Vrt je Sizifovo delo

Ja, seveda, poskušamo biti čim bolj pozitivni. (smeh) Ko imamo vsega dovolj, gremo v naravo, tam najdemo izgubljeno energijo in ponovno zaživimo. Če moja služba ne bi bila hkrati tudi moj hobi, bi že zdavnaj zapustil Botanični vrt, kajti že mnogo let se ubadamo s pomanjkanjem financ. Vse skupaj se je zaostrilo leta 2008, ko sta mesto in država prišla v spor. Ker sodimo pod državo, ta pa je takrat občini ukinila določena sredstva, smo vse ustanove, ki nismo sodile neposredno pod mesto, izpadle iz financiranja. Lani je ljubljanski župan ponovno predlagal vladi, da bi skupaj financirali vzdrževanje našega vrta, a še vedno neuspešno.

Od leta 1995 do danes smo vrt praktično v celoti obnovili, ob dvestoletnici je bila za nas velika pridobitev rastlinjak. Večji delež za obnovo je prispevala mestna občina Ljubljana, rastlinjak pa je financiralo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, torej država. Če bi takšen vrt v Sloveniji pravilno razumeli, bi ga znali tudi tržiti in bi lahko veliko prinesel posredno in neposredno v državno blagajno, sploh zaradi navezav, ki jih imamo s tujino.

Leta 2007 so Botanični vrt Univerze v Ljubljani v Londonu uvrstili med 178 zgodovinsko pomembnih botaničnih vrtov, vseh na svetu pa je nekaj več kot tri tisoč. Tudi na Dunaju so ga lani uvrstili visoko, med desetino najpomembnejših evropskih botaničnih vrtov. Veliko so k temu pripomogle tudi publikacije o našem vrtu in naših rastlinah, ki so prevedene v angleščino, mednarodno recenzirane in jih prodajajo tako pomembni katalogi v Angliji, kot je recimo NHBS pri Koeltz Scientific Books.

Navkljub tem referencam smo bili doslej na našem ministrstvu vedno neuspešni pri kandidaturi za kakršenkoli znanstvenoraziskovalni projekt; kar nekajkrat smo kandidirali s projektom semenske banke, ki ga je lani potem podprla najelitnejša ustanova s tega področja, Milenijska semenska banka, ki deluje v sestavi angleškega kraljevega vrta Kew iz Londona. Projekt financira njihova banka: polovica semen ostane v Sloveniji, polovica gre v njihovo banko. Podobno neuspešni pri prijavah projektov smo bili pri navadnem malem zvončku, pa pri ciklamah, čeprav nam je na svetovnem trgu uspelo prodati en sam zvonček za 213 funtov! Vse te rastline in projekte gojimo z nefinanciranim, rekel bi hobi programom. Skratka, ustvarjamo nove produkte, ki prinašajo denar, ne da bi bili zanje dejansko kakorkoli podprti.

Rastline so nedvomno zlato, letos so v Londonu na avkciji za en sam zvonček odšteli celo 1600 funtov, lanska cena pa je bila 735 funtov. Tudi naša ideja, kako narediti suhi travnik (zanj so značilni nizek nivo talne vode in prehransko revna tla, zaradi redkih košenj pa se ustvari ugodna mikroklima za počasneje rastoče rastline, op.p.), je bila ob pripravi projekta s strani predstavnikov Kew Gardens ocenjena na 10.000 evrov. Na obrobju Ljubljane opazujemo suhi travnik že od leta 1998, leta 2001 smo ga tudi najeli. S tem smo ga hoteli ohraniti kot naravno semensko banko.

Vemo, kako bi bilo treba varovati našo kulturno krajino, znamo svetovati pri varstvu narave, v naravni vrt znamo urediti tudi robove ob cestah. Znamo pripeljati tuje strokovnjake in sodelovati z njimi, pritegniti tuje turiste. Skratka, z malo denarja znamo veliko narediti, le posluha za kaj takega pri nas ni. Podpirajo se samo veliki projekti za veliko denarja. Pa večkrat ni treba prav veliko postoriti, le kaj opustiti, zamakniti in potem pravilno postopati. Če bi nam financirali več delovnih mest, bi lahko državi vse skupaj obogateno vračali. Tako pa imamo v našem vrtu zaposlene samo štiri vrtnarje, preostali štirje smo na denarju, ki ga je treba nekje pridobiti, veliko nam pri delu pomagajo tudi prostovoljci. Vrt je Sizifovo delo, treba ga je vsako leto znova urejati in nad njim ne obupati. Še posebej veliko dela je potrebnega po ujmah.

To pomeni, da na našem majhnem koščku Slovenije raste 3452 vrst, podvrst in varietet, kot jih navaja Mala flora Slovenije. Če navedem za primerjavo Anglijo, jih je na celotnem območju 1015, podobno v Belgiji in na Nizozemskem. Velika Nemčija jih ima prek 4200, Poljska pa »le« 2400. Slovenija je v tem smislu res zelo bogata. Ker se tukaj mešajo vplivi Alp, dinarskega sveta, Sredozemlja in Panonske nižine, znotraj vrst najdemo še toliko večjo raznolikost.

V zadnji številki Garten Praxis, ugledne nemške vrtnarske revije, sta na fotografiji pokojni Henk Gerritsen, ki je napisal knjigo Esej o vrtnarjenju, in njegova mecenka Strilli Oppenheimer, ena izmed tistih z lestvice bogatejših gospa na svetu, ko se sprehajata po cvetočem travniku v Sloveniji. In on je zapisal: »Ko pridem čez Karavanke, se mi odpre raj na zemlji.« Pa je videl marsikateri konec sveta. Tudi gospa je svetovljanka, ampak na obisku pri nas je kar vzklikala! Mnogo poznanih strokovnjakov s tega področja je bilo ob obisku Slovenije navdušenih. Samo mi se tako nenavadno obnašamo do svojega bogastva.

To so zanesljivo naši endemiti. Leta 1819 je ustanovitelj našega botaničnega vrta Franc Hladnik na Čavnu odkril novo rastlinsko vrsto, ki jo je nemški botanik Reichenbach leta 1831 opisal kot nov rod in novo vrsto Hladnikia pastinacifolia oziroma rebrinčevolistna hladnikija in s tem počastil najditelja. Tak je tudi kranjski jeglič, ki prav tako raste samo v Sloveniji, in še okrog 64 endemitov, s tem da nekateri segajo tudi čez mejo na sosednja območja.

Ne, zato bi morala država najprej vse rastline v naravi zavarovati. Leta 2004 smo komaj uspeli s poslanskim vprašanjem, da smo z 28 zavarovanih rastlin prišli na manj kot desetino vseh vrst pri nas, ki so zdaj zavarovane. Morali pa bi seveda imeti zavarovane prav vse rastline, ki rastejo pri nas v naravi, nenazadnje smo podpisali konvencijo o biodiverziteti in še druge dokumente, ki pa se jih v bistvu ne držimo.

Nihče ne bi smel pobirati po naravi rastlin, če nima za to posebnega dovoljenja. Tako pa k nam prihajajo tujci in tukaj nabirajo rastline in jih potem tudi prodajajo. Celo semena rastlin iz Triglavskega narodnega parka se znajdejo v kakšni prodaji, ali pa ciklame z Bleda in še bi lahko našteval. Skratka, rastline iz narave se pri nas nekontrolirano pobira, prodaja, tudi prek interneta, brez dovoljenj in plačevanja davkov. In mi izgubljamo. To je tako, kot da bi naše rudnike odprli za tujce, da si naberejo rudnin po mili volji.

Vse se da dogovoriti, nabiranje zdravilnih rastlin za domačo rabo ne bi smelo biti problem, vendar res v omejenih količinah, če ne gre za zaščitene vrste. Seveda pa ne smete nabrati deset kilogramov recimo arnike, tega ne smete storiti nikjer v razvitem svetu. Vsak, ki bi v naravi pobral preveč, bi moral plačati nekaj sto evrov kazni, pa bi se to področje zlahka uredilo, kot so to po Evropi že storili. S tem seveda narave ne bi zaprli za ljudi, ampak bi jih tja denimo vodili organizirano. Julius Kugy recimo je imel Trentarje za vodnike in jim je za to plačal. To v dolini Aoste še vedno delajo. Če greš v Španijo ali na Portugalsko s skupino, moraš najeti lokalnega vodiča, da lahko sploh obiščeš vrtove, kulturne spomenike.

Tudi mi smo obiskali nekatere njihove vrtove in spomenike, in bila sva dva vodiča; kolega je predaval o zgodovini, jaz o rastlinah. In morali smo imeti še tretjega, lokalnega vodiča, ki je bil z nami ves teden. Mi žal te logike ne razumemo. Pri nas lahko vodi kdorkoli in prodaja delo, znanje in trud nekoga drugega. Zato v našem botaničnem vrtu ni dovoljeno, da vodi obiskovalce tuj vodič, saj je tako tudi v vseh muzejih po svetu! V našem vrtu je preveč našega znanja, da bi ga lahko drugi zastonj tržili.

Take travnike, senožeti, kot jih imamo mi, bi lahko tržili za najlepše naravne vrtove. Ničesar ni treba narediti, le ohraniti jih moramo. Ko travniki odcvetijo, jih pokosimo. Žal pa se čedalje pogosteje dogaja, da v nižjih predelih že zelo težko najdeš cvetoči travnik s kaduljo, ker že prej vse pokosijo. Celo v naravnih rezervatih, kot sta Ljubljansko barje in Planinsko polje, se balira – in to prezgodaj! Takšno leto, kot je bilo lani na Planinskem polju, ko je bilo dovolj mokrote, je zamaknilo košnjo; niso mogli tako zgodaj kositi in so tako travniki zopet lahko zacveteli.

Baliranje pred cvetenjem je seveda s tega stališča boljše in temu niti ne nasprotujem. Vendar bi lahko s travniki kolobarili tako, kot so nekoč kolobarili z njivami; enkrat je rasla pšenica, nato so posejali deteljo, po njej koruzo, ki potrebuje največ dušika, nato so prišle še druge kulture, recimo krompir in še kaj. Podobno bi sedaj na dve ali tri leta posamezne površine travnika pustili, da odcvetijo, in jih klasično pokosili. Ohranili bi raznolikost, bogatili bi talno semensko banko, ki je ne bi bilo treba »sanirati« oziroma dodajati semen, sušna obdobja pa bi takšna banka lahko sama sanirala. Rekel bi, da ima posledično takšno mleko celo več različnih snovi kot tisto, kjer so bile krave krmljene samo z balirano hrano, sploh po nekaj letih, ko se raznolikost vrst v travniku zelo izčrpa.

Če pa površine zgolj intenzivno obdelujete, se razraste samo zelenina, ki z leti ravno tako začne pešati in je zato treba dodatno sejati travo. V tej pisanosti bi bilo potem dovolj prostora še za številne divje čebele, čmrlje in seveda naše domače čebele, pa še kakšen ptič bi tam lažje gnezdil. Vse se da ohraniti, samo dobro je treba razmisliti.

Malce zdravega razuma manjka vsem, tudi kmetom. Zelo malo je takih, ki znajo razmišljati, tako kot so morali nekoč; če kmet ni razmišljal, ga je narava povozila. V mestih ni bilo nič drugače. Morda nas je letošnji žled vendarle malce streznil, da narava vedno lahko udari, sploh če ne znamo pametno razmišljati, če se ne znamo pravočasno obrniti.

Miselnost se spreminja, vendar bi jo morala država uzakoniti. Konvencije smo sicer podpisali in nas tudi obvezujejo, a se jih, kot že rečeno, ne držimo. Rastline še vedno tretiramo zgolj kot znanstveni objekt, so pa v bistvu estetski in visoko tržni produkt, in ko bomo to razumeli, tudi ne bomo dovolili, da bi jih kdorkoli v naravi trgal. V tujini več kot za en šopek rastlin – toliko, kolikor jih gre med tri prste – ne smete nabrati, pa še to samo tiste, ki štejejo za običajne. Pri nas pa, kot že rečeno, z baliranjem izgubljamo pisane travnike, z neobdelovanjem zemlje in zaraščanjem pa tudi senožeti skoraj ne bo več.

Z neobdelavo površin se po nižinah razširjajo tudi invazivne rastline. Ne zato, ker bi invazivne rastline kar same »hodile« naokrog, temveč zato, ker se ljudem ne da več delati. Žal Slovenija izredno hitro spreminja svojo naravno podobo in podobo kulturne krajine, pa bi morali to bogastvo ohraniti. Takšne narave Evropa praktično nima več. Tudi tako zelene in rastlinsko pisane prestolnice, kot je Ljubljana, ne boste našli nikjer v Evropi. Če greste na pragu zime v pomlad po poti na Ljubljanski grad, bo ves breg posut z zvončki in žafrani!

Grajski grič je bil skozi zgodovino precej gol, na južni strani je že nekdaj rasla vinska trta. Če pogledamo zapise iz Hladnikovega pisma Hostu na Dunaj, ki je bil cesarjev zdravnik, bilo je okoli leta 1822, tam pravi, da je polovica Golovca že zasejana z ajdo, drugo polovico pa ravno pripravljajo. Golovec je bil namreč nekoč tudi gol. Tudi iz starih fotografij je razvidno, da so se cerkve ali gradovi na hribih vedno videli.

Danes tega enostavno ne razumemo in z vsakim drevesom, ki pade, mislimo, da se uničuje narava. Če bi v mestnih gozdovih lahko gospodarili z gozdom, kot so nekoč, ko so po potrebi tudi sekali, tudi zadnji žled ne bi naredil tolikšne škode. Mestni gozd je bil v bistvu mestna zakladnica, ko je zmanjkalo denarja, se je tam izsekavalo. Zdaj se ne sme posekati praktično ničesar več, obstajajo samo še sanitarne sečnje. Toda nobene potrebe ni, da bi v parkih puščali suha drevesa, da tam ležijo in trohnijo. Gozd pri nas sega povsem v mesto, treba je posekati drevesa, če so nevarna za ljudi.

Pri nas so avtohtoni, rastejo pa tudi drugje, od Male Azije do Pariza; geografsko smo ravno nekje na sredini, imamo pa samo eno vrsto, ki je zelo raznolika. Prisotni so praktično po vsej Sloveniji, le v pravi alpski del bolj slabo segajo. Na videz so enaki, pa niso. Tako kot smo ljudje različni, so tudi zvončki lahko različni. V severnih deželah so zelo moderni, pravzaprav so moderni ves čas. Že od Rimljanov naprej so verjetno tam, zanesljivo pa so jih ponovno množično prinesli prav v času krimskih vojn. Takrat so angleški vojaki svojim puncam nosili zvončke oziroma njihove čebulice in so jih potem sadili po vrtovih.

V zgodovini se marsikaj ponavlja, tako recimo kriza na Krimu kot tudi tople zime in še kaj. Žiga Graf za leto 1834 piše, da so v Ljubljani zvončki cveteli že 1. januarja, tako je bilo tudi med letoma 1846 in 1853, ko je bilo precej toplih zim in so prav tako zelo zgodaj cveteli. Na približno sto let se v naravi zagotovo zgodi kaj nepredvidljivega. Hudo je samo za človeka, ki takrat utrpi škodo.