eno najbolj zeitgeistovskih muzik na naših odrih, kjer se blagi artizem podreja antitetični igri topline, distance, prepletu kolektivnosti in individualnosti z redko slišano dinamiko. Ne uspavajo, ne jenjajo, držijo napetost. Kakšen fokus. Bomba.