Režiser Karpo Godina je na začetku osemdesetih posnel enega najboljših slovenskih filmov. Zgodba govori o radijskem ansamblu, ki po drugi svetovni vojni potuje po državi in igra na delovnih akcijah, za kmete in delavce. In ker so glasbeniki, jim ni dovolj, da samo dvigujejo moralo in igrajo revolucionarne pesmi, ampak jih tudi predelajo in improvizirajo. Skratka igrajo takrat skoraj prepovedani jazz, kar jasno nadrejenim ni všeč. Ker so vas čas pod kontrolo vojske in policije, se stvari končajo tragično. Film je neposredna kritika povojnih razmer v Sloveniji in po tihem vleče vzporednice s takrat moderno pankovsko in novovalovsko glasbo (konec koncev v filmu igrajo Igor Vidmar, Pero Lovšin, Gregor Tomc…). V izmišljenem radijskem bendu »igrajo« Zoran Predin, Marko Derganc, Jožef Ropoša, Peter Mlakar, Zvonko Čoh in Edi Štefančič, naslovno skladbo »poje« Urška Rebek. Prav zares pa namesto njih igrajo drugi glasbeniki, priredbo narodne, ki je postala velika uspešnica, poje v resnici Ditka Haberl. Za film je Karpo Godina zbral res močno ekipo, pomagali so mu Branko Šoemen, Marjan Rožanc, Peter Zobec, Vilko Filač… Glasbo je napisal Janez Gregorc.
Najstniška komedija Ne čakaj na maj, ki jo je režiral in zanjo napisal scenarij češki režiser František Čap, je nadaljevanje velike filmske uspešnice Vesna (1953). Čap je pač snemal filme, kot jih je ljudstvo hotelo gledati, in v ta namen je najel Boruta Lesjaka za glasbo ter Franeta Milčinskega Ježka za besedila. Ansambel, ki igra na plesu, poleg instrumentalnih skladb postreže tudi z dvema uspešnicama. S poskočno Mambo Cubano in počasno naslovno Ne čakaj na maj. Zapela je igralka (Hiperbola) Olga Bedjanič.
Fran Saleški Finžgar je med svojim bogatim opusom leta 1926 napisal tudi povest Strici, o lepi dninarki Luciji, ki se priženi k bogati kmetiji. Zgodba je po slovensko žalostna in bi, če ne bi bila posneta v črno-belih časih, lahko uspela kot kakšna soap opera. Film je režiral France Kosmač, povest sta v scenarij spremenila Marjan Brezovar in Herbert Grün, v našo rubriko pa ga uvršča poroka, na kateri igra narodne za ples trio brez imena. Na harmoniki je takrat še malo znani Lojze Slak.
Gre za prvi celovečerni film režiserja Matjaža Klopčiča, ki je za dramo, o človeku, ki beži pred zakonom, napisal tudi scenarij. Vuk (Lojze Rozman) se med begom zateče v različne situacije, za našo lestvico pa je zanimivo, da se skriva tudi z ansamblom, ki potuje na Bled, na koncert. Polde Bibič je kitarist, Dare Ulaga basist, Mirko Bogataj je pianist, Tone Slodnjak je na saksofonu, poje pa srbska igralka Snežana Nikšić. Nobeno presenečenje ni, če povemo, da nihče od naštetih ni bil pravi glasbenik.
Srbski režiser Živojin Pavlović je v Prekmurju posnel dramo o težkem življenju na podeželju, v kateri je obilo razne glasbe. Od romske do nekakšne lokalne prekmurske, od popevk in koračnic do narodno-zabavne. Eden od treh bratov, ki iščejo svojo življenjsko pot v krajih, ki so od boga pozabljeni, je mariborski igralec Arnold Tovornik, ki si ne želi v tujino za gastarbajterja, ampak je vodja lokalne godbe na pihala, ki med filmom vadi razne skladbe za svoje nastope in s tem postavlja tudi nekakšno glasbeno podlago drame.
Ko je Matjaž Klopčič z ekipo pripravljal film po eni manj znanih Tavčarjevih povesti iz leta 1917, se ni niti približno nadejal, da bo doživel takšen uspeh. Poleg izjemne igre in rahlo solzave, zdaj že klasične zgodbe je za uspeh kriviti izjemno glasbo, ki jo je napisal Urban Koder. Citre je igral Miha Dovžan, ki je v filmu zaigral za ples, ko se je kmečka ekipa malce zavrtela. Jasno ne pod imenom Ansambel Mihe Dovžana, ki je bil v sedemdesetih skupaj s pevko Ivanko Kraševec izjemno uspešen v naših krajih.
Gre za film, v katerem babica potuje proti morju. Vinči Anžlovar je za glasbeni del filma najel resno moštvo, konec koncev sta najbolj znan komad v filmu (I Want All of You) napisala z Milkom Lazarjem. Poleg njega so igrali še Primož Grašič, Dominik Krajnčan, Alojz Krajnčan, Drago Ivanuša, Saša Olenjuk, Ratko Divjak…, a v filmu jih ni videti. Jazz bend, ki vadi, sestavljajo Vinči, Miha Fras, Damir Čengić, Tomaž Strle, Zvone Pirc, Roman Arčon... Na posnetkih je pela pevka Mia Žnidarič, v filmu pa so kazali igralko Natašo Matjašec.
Film Andreja Košaka se dogaja leta 1980, v času, ko v ljubljanskem kliničnem centru umira Josip Broz Tito. Pankerji, ki vadijo v garaži, so Izi (Daniel Malalan), Borut Kadunc Bomba (Uroš Potočnik) in Podgana (Jure Ivanušić). Pridruži se jim še sin oficirja JNA Sead Mulahasanović, ki ga igra Davor Janjič. Sead ekspresno postane ne samo pevec in kitarist, ampak kar vodja benda. »Ne more me zjebat partija, ne more me zjebat JNA,« kričijo na vaji v kleti. Ad hoc bend verjetno ni potreboval pravih glasbenikov, da bi igrali namesto njih, muziko za film o slovenskem panku pa je napisal Saša Lošić.
Film Saša Podgorška, po scenariju Mihe Mazzinija, govori o odraščanju v zakotnem slovenskem mestu v začetku sedemdesetih. Jugoslovanska verzija socializma in samoupravljanja, pomešana z zahodnimi vplivi. To je tudi obdobje ansambla VIS Mesečina, ki igra za ples v nekakšnem kulturnem domu ali telovadnici. Samosvoj ansambel je sestavljen iz moštva alter skupine Demolition Group, pevec pa je, podobno kot v Outsiderju, bosanski igralec Davor Janjić. Uspešnica iz filma, rahlo neuglašeni Twist: »Polnoč že odbila je, a zate še ne vem, če prideš ali ne.«
Branko Đurić - Đuro je režiser in glavni igralec filma. Ime mu je Breza in je rokenrol kitarist, v časih, ko je bil rokenrol, še posebej na našem podeželju, nekaj novega. Ampak fant se trudi in čeprav večje slave ne doživi, mu uspe osvojiti srce ene navijačice, gre za Silvijo, ki jo igra njegova žena Tanja Ribič. Na odru Đura spremlja romski ansambel, med člani pa je opaziti tipe iz razvpitega benda Langa. Mimogrede, v filmu igra eden prvih rokenrol pevcev v Jugoslaviji Kičo Slabinac, da o župniku (Vladu Kreslinu) niti ne govorimo.