V vsakem primeru bo v Lizboni posebna zgodba. Ali bomo videli španski finale (Real – Atletico), ali soočenje Mourinha z nekdanjim klubom (Real – Chelsea), ali ponovitev finala iz leta 2012 (Bayern – Chelsea), ali pa ponovitev iz leta 1974 (Bayern – Atletico), ko so edinkrat v zgodovini igrali dve finalni tekmi.
Real Madrid – Bayern München: Črna pošast prihaja znova v Madrid. Nič čudnega, da ima Bayern v Španiji tak vzdevek, ko pa ima proti Realu izrazito boljšo medsebojno razmerje. Skupno sta odigrala dvajset tekem, od tega so jih Bavarci dobili enajst, Madridčani sedem, dvakrat pa je bil remi. Kluba sta se v polfinalu lige prvakov pomerila že petkrat, le enkrat pa so napredovali nogometaši Reala. To je bilo leta 2000, ko je Real na koncu tudi postal evropski prvak. S podobnimi vtisi se v Madridu spominjajo zgolj še na leto 2002, ko je Real v medsebojnem dvoboju premagal Bayern v četrtfinalu, ter leto 2004, ko so Madridčani napredovali v osmini finala. Praktično vse ostalo je v znamenju Bayerna. Moštvi sta se nato znova pomerili v osmini finala leta 2007, ko je Real najprej zmagal doma 3:2, na povratni tekmi pa so bili boljši Bavarci z 2:1, ko je Roy Makaay zadel po vsega desetih sekundah in dosegel najhitrejši gol v zgodovini lige prvakov. Svež je tudi spomin na polfinale leta 2012, ko je Bayern napredoval po strelih iz najstrožje kazni, ko so pri Realu zgrešili Cristiano Ronaldo, Kaka in Sergio Ramos.
Da je situacija za Real še hujša, priča dejstvo, da je zdaj trener Bayerna Josep Guardiola. Ko je bil na čelu Barcelone, je namreč Guardiola proti Realu izgubil le dvakrat na petnajstih medsebojnih tekmah. Edina poraza je doživel v finalu španskega kraljevega pokala po podaljšku ter v svoji zadnji sezoni v španski ligi, ko je Real v Barceloni slavil z 2:1. Na vseh preostalih tekmah Madridčani nikakor niso mogli do živega Guardioli. Med drugim so doživeli tudi dva nepozabna poraza z 2:6 in 0:5, Real pa je proti Barceloni izpadel tudi v polfinalu lige prvakov leta 2011.
Atletico Madrid – Chelsea: To je par, ki je dvigoval prah že pred žrebom, v osrednji vlogi pa je bil vratar Atletica Thibaut Courtois. Slednji namreč igra v Madridu kot posojen nogometaš Chelseaja, v pogodbi med kluboma pa piše, da lahko belgijski čuvaj mreže na medsebojni tekmi brani samo, če Atletico plača Londončanom pet milijonov evrov na dvoboj. Predsednik Atletica Enrique Cerezo je že zatrdil, da si njegov klub tega stroška ne more privoščiti in da Courtouis ne bo branil, na kar se je oglasila Evropska nogometna zveza (Uefa), ki trdi, da je takšen dogovor pod njenim okriljem ničen in nelegalen, saj imajo pravico nastopa vsi registrirani nogometaši pred začetkom izločilnih bojev. »Vsak poskus uveljavitve takšne določbe je jasno kršenje pravil lige prvakov, zato bo ustrezno kaznovan z disciplinskimi ukrepi Uefe,« so sporočili iz Nyona, kjer je sedež Uefe. A vprašanje je, ali je tukaj zgodba končana. Chelsea se namreč zelo dobro zaveda, kako pomemben je Courtois za Atletico, hkrati pa je samo od Londončanov odvisno, kako dolgo bo Belgijec še ostal v Madridu. Kaj lahko se namreč dogodi, da Chelsea v prihodnje ne bo več posodil Courtoisa v Atletico, če bo tokrat igral. Proti modrim iz Londona je Courtois sicer branil v evropskem superpokalu leta 2012, ki ga je Atletico dobil kar s 4:1, zato Chelsea zagotovo noče še enkrat na led.
Pod drobnogledom pa bo tudi mož, ki ima še vedno otroški obraz – Fernando Torres, ki je otrok Atletica. Iz Madrida je odšel leta 2007, ko je najprej prestopil k Liverpoolu, od tedaj naprej pa se še nikoli ni vrnil na svoj nekdanji stadion Vicente Calderon s kakšnim drugim dresom. Tokrat se bo zagotovo prikazal pred nekdanjimi navijači, razen če se napadalec Chelseaja v prihodnjih dneh ne bo poškodoval. S strani podpornikov Atletica bo brez dvoma lepo sprejet, saj njegovega odhoda niso razumeli kot izdaje kluba. »Moje srce bo vedno rdeče-belo,« je povedal ob odhodu. Drugače bi tudi težko bilo, saj za Atletico navija njegova celotna družina, na tekme tega kluba pa je v družbi dedka hodil že pri petih letih.
