Fištravec je dogovor z Arnootom sklenil decembra lani med svojim ekspresnim obiskom Kuvajta. Župan je tam prodajal nekaj, kar sploh ni občinska last. Parcele v skupni velikosti 8100 kvadratnih metrov so v lasti družbe ZIM, ki je v 98-odstotni lasti Mestne občine Maribor. ZIM je prodajo formalno izpeljal z razpisom, na katerega se je prijavilo samo Arnootovo podjetje Ebla in ponudilo kupnino 610.000 evrov. Pravzaprav je ponudilo samo pol milijona evrov, saj je bil v omenjeni znesek že vračunan davek na dodano vrednost.
Komunalni prispevek že plačan
Dejanska kupnina je še polovico nižja. ZIM je namreč v času, ko je še upal na zgraditev Maksa, plačal 260.000 evrov komunalnega prispevka, ki se prenese na novega lastnika, tudi če bi ta spremenil projekt. Upoštevajoč dejstvo, da je ZIM ta zemljišča leta 2011 kupil od Vegrada po ceni 2,2 milijona evrov, je torej Arnoot nepremičnine kupil z 90-odstotnim popustom. Dejansko pa jih je dobil zastonj.
ZIM je namreč s kupljenih parcel že odstranil nekdanjo tekstilno tovarno in izkopal globoko gradbeno jamo, za kar je plačal več sto tisoč evrov. Te stroške si lahko Arnootu prihrani pri svojih investicijskih načrtih.
Znano je, da Arnoot napoveduje, da bo na Maksovi lokaciji za 20 milijonov evrov postavil poslopje, v katerem naj bi svoj izobraževalni program za tuje študente izvajala neka univerza iz ZDA ali iz Kanade. Če so njegove napovedi resnične, mu bo ta jama še kako prav prišla, saj bo nujno potreboval veliko garažno hišo. Mariborski prostorski akti namreč določajo, da mora vsaka izobraževalna novogradnja zagotoviti po en parkirni prostor na tri študente. Če naj bi se na to zasebno univerzo vpisalo 2000 ljudi, kot trdi Sirec s kanadskim državljanstvom, bo na tej lokaciji potreboval vsaj 667 parkirnih prostorov.
Četudi bi se nekoč izkazalo, da so napovedani bleščeči načrti Sirca samo gradovi v oblakih, je Arnootu uspelo izpeljati odličen špekulativni nakup, saj bo dobil prvovrstne gradbene parcele za smešno nizko kupnino. Pri vsem tem pa se postavlja vprašanje, ali je Fištravec sploh imel mandat za sklepanje omenjenega posla s podjetnim Sircem. Ne nazadnje gre za premoženje v formalnopravni zasebni lasti podjetja ZIM, zato bi moral vse posle izpeljati direktor Darko Kovačič, ne pa da se župan pogaja namesto njega.
Maks je formalno še živ
Občina ni formalno nikoli sodelovala pri nakupu teh zemljišč, ker je to samostojno izpeljal ZIM, in sicer tako, da je prevzel Vegradov dolg do Gorenjske banke, ki ima na parceli še zmeraj vpisano hipoteko. Je pa pozneje občina z bogatimi vložki reševala ZIM, ko je hudo nasedel v naložbi v Maks, v katero je vložil že več kot 4,5 milijona evrov in se je posledično znašel tik pred sprožitvijo insolventnih postopkov. Na podlagi rebalansa proračuna je občina leta 2012 med drugim dokapitalizirala ZIM z občinskimi parcelami v vrednosti kar 3,684.000 evrov.
Zemljišče za Maks ni bilo nikoli zavedeno kot osnovno sredstvo ZIM, temveč so ga vodili kot samostojni projekt. V tem pa se zna skrivati pravna zanka: projekt Maks se je udejanjal s formalno podporo mariborskega mestnega sveta, ki naložbo v novo kulturno središče na desnem bregu Drave ni blagoslovil le enkrat, temveč kar trikrat.
Mariborski mestni svet ni od projekta nikoli uradno odstopil. Če župan Fištravec javno razglaša, da je Maks preteklost, to v formalnopravnem pomenu ne pomeni nič. Zato ni povsem jasno, ali lahko ZIM z 90-odstotnim popustom razprodaja nekaj, kar je uradno še zmeraj naložbena prioriteta občine. Ob to okoliščino se je obregnil tudi Alojz Križman. »Kako to vrednost prodati za 610.000 evrov, brez razpisa in potrditve mestnega sveta, mi je kot nekdanjemu županu velika uganka,« je Križman zapisal v Večerovi kolumni.