Vsakokrat, ko najdem v nabiralniku knjižico ljubljanske Snage z napotki za ravnanje z odpadki, pomislim, da bom končno na enem mestu našel vse odgovore. Ne vem, kako pogosto jih natisnejo, sam se spominjam najmanj treh izdaj v zadnjih letih. Letošnja obsega kar petdeset strani brez upoštevanja platnic, natisnjena je na razkošnem recikliranem papirju v več barvnem tisku v nakladi nekaj več kot sto štirideset tisoč izvodov. Nepoznavalsko ocenjujem, da je strošek za njeno pripravo in distribucijo znašal vsaj milijon evrov – samo za območje Ljubljane. Nekateri živijo samo od priprave takih brošur.
Ne bom razpredal o celotni vsebini: vsekakor je v knjižici nekaj čisto smiselnih splošnih podatkov o načinih, kako je mogoče zmanjšati nastajanje odpadkov in zakaj je potrebno njihovo ločevanje, vendar še mnogo več takih, za katere se dozdeva, da so tam zgolj zato, da povečujejo obseg knjižice in zaslužek njenih piscev, oblikovalcev in tiskarjev. Tisto, kar napoveduje naslov in kar bi moral biti njen glavni namen, da bi namreč ljudje delali čim manj napak pri ločevanju odpadkov, se začne šele na petinštirideseti strani in konča dve strani naprej. Ker so tudi te tri strani bogato obložene s slikami, je besedila na njih komajda za polovico kolumne, ki jo pravkar berete.
Zato iz nje ni mogoče izvedeti ničesar, kar ne bi vedeli že doslej. Nasprotno: besedilo povečuje možnosti za napačno ločevanje. Kako naj si na primer razlagam, da moram embalažo ne le izprazniti, temveč tudi očistiti, če pa je ne morem očistiti, naj jo odložim v črni zabojnik za preostanek odpadkov? Moje dileme ob jogurtovem lončku (tega sicer poližem, ampak s prstom in jezikom ne pridem do dna in tako ni niti povsem prazen in še manj čist), praznem kozarcu marmelade, plastenki olja in konzervi sardin še vedno ostajajo. Ker za mastne in zasušene površine ni dovolj voda, bi jih verjetno moral oprati v pomivalnem stroju, zato je nemara bolje, da jih ponovno začnem metati med splošne odpadke, saj se bom na podlagi opisanega navodila bolj zanesljivo ubranil kazni, kot če jih umazane vržem med embalažo.
Nejasno ostaja, v kakšnih vrečkah odlagamo biološke odpadke, ker biorazgradljive vrečke niso omenjene. V moji ulici prevladujejo običajne plastične vrečke, ki so za te odpadke prepovedane, ampak tega v navodilih ne boste našli. Prav tako navodila ne omenjajo ravnanja z varčnimi žarnicami. Najbrž veste, da gre za nevaren odpadek in da je z razbito varčno žarnico treba ravnati kot z razbitim živosrebrnim termometrom: najbolje je, da njene ostanke pospravite v kozarec za vlaganje, ki nato z drugimi nevarnimi odpadki čaka na vaš odvoz v center za zbiranje odpadkov.
Izvedeli boste sicer, da so nevarne snovi tudi pralna in kozmetična sredstva, vendar ne tudi tega, da to velja samo za tista, ki so označena kot nevarna. Zato boste morda začeli prati svoje plastenke detergentov ali pa jih nalagati v zaboj za nevarne odpadke. Pri kozmetiki alternative sploh nimate. Prazna tuba kreme za nego obraza, ki je vsebovala kako maščobo, očitno sodi med nevarne odpadke. Če nimate dovolj velike kleti, boste nevarno embalažo odvažali na centralno odlagališče vsak teden. Sodeč po navodilih potrebujemo zabojnike za nevarne odpadke v vsaki ulici.
Seveda navodila ne odgovorijo, kam sodijo razbito ogledalo, običajne žarnice, kovinski predmeti, knjige s plastičnimi platnicami itd. Na to s bom skliceval, ko mi bo inšpektor v vsaki vrečici odpadkov našel ne enega, temveč več razlogov za visoko kazen.
Marsikaj najdete na internetu, vendar tudi tam vlada zmeda. Med drugim sem naletel na zbiralnike za kovino, ki na zbiralnih otokih ne obstajajo, in ločeno zbiranje brezbarvnega in barvnega stekla. Naučil sem se tudi, da iztrebki malih živali ne spadajo med biološke odpadke.
Če bi se tisti, ki so pripravljali knjižico, vprašali, ali knjižica njim samim pojasnjuje, kam spadajo različni odpadki, ki so jih ustvarili v enem tednu življenja, bi morali zardeti od sramu.