Simpatično je gledati junake iz leta 1991, ki so že leta 1994 postali smrtni sovražniki. Lojze Peterle in Jelko Kacin sedaj drug drugemu pomagata ponovno pakirati kovčke za evropski parlament in se skupaj postavljata pred slike domovinske vojne. »Mi od srca ljubimo Slovenijo. Življenje bi dali zanjo. Prosimo, vrnite nas v Belgijo, da nam ne bo treba živeti tukaj.«
Perspektiva življenja v domovini je tako strašna, da so ljudje, ki so državo delali, pripravljeni sedaj delati karkoli, da bi lahko živeli kje drugje. Morda ne ravno karkoli. Poprijeli bi za vsako delo, ki črpa sredstva iz državnega proračuna in zagotavlja bivališče v tujini. Zunanji ministri so pripravljeni biti konzuli, evropski poslanci uradniki v Prištini in tudi trgovski potniki, samo da jim ni treba tavati po Sloveniji. »Pustite me ven, jaz tukaj ne zdržim.« Saj ni, da bi človek ne sočustvoval z njimi.
Druga pot je arest in rešetke. Z malo sreče bo polovica osamosvojiteljev v Bruslju, druga polovica pa na Dobu. Tudi s poslanskega sedeža v Bruslju se je mogoče preseliti za rešetke, čeprav lepo obnašanje in sodelovanje s policijo lahko pridelata pogojno kazen. Od računovodij v bankrotiranih podjetjih do vrha države je položaj podoben. Vodja največje vladne stranke in vodja največje opozicijske stranke sta do vratu zabredla v težave z zakonom. Eden čaka na razsodbo in bo v vsakem primeru takoj napovedal džihad. Drugi se med čakanjem na proces zapleta v obupan politični projekt pretvorbe iz lokalnega politika v nacionalnega, ki je že v zasnovi propadel. Sum kaznivega dejanja pa je resna stvar. Izgubljene kredibilnosti si ne povrneš s političnim spektaklom. To je ritualiziran proces. Najprej skloniš glavo, se opravičiš za storjene napake, rečeš, da boš posvetil svoj čas družini, in čez nekaj let poskusiš znova. Tega veliki slovenski politiki ne zmorejo. Škoda, ker jim je potem težko priznati, da so v svoji karieri naredili kaj pametnega. Pa so bili časi, ko so bili pametni in so delali fantastične stvari. Potem pa jih pač niso delali več, ampak jih je skušnjavec zapeljal. Zato so nekdanji komunisti tako zelo nagnjeni k spoštovanju ritualov katoliške in pravoslavne cerkve. Morajo se spraviti z bogom, ker vedo, kako zelo učinkovit je bil hudič. Pripeljal jih je do tega, da so zapravili državo. Ozemlja in prebivalstva ima komaj za spodobno upravno enoto, propadlih politikov pa za dve regionalni velesili. Najbolje je, če to pripišemo Belcebubu.
Morda je to dober trenutek, da na projekt države položimo kamen, rečemo nekaj prijaznih besed v slovo in začnemo znova. Mučiti žival čisto do konca je nevljudno in ne obeta prijaznega izhoda.
Država je končala tako kot projekti gradbene industrije. Od daleč vzbuja vtis velikega gradbišča z betonskimi stebri, ki silijo pod nebo, na strehi so še znaki, da so jo nameravali prekriti s svetlečimi korci, stene so skoraj do konca popleskane. Potem se je nekaj zgodilo, stroji so izginili, pod stebri je začela rasti trava, v klet so se naselili brezdomci, ograja se je začela pobešati.
In kaj zdaj? Tega ne oživi niti sveti Janez Pavel II. Treba pa se je dostojno posloviti. Sloveniji je treba postaviti spomenik! Ulico v prestolnici so po njej že poimenovali, pri spomenikih nacionalnega pomena pa se ne gre šaliti. Ne moremo imeti dveh spomenikov za skupno državo. En velik kamen mora zadoščati. Lepo bi bilo oživiti idejo obeliska Spomenke Hribar, ki ga je želela postaviti kot monolit sprave, pa se je ponesrečilo. Obelisk je sijajna oblika pokopa problemov. V starem Egiptu je to bil sončni steber, ki je hkrati zaznamoval vzhod in zahod, vstajenje in zaton, začetek in konec. Idealno. Ima štiri strani, tako da je na njem mogoče zapisati več zgodb hkrati.
Ena od težav Slovenije je, da nima spomenika neznanemu junaku. Vsi junaki so znani. Pa si kljub temu lahko izmislimo neznanega junaka in mu posvetimo eno stranico. Da ne bi še pred postavitvijo prišlo do običajnih polemik, se druga stran posveti kot spomenik neznani žrtvi komunističnega nasilja.
Na tej razdelitvi duhov je temeljila država. Dediščino Antona Mahniča, rojenega v Kobdilju in mašniško posvečenega v Gorici, je treba spoštovati. On je dokončno razdelil duhove in klerikalcem prepovedal objavljati v liberalnem časopisu. Od takrat imajo Slovenci dve zgodovini. Ko je to uspešno opravil, je šel za škofa na Krk in je sedaj na kandidatni listi za hrvaškega svetnika, ker velja za začetnika sodobnega hrvaškega nacionalizma. Umrl je v Zagrebu. Tudi on ni zdržal v Sloveniji.
Na preostalih dveh straneh obeliska je treba povedati zgodbo o samostojni slovenski državi od Roga do Doba. Zgodbi morata biti dve in se vrteti po stebru kot Hamurabijev zakonik, se prepletati, ločiti, ponovno priti skupaj in se logično končati – v zaporu. Kot vodilo bi bilo morda spravno vzeti madžarski slogan »Dvajset let za dvajset let«. Dvajset let zapora za dvajset let oblasti. To bi znalo pomiriti duhove prednikov.
Predvsem pa je treba preprečiti nesporazume. Ob rajnkemu se res ne velja kregati. Zato morajo biti vsi napisi na obelisku v hieroglifih. Naj jih vsak čita, kot se mu zdi. Petdesettonski spomenik se potem z velikimi vijaki privije na fasado ameriškega veleposlaništva v Ljubljani, poleg Mussomelijeve table, kot dejanje sprave z Ameriko.
In potem je treba na vse skupaj pozabiti.