Ameriškemu veleposlaniku Josephu A. Mussomeliju se je tako zdelo primerno, da na ograji veleposlaništva v Ljubljani postavi spominsko ploščo s pozivom k spravi vseh Slovencev, ki so se borili v drugi svetovni vojni, partizanov in domobrancev. »Problem nacionalne sprave ostaja največja ovira za nacionalno enotnost Slovencev,« je rekla Njegova Ekscelenca. »Preteklosti ne smemo ignorirati, vendar tudi ne smemo živeti v preteklosti.« Slovenci so se tako sedemdeset let po drugi svetovni vojni spravili na ameriških tleh, saj je prostor ameriškega veleposlaništva skupaj s spominsko ploščo po mednarodnem pravu, kakor vemo, eksteritorialna katastrska parcelica in pripada Združenim državam Amerike. To se je izkazalo za pametno in praktično – spomenik je sredi Ljubljane, a v ZDA – le da veleposlanik Mussomeli od tedaj ne spi prav mirno. Ne zato, ker bi ga zaradi prisilno spravljenih antifašističnih borcev in Hitlerjeve služinčadi pekla vest – pravzaprav ga bolj bolijo ušesa.
Po cele noči se po zatrjevanju prič okoli ameriškega veleposlaništva sliši srhljivo, neznosno škripanje: spravljeni partizani in domobranci se obračajo v skupnem grobu. Ne eni ne drugi namreč – ne slovenski partizani, ki so umirali za svobodo Slovenije in sanjali o zmagi veličastne komunistične revolucije, ne slovenski domobranci, ki so umirali za svobodo Nemčije in sanjali o zmagi veličastnega tretjega rajha – v teh svojih sanjah, niti ko so bile najbolj utrgane in moraste, niso sanjali, da bodo skupaj končali v – Ameriki.
Američani torej nas ne razumejo, a tudi mi – roko na srce – njih ne razumemo najbolje. Jezni Slovenci so tako pobarali ameriškega veleposlanika, kako bi bilo, če bi oni na ograjo slovenskega veleposlaništva v Washingtonu postavili spomenik vsem žrtvam ameriške državljanske vojne, v znamenje sprave severnjakov in južnjakov. Njegova Ekscelenca se je ob tem vprašanju seveda pokroviteljsko nasmehnila, prav takšno nacionalno spravo je namreč tudi imel v mislih. Američani nimajo s tem nikakršnih težav: spomenike kot tistega na kraju bitke na planini Lookout, kjer stojijo vojaki Severa in Juga objeti pod ameriško zastavo, je najti povsod po Združenih državah. Odgovor je bil tako pravilen, le vprašanje je bilo napačno. Pravo vprašanje za ameriškega veleposlanika je: ali bi imele Združene države Amerike kaj proti, če bi Slovenci na ograjo svojega veleposlaništva v Washingtonu – kot poziv k nacionalni spravi Američanov – postavili na primer spominski poštni nabiralnik z imenom Edwarda Snowdna. Če bi gospod Snowden recimo živel na slovenskem veleposlaništvu, njegov poštni nabiralnik pa bi bil opomin, da, kaj jaz vem, »problem nacionalne sprave ostaja največja ovira za nacionalno enotnost Američanov«. Dobro, primer ni dober. Tu imate boljšega: medeninasta plošča na ograji slovenskega veleposlaništva v spomin vsem ameriškim žrtvam vojn po 11. septembru – tako tistim, ki so v uniformi ameriške vojske izginile po azijskih vukojebinah, kakor ameriškim muslimanom, ki so se borili bodisi v vrstah ameriške vojske bodisi Al Kaide, pa Američanom, ki so se spreobrnili v islam in se ob Bin Ladnu borili proti dovčerajšnjim rojakom.
Tudi ta primer seveda ni najboljši – slovenski partizani se za svobodno Slovenijo niso borili v Berlinu, tako kot konec koncev niti en Američan po 11. septembru, pa naj je bil vojak ameriške vojske ali Al Kaide, ni izgubil glave v Združenih državah – a saj tudi ni zamišljen kot analogija naših nacionalnih dram iz druge svetovne vojne, ampak – kako že gre tisto – »nacionalne sprave« in »nacionalne enotnosti«. Takšno medeninasto ploščo bi Američani malo težje razumeli na ograji veleposlaništva. Za razliko od 11. septembra se druga svetovna vojna ni dotaknila njihovih tal: Pearl Harbor je od Washingtona oddaljen natanko toliko kot Ljubljana. Hitlerjeva vojska tako nikoli ni stopila na ameriška tla, niti ga niso Američani v uniformah tretjega rajha navdušeno pričakali v recimo okupiranem Marylandu. Zato Američani nikoli ne bodo razumeli, zakaj so neumni Evropejci tako občutljivi za te stvari: v ZDA je še danes povsem legalno korakati po ulici z zastavo tretjega rajha in salutirati »Heil Hitler!«. Pa poskusite z običajno zeleno zastavo in nedolžnim »Bog je velik« – »Allahu Akbar!«. Problem seveda ni v Američanih. Problem je, da tako preproste stvari ne razumemo niti mi sami.
Petru Sušniku in Novi slovenski zavezi – poglejte, še en lep primer – se je zdelo primerno, da v Grahovem postavijo spomenik slovenskim domobrancem, ki so v tej vasi izgubili življenje v boju s partizani. Slovenci so tako sedemdeset let po drugi svetovni vojni postavili prvi spomenik pripadnikom Hitlerjeve vojske, nekaj podobnega kot eksteritorialna katastrska parcelica pod ingerenco tretjega rajha. To se je izkazalo za pametno in praktično – spomenik tretjemu rajhu, a v Sloveniji – le da vaščani Grahova od tedaj ne spijo prav mirno. Ne zato, ker bi jih zaradi prisilno Hitlerjeve služinčadi pekla vest – pravzaprav jih bolj bolijo ušesa. Po cele noči se po zatrjevanju prič okoli spomenika sliši srhljivo, neznosno škripanje: pokopani se obračajo v grobu. Belogardisti, ki so umirali za svobodo Nemčije in sanjali o zmagi veličastnega tretjega rajha, v teh svojih sanjah, niti ko so bile najbolj utrgane in moraste, niso sanjali, da bodo končali v svobodni in samostojni – Sloveniji.
Kaj pa vedo Američani!