Najpomembnejše gledališče nemškega jezikovnega prostora, dunajski Burgtheater, se je na primer znašlo na robu bankrota. Ponovimo na kratko. Avstrijski minister, pristojen za kulturo, je sredi marca zaradi slabega gospodarjenja in hudih finančnih nepravilnosti odstavil direktorja Matthiasa Hartmanna, kar je prvi takšen primer v 240-letni zgodovini Burgtheatra. Razlog? Samo v sezoni 2012/13 je intendant pridelal za 8,3 milijonov evrov izgube, ob več kot 5 milijonih neplačanih davkov, skupne finančne obveznosti pa presegajo 16 milijonov evrov. Tudi za najbogatejše dramsko gledališče na svetu z letno subvencijo 47 milijonov evrov so to hude številke. A to še ni vse. Skupaj s plačo in dodatnimi honorarji za režije je Hartmann zaslužil skoraj pol milijona evrov na leto, precej več od avstrijskega kanclerja. Vendar pa si od leta 2009, ko je nastopil službo na Dunaju, v Avstriji še ni utegnil odpreti bančnega računa, marveč si je denar izplačeval v gotovini in po sprotnih potrebah, za kar je skrbela njegova finančna direktorica, ki je na enak način plačevala gaže tudi drugim zunanjim in notranjim honorarnim sodelavcem gledališča, ob tem leta in leta prirejala bilance ter ustvarjala vzporedni sistem poslovanja na črno, ki je omogočal davčne utaje, prikazovanje nižjih zaslužkov od resničnih itd. Človek sploh ne more verjeti! Poleg službenega avtomobila s šoferjem si je intendant omislil še osebni porsche, ki ga je parkiral kar pred gledališčem, da bi vsi videli in vedeli, kdo je tu gospodar. Danes se izgovarja, da je samo umetnik, njegovo delovno mesto je na odru, medtem ko so bili za finančno poslovanje odgovorni drugi, in zaradi predčasnega odpusta toži Burgtheater za večmilijonske odškodnine.
Zgodba o velikem zgodovinskem ugledu se je čez noč spremenila v sramoto, razkošna stavba dunajskega dvornega gledališča pa v javni pljuvalnik. Burgtheater je seveda preveč pomemben, da bi bankrotiral. Zanj se je in se bo na Dunaju vedno našel denar, če bo treba, še več denarja. Utegnejo pa se tudi tam okrepiti razmišljanja, da tako velikega gledališkega pogona ne bi več prepuščali zapravljivim in neodgovornim »umetnikom«, temveč bi ga vpregli v strožje pogoje menedžerskega upravljanja, ki se bolj kot za umetniške cilje briga za poslovne bilance ob koncu leta. To bi nedvomno sprožilo učinek cunamija in dodobra spremenilo (srednje)evropsko gledališko krajino. S tem bi bilo najbrž konec gledališča, kakršnega poznamo danes in kakršno je v Evropi nastalo v zadnjih dvesto letih kot velika in uspešna zgodba, in so ga ustvarili prav tako imenovani intendanti, poslovni in umetniški vodje v eni osebi, v 20. stoletju pretežno režiserji, na čelu velikih (nacionalnih) gledaliških hiš.
Podobno bojazen deli tudi legendarni nemški režiser in eden izmed Hartmannovih predhodnikov Claus Peymann, ki ga je revija Der Spiegel povprašala za mnenje o dunajskem škandalu. Peymann je vodil Burgtheater v »srečnih« devetdesetih in iz stoletnega simbola vsakršne zaprašenosti ustvaril eno najboljših evropskih gledaliških hiš. Danes je na čelu slavnega Brechtovega Berliner Ensembla in nedvomno ve, kako se dela teater. Tudi on je imel vedno na voljo veliko, zelo veliko denarja, tudi on nemara zasluži več od Angele Merkel, vendar pa se v službo ne vozi s porschejem (sploh nima vozniškega izpita); v gledališče pride ob pol desetih zjutraj in ga zapusti okrog polnoči, tako skoraj vsak dan v sezoni, že več kot štirideset let. Čeprav tudi on priznava, da je bil pogosto »prisiljen« delati na robu zakonitosti, hkrati ve, da »živimo od denarja ljudi, ki v gledališče sploh ne hodijo«, zaradi česar mora biti vsak cent porabljen izključno in samo za gledališče, ki je za Peymanna najpomembnejša stvar na svetu, pa naj bo takšna fantazma še tako utopična. Vsak pravi gledališki intendant tudi ve, da svojega poslanstva ne more uveljavljati pro domo sua, za svojo korist, temveč predvsem in samo pro bono publico, za dobro javnosti in, dodajam, v službi umetnosti in komedijantov. Finančno poslovanje je v subvencioniranem gledališču precej enostavna zadeva. Številna druga področja, na prvih mestih pa oblikovanje programa, iskanje poti do občinstva, umeščanje v javne diskurze ipd., so neskončno bolj zapletena in resnično zahtevna. Kajti program gledališča je, enako kot predstava, celovito umetniško delo, pod katerim mora stati prepoznaven avtorski podpis. Zato lahko gledališče vodi le »umetnik«, se pravi nekdo, ki je v njem zrasel in se formiral kot osebnost, ne pa nekakšen kvazimenedžer, ki bi le nenehno »zmanjševal stroške«, da bi se številke konec leta izšle po želji gospodarja, umetnike pa pošiljal v kazenske kolonije na prekvalifikacije za še kakšen rezervni poklic. Bilance morajo biti urejene, nedvomno, toda evropsko gledališče lahko preživi le kot avtonomno in svobodno območje umetnosti, četudi tvegamo, da se nam tu ali tam zgodi kakšen Hartmann.
