Ta zgodba, za katero je izvedel iz časopisov, je Danisa Tanovića (oskarjevca z Nikogaršnjo zemljo, režiserja francoskega Pekla in bosanskega Cirkusa Columbia) tako vznemirila, da jo je želel prenesti v film. Niti še ni vedel, kakšen film naj bi to bil, toda ko se je srečal z Nazifom in Senado, je prišel na idejo, da bi onadva sama v filmu odigrala svojo resnično zgodbo. In ne le Nazif in Senada, ampak tudi njuni majhni, klepetavi in živahni hčerki, ki sta povsod zraven – včasih tudi v napoto filmski ekipi, kadar je ta morala posneti kakšen pomemben prizor, kot je razlagal Tanović na ljubljanski premieri filma Epizoda v življenju zbiralca železa v Kinodvoru. A ne le vsa družina, v filmu nastopajo tudi vsi Nazifovi in Senadini sorodniki in sorodnice, ki so jima pomagali. Ker pa se film poleg tega, da v njem nastopajo avtentični liki, dogaja tudi na realnih lokacijah (romsko naselje, družinsko stanovanje, avtomobilski odpad, zdravstveni dom, bolnišnica), je rezultat pač neka veristična naracija – celo še toliko bolj, ker se romski »naturščiki« tako dobro znajdejo pred kamero – ki je resda neskončno daleč od kusturičevske »romiade« (in morda nekoliko manj od Petrovićevih Zbiralcev perja), a zato še ni ravno kakšna »repriza« neorealizma ali celo »filma resnice«, kot je mogoče prebrati v nekaterih kritiških zapisih. Včasih pa kakšen prizor ni samo »avtentičen«, ampak tudi »cinefilski«, kot je na primer tisti z začetka filma, ko se Nazif s sorodnikom vrača domov in ga ta draži, češ kaj bo rekla njegova žena, ker sta se ustavila v gostilni in zapila nekaj denarja, ki sta ga dobila s prodajo razkosanega avta za staro železo – toda preostanek denarja Nazif lepo izroči ženi; ta prizor se s svojo »hudomušnostjo« ponuja kot čista negacija podobnega v Zbiralcih perja in še posebej tistih v Kusturičevih filmih z Romi.
V nekem poznejšem prizoru, ko izve, da Senade kljub temu, da je »nujen primer«, brez zdravstvene izkaznice nočejo sprejeti v bolnišnico, Nazif nekomu potoži, da se v vojni »kaj takega« ne bi moglo zgoditi, ker so si ljudje bolj pomagali. V vojni že mogoče (ali čisto verjetno), zato pa je drugače v kapitalizmu, ki so ga v neki varianti dobili tudi v Bosni. Ampak tudi kapitalizem je neke vrste vojna, v kateri se »biti ali ne biti« prevaja s »plačaj ali pa te ni« (če že ne ravno umri). Kar zna veljati tudi v njegovem zdravstvenem sistemu in se torej primeriti tako Romom kot Neromom. Romom morda prej kot drugim, če nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, težko pa je verjeti, da direktor tuzelske bolnišnice ne bi dovolil sprejeti Senade samo zato, ker je Romka. Ker pa je film omejen na to »epizodo v življenju zbiralca železa«, pač nastane vtis, kot da se tako »nečloveške« stvari dogajajo samo revnim Romom. Nazif je potem zaprosil za azil v Nemčiji, sklicujoč se prav na to »epizodo« v svojem življenju, a če bi – kot je povedal Tanović – zanj zaprosil tedaj, ko je na berlinskem festivalu dobil nagrado za svojo vlogo v filmu, bi ga tudi takoj dobil.