Bolj članica kot zaveznica

Zamujena priložnost

Pomemben del slovenske politike nikoli ni bil zares prepričan v koristnost članstva Slovenije v Natu. Zato ni čudno, da je Slovenija v formuliranju svoje varnostne politike zaostajala za drugimi novimi demokracijami. Članice Višegrajske skupine, Poljska, Madžarska in Češkoslovaška (kasneje Češka in Slovaška), so od samega začetka (februarja 1991) usklajevale svoje obrambne politike, usmerjene v članstvo v Natu. Podobno jasno varnostno usmeritev so imele tudi baltske države. Slovenija se je v začetnem obdobju ukvarjala z idejo o »oboroženi nevtralnosti« oziroma v radikalni izvedbi celo državi brez vojske.

Vendar pa ideja nevtralnosti ni bila zgolj izraz teženj slovenskih mirovnikov. Tudi ameriški državni sekretar Baker je takrat zagovarjal idejo, da se varnostni vakuum, ki je nastal z razpustitvijo Varšavske zveze leta 1991, zapolni s pasom nevtralnih držav od Baltika do Jadrana. Zaradi takšnega razumevanja svoje »posebne« vloge Slovenija v začetku devetdesetih let ni bila zainteresirana, da se odzove vabilu za vključitev v Višegrajsko skupino. Svojo prvo varnostno strategijo, ki opredeljuje možno članstvo v evroatlantskih integracijah, je sprejela v državnem zboru januarja 1994 v Dopolnitvah k Resoluciji o izhodiščih zasnov nacionalne varnosti. Nedvoumna politična odločitev za članstvo v Natu je bila v državnem zboru sprejeta šele aprila 1996.

Aktivnejše sodelovanje z Natom v Partnerstvu za mir (sporazum, podpisan marca 1994) se je začelo sredi leta 1995 z napotitvijo prvih slovenskih diplomatskih in vojaških predstavnikov v sestavo slovenske misije pri EU v Bruslju. Odločitev za vzpostavitev samostojne diplomatske misije pri Natu je bila sprejeta šele dve leti pozneje, aprila 1997. Ko smo prvi diplomati, z mano še Aleksander Geržina ter vojaški predstavnik, brigadir Andrej Kocbek, prispeli v Bruselj, smo na sedežu Nata srečali že zelo »udomačene« kolege iz vzhodnoevropskih držav. Zamujali smo nekaj let. Naša naloga je bila, da nadoknadimo ta zaostanek in se, potem ko je postalo jasno, da želimo v članstvo, profiliramo kot verodostojna kandidatka. To nam je v dobršni meri tudi uspelo. Slovenija je med prvimi z Natom začela individualni politični dialog in se vključila v vojaški proces načrtovanja in ocenjevanja oboroženih sil. Pa vendar, ko se je v Madridu leta 1997 odločalo o vabilih za članstvo, je Slovenija ostala praznih rok.

Odločitev o povabljenih v Nato so sprejeli zunanji ministri Nata na zasedanju severnoatlantskega sveta v Sintri na Portugalskem maja 1997. Dva meseca kasneje so jo samo še potrdili šefi držav in vlad na Natovem vrhu v Madridu. O odločitvi smo izvedeli že med samim zasedanjem sveta. ZDA in Velika Britanija so vztrajale pri vabilu trojke, Francija je predlagala še Romunijo, Italija pa Slovenijo. Večja skupina članic, Španija, Portugalska, Belgija, Luksemburg, Kanada in Turčija, je podpirala širitev s petimi državami. Vendar je na koncu prevladala ameriška odločitev, da se povabi zgolj višegrajska trojka Poljska, Češka in Madžarska (Slovaška je odpadla zaradi politike takratnega predsednika Mečiarja), ki je imela v tistem trenutku daleč največjo geopolitično in strateško težo. Restriktivna širitev je bila z ameriške perspektive še najmanj rizična, najcenejša in najlažja za ratifikacijo v kongresu. Eden od pomembnih razlogov, da se je Nato odločil za širitev na vzhod zgolj s Poljsko, Madžarsko in Češko, je bila tudi sposobnost teh držav, da so v procesu delovanja znotraj Višegrajske skupine dokazale zmožnost skupnega dela. Pokazale so namreč, da so razumele duh kolektivnega okolja in delitve bremen. Mi v tistih letih tega nismo razumeli.

Slovenska politika se ni sprijaznila, da je odločitev iz Sintre dokončna, in je v naslednjih dveh mesecih intenzivno lobirala za svoje članstvo v večini prestolnic držav članic. To je bil čas, ko je bila Slovenija praktično vsak dan tema pogovorov. Njeni diplomati so bili za petami svojih sogovornikov v prestolnicah tedanjih članic Nata. Na ta način je Slovenija v zadnjih tednih tistega vročega poletja poskušala vzpostavili dodaten pritisk na ZDA, da bi spremenile svojo odločitev. To se ni zgodilo, čeprav so bile nianse v prid Sloveniji, tudi znotraj same washingtonske administracije, precej vidne. Madridski vrh se je glede vabil vseeno zapletel, saj je ameriški predlog za trojko dobil splošno podporo šele po dramatičnem nastopu nemškega kanclerja Kohla, ki je podprl ZDA. Francoski predsednik Chirac in italijanski Prodi sta se zadovoljila z odstavkom, ki je v zaključnem komunikeju posebej izpostavil Slovenijo in Romunijo.

Šokantno sporočilo

Slovenija je užaljeno sprejela obisk državne sekretarke Madeleine Albright, ki je prišla v Ljubljano le nekaj ur po zaključku vrha v Madridu. Njeno sporočilo je bilo preprosto: Natova vrata ostajajo še naprej odprta. Drugo sporočilo je bilo bolj boleče in posredovano v neposrednih pogovorih: bodite manj samozadostni, egoistični, in angažirajte se na Balkanu.

Slovenska politika je prvo sporočilo sprejela zadržano, drugo s šokom. Slovenija je sebe videla kot izključno »zahodno« državo, ki z »vzhodom« ne želi imeti nobenih institucionalnih vezi. Še v času prizadevanj za utrditev in razširitev mednarodnega priznanja v prvih letih po osamosvojitvi je v slovenski diplomaciji veljalo nepisano pravilo, da se izogiba kakršnemukoli multilateralnemu delovanju, ki bi nas v Združenih narodih in drugod uvrščalo v vzhodno skupino. Generalna politika do Balkana pa je bila – čim dlje stran od »balkanskega kotla«. Želeli smo zelo jasno pokazati, da smo drugačni od preostalega dela Balkana in da z njim tako ali drugače nimamo več ničesar skupnega. Slovenija je dajala vtis, da ni pripravljena na delitev bremen in frustracij, ki jih je mednarodna skupnost, zlasti Nato, delila na Balkanu. Za razliko od naših vzhodnih sosedov, ki so v Natu zares videli vojaškega garanta varnosti pred Rusi, je za Slovenijo Nato bolj kot vojaška organizacija predstavljal politično entiteto, ki je simbolizirala sistem vrednot, kot so demokratični nadzor nad vojsko, vladavina prava, človekove pravice in primerno vladanje. Za slovensko politiko je bilo članstvo v Natu del celovite integracije Slovenije v politični in vrednostni univerzum Zahoda, priključitev ekskluzivnemu transatlantskemu klubu.

Nekaj mesecev je bilo potrebnih, da si je politika opomogla od šoka. Slovenija se je kot partnerska država konec leta 1997 vključila v Natovo operacijo SFOR v Bosni in Hercegovini. Naslednjo pomlad je Dolenjska postala prostor največje Natove vojaške vaje po padcu berlinskega zidu, v kateri je sodelovalo več kot 6000 vojakov zveze Nato in partnerskih držav. Župani dolenjskih občin so se pred tem na sedežu Nata seznanjali z osnovami zavezništva. Slovensko nebo je bilo odprto za Natova letala, ki so leto dni kasneje iz letalskih oporišč v severni Italiji poletela na bojne akcije na Kosovu in drugod po Srbiji.

Prva širitev Nata je bila politična in simbolna. Predvsem zadnje je igralo veliko vlogo. Tri države nekdanjega vzhodnega bloka so bile največje žrtve Sovjetske zveze (Madžarska 1956, Češka 1968 ter poljska vstaja konec sedemdesetih let in zatem vojaški udar). Zato je bila tudi pripravljenost na prevzemanje zavezniških zavez bolj politično deklarativna kot pa praktično vojaška. To se je pokazalo takoj po sprejemu treh novink. Natova zračna operacija proti Srbiji je razkrila, da so tri nove članice nepripravljene na prevzem zavezniških vojaških nalog. Češka se je znašla v še posebej kočljivem položaju zaradi relativno dobrih vezi z Beogradom. Njihov diplomatski predstavnik (nekdanji obrambni minister) Karel Kovanda je iz Bruslja pozival lastno vlado, naj se vendarle obnaša skladno s svojo novo zavezniško vlogo.

Jasno je bilo, da bodo v nadaljevanju širitve kandidatke morale vnaprej dokazati pripravljenost in sposobnost za vojaško prispevanje h kolektivni varnosti. Iz neformalnega pogovora skupine vodij partnerskih misij pri tedanjem ameriškem veleposlaniku pri Natu Alexandru Vershbowu spomladi 1998 je nastala pobuda za program vojaških priprav na članstvo pod imenom Akcijski načrt za članstvo. Program je zahteval popolno transparentnost kandidatk za članstvo o oboroženih silah, obrambni politiki in njenih finančnih vidikih ter uvedel elemente enotnega obrambnega načrtovanja. Pomemben element je bila zahteva po vsaj 2-odstotnem deležu BDP za obrambne potrebe. Ta finančni vložek naj bi z ene strani zagotavljal zadostne finančne vire za načrtovane vojaške zmogljivosti posameznih držav članic, istočasno pa bi simbolno predstavljal zavezanost bodoče zaveznice solidarnosti in skupni delitvi bremen zavezništva. Slovenija te zaveze ni nikoli v celoti izpolnila, kljub temu da je v tistem obdobju veljala za ekonomsko in finančno najbolje stoječo kandidatko in kljub številnim, tudi najbolj neposrednim pritiskom, zlasti ZDA. Zato se je celotno obdobje priprav na drugo širitev otepala z obtožbami o samovšečnosti, s katerimi ni bilo prizaneseno niti najvišjim državnim ravnem. Za protiutež se je Slovenija zatekala k okrepljenemu političnemu lobiranju, vključno z najemanjem profesionalnih lobistov, ki naj bi nam pomagali zagotoviti politično podporo v ameriški administraciji in kongresu. S pomočjo številnih programov partnerskega strokovnega vojaškega in varnostno-političnega usposabljanja so se postopno izgrajevali domači vojaški in civilni kadri, ki so dobili znanje o Natu iz prve roke in ki so pripomogli, da je Akcijski načrt za članstvo postal gonilna sila in referenca za ocenjevanje razvoja in prestrukturiranja Slovenske vojske in širše obrambnega sistema.

»Koalicija voljnih« in out-out izbira

S prihodom neokonservativne ameriške politike Georgea Busha mlajšega, še zlasti pa po terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001 so se razmere v zavezništvu dodobra spremenile. Nato je prvič v svoji zgodovini aktiviral 5. točko sporazuma o kolektivni obrambi. Zaveznice so vzele pod zaščito svojo najmočnejšo članico – ZDA. Boj proti mednarodnemu terorizmu je postal srčika Natovega delovanja. Vendar pa se Nato ni neposredno vključil v vojaško intervencijo v Iraku. ZDA so si raje pustile proste roke za svoje delovanje, zato so formirale »koalicijo voljnih«, v kateri sta bila bolj kot velikost vojaškega kontingenta pomembna politični signal prijateljstva z ZDA ter podpora Bushevi politiki. Slovenija je med kandidatkami imela izrazito hude probleme, kako krmariti med Scilo in Karibdo, da bi si zagotovila vabilo v članstvo in istočasno ostala čim bolj izven neposrednega objema koalicije voljnih. Kar nas pripelje do zgodbe o vilenski izjavi.

Preden poskušamo osvetliti ozadje tega »zloglasnega« dokumenta, se moramo za trenutek vrniti nazaj, k samemu vilenskemu procesu, ki ga je Slovenija od samega začetka aktivno sooblikovala. Maja 2000 so se v Vilni sestali zunanji ministri deveterice držav kandidatk (Albanije, Bolgarije, Estonije, Litve, Latvije, Makedonije, Romunije, Slovaške in Slovenije) na mednarodni konferenci o Natovi vlogi v spremenjenih varnostnih okoliščinah v Evropi. Ministri so sprejeli deklaracijo o medsebojni pomoči kandidatk in njihovem skupnem nastopanju s ciljem vabila v Nato na širitvenem vrhu leta 2002 v Pragi. Leto dni kasneje (jeseni 2001) se je skupina ponovno sestala na Brdu pri Kranju. Tedanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je poudaril njen pomen za zagotavljanje skupnih naporov za članstvo v Natu. Skupina je postala osrednja kolektivna gonilna sila priprav na naslednji širitveni krog. Istočasno pa je prav prek ameriškega Natovega odbora postala prikladen medij za izvajanje ameriškega političnega pritiska in vplivanja na posamezne kandidatke. Ameriški odbor za Nato, ki je bil v Clintonovih časih neke vrste nadstrankarska nevladna organizacija, je z zmago Busha mlajšega radikalno zavil v desno. Glavno besedo v njem so prevzeli »neokoni« (neokonservativni republikanci), ki so radikalizirali ameriške zahteve do kandidatk. Po 11. septembru, v času priprav na vojno v Iraku, je prav odbor postal torišče zagotavljanja podpore ameriškim načrtom zoper Sadama.

V začetku leta 2003 so bile ameriške priprave na vojno v Iraku v polnem teku. Američani niso bili uspešni v prepričevanju sveta in svojih glavnih evropskih zaveznikov (razen Britancev), da ima Sadam zares kemično orožje, ki naj bi bilo casus belli za vojno. Zato so potrebovali dodatne podpornike in vilenska skupina je bila videti taka priročna podpornica. Vendar pa temu ni bilo tako, zavoljo trdega stališča Slovenije, ki ni bila pripravljena brezpogojno podpreti ZDA. Pogajanja v Washingtonu prve dni februarja so bila naporna, saj je bila Slovenija popolnoma osamljena v zoperstavljanju ameriškemu tekstu. Priprave izjave v Washingtonu so sovpadale z letnim posvetom slovenskih veleposlanic in veleposlanikov na Brdu pri Kranju. Tako je pri oblikovanju slovenskih stališč na tak ali drugačen način sodelovala večina diplomatskega vrha zunanjega ministrstva. V Washingtonu smo poskušali čim bolj omiliti in relativizirati vsebino izjave. Bilo nam je jasno, da izjava nima podpore v domačih političnih krogih in da vladi zaradi nje morda celo grozi padec. Američanom se je zelo mudilo, saj je bil državni sekretar Powell na tem, da na sedežu OZN v New Yorku predstavi »dokaze« o iraškem kemičnem orožju. Manevrski prostor je bil izkoriščen, pogajanj je bilo konec. Slovenija je bila postavljena pred izbiro, ali podpre izjavo, v dobršni meri razvodenelo z našimi predlogi, ali pa zelo resno tvega ameriško podporo v naslednjem širitvenem krogu. V takšnih razmerah se je vlada odločila, da s ciljem zagotavljanja članstva v drugem krogu ne izziva Združenih držav do mere, da bi lahko ponovno izgubila njihovo podporo, zato je izjavo podprla. V medijih, delu javnosti in v političnih in akademskih krogih, pa tudi med diplomati, ki so sodelovali na diplomatskem posvetu na Brdu, se je izoblikovala skupina vehementnih kritikov takratne odločitve vlade, ki jo smatrajo za eno največjih sramot slovenske zunanje politike in diplomacije. Trditve, ki smo jim občasno še danes priča, kako so nekateri »zanesljivo vedeli«, da Sadam ni imel kemičnega orožja, so iz trte izvite. Nihče v slovenski politiki in medijih ni segel tako visoko ali tako globoko, da bi to lahko vedel. Ocenjeval da, vedel pa ne.

Za zaveznika se boriš in zaveznik se bori zate

Izjava na nadaljnji potek dogodkov ni imela večjega vpliva in je hitro utonila v pozabo. ZDA so skupaj s »koalicijo voljnih« vkorakale v Irak in v bliskoviti vojni zavzele Bagdad. Američani so Slovenijo najprej vključili v koalicijo, po slovenski uradni zahtevi pa jo izbrisali s seznama. Predsednik Bush je objavil, da je »misija končana«. Vendar je dobršen del Sadamove vojske, ki ni bil zajet ali uničen, poniknil v pesek in se čez nekaj mesecev prikazal kot podtalni oboroženi upor. Članice vilenske skupine (razen Albanije, Makedonije in Hrvaške) so po notranjih procesih ratifikacije 29. marca 2004 v Washingtonu svečano deponirale svoje pristopne pogodbe. S članstvom v Natu, ki se mu je 1. maja pridružilo še članstvo v Evropski uniji, je Slovenija zaključila proces integriranja v vse najpomembnejše mednarodne institucije in mehanizme. S tem je udejanjila svoj strateški cilj biti del »svobodne, demokratične in celovite Evrope, ki živi v miru v širši evroatlanski skupnosti skupnih vrednot«. Postali smo polnopravna članica severnoatlantskega zavezništva.

Po desetih letih je Slovenija še vedno bolj članica kot zaveznica. V letih, ko je bilo videti, da je hladna vojna za vedno za nami in je Nato odšel izven tradicionalnega okolja v Afganistan, pred obale Somalije in v libijsko puščavo, je vestno izpolnjevala svoje članske obveze. Lahko bi dejali, da je bila vzorna članica. Pa vendar. Ali smo intimno zares postali zavezniki, kot so bili naši dedje in pradedje v drugi svetovni vojni na eni ali drugi vojskujoči se strani? Sedaj, ko se Nato vrača domov, k svojim temeljnim nalogam kolektivne obrambe, zavezništvo postaja ponovno njegova temeljna vsebina in vrednota. Zato članstvo, ki pomeni zgolj vključenost v skupnost ali organizacijo, ni več dovolj. Potrebno je zavezništvo, kajti zaveznik je tisti, ki koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje. Za zaveznika se boriš, zaveznik se bori zate, za ostale se kalkulira. Videti je, da prihajajo takšni časi, ko bo to ponovno pomembno. Se tega dovolj zavedamo?