Za znanost je pomanjkanje integritete in poštenja nevarno in škodljivo. Znanstvenikom so vsa sredstva podeljena izključno na zaupanje, v prepričanju, da jih bomo porabili namensko in kar se da racionalno. Ko se izgubi zaupanje, je konec. Še podjetnik Robert Bosch je nekoč rekel, da raje izgubi denar kot zaupanje. Zaupanje je pomembno znotraj raziskovalne skupine, med skupinami, ob objavah, v celotni znanstveni srenji in v odnosu do družbe. V nasprotnem primeru znanost izgubi svojo funkcijo, svoj smisel.
Kakšno je stanje v Sloveniji? Kaj so ključni problemi?Slovenija je na področju etike v znanosti povsem zaspala. Kljub mnogim opozorilom žvižgačev na nepravilnosti pri dodeljevanju javnih sredstev, mentorstev, nazivov in nagrad pri nas v znanosti še naprej vladajo elite, opite od moči in denarja. Ob tem ni mehanizma, ki bi kršitelje zaustavil. Poseben problem je tudi avtonomnost brez občutka odgovornosti. Ne sme se dogajati, da tehtni argumenti ostanejo preslišani, kot se to dogaja pri nas. Da vprašanj o sporni Zoisovi nagrajenki nihče niti ne preuči, ker da je odbor za podelitev nagrade avtonomen, je nezaslišano.
Če se zdi, da je v Sloveniji zavedanje o pomembnosti vloge etike pri znanstveni odličnosti še v povojih, se v svetu veliko govori o tem. S čim se trenutno ukvarja Evropa?Evropa poudarja pomen integritete v raziskavah, pomembnost vloge mentorja mladim raziskovalcem, navsezadnje dolžnost vseh znanstvenikov, da opozarjamo na nepravilnosti. Posebna težava je napačno navajanje avtorjev v člankih. Nedopustno je, da se kot avtorji samodejno navajajo tudi vodje skupin, oddelkov ali laboratorijev, četudi k vsebini niso prispevali nič. Zgolj na podlagi položaja in moči. Čeprav pravila po vsem svetu določajo, da mora vsak od avtorjev pomembno prispevati k vsebini. Logično, mar ne? To so prakse, ki bi morale biti samoumevne. Raziskovalci, ki se takšnim praksam ne upajo upreti, na račun že uveljavljenih znanstvenikov na položajih izgubljajo pomembne točke, potrebne za napredovanje, za habilitacije, za kandidiranje na razpisih in pridobivanje sredstev za raziskave, s tem se navsezadnje nepravično krči njihov znanstveni opus in mednarodna razpoznavnost. V Nemčiji in nekaterih drugih državah se s tem vprašanjem ukvarjajo posebni varuhi pravic znanstvenikov, zaposleni na raziskovalnih institucijah. Na ljubljanski univerzi je bila sicer ustanovljena komisija za etična vprašanja, a je žal le malokdo sploh slišal zanjo.
Debate se skratka vrtijo okrog dejstva, da v primerih, ko samokontrola v znanosti odpove, potrebujemo določene mehanizme in varovalke. V tem smislu se poudarja tudi vloga žvižgačev, tistih, ki opozorijo na nepravilnosti. Cilj je težave rešiti, še preden prodrejo v javnost, še preden družba izgubi zaupanje. Pri nas je na žalost še vedno tako, da se že na začetku žvižgača skuša onemogočiti ali celo odstraniti.
Eden od hudih problemov znanosti je (še vedno) tudi diskriminacija žensk. Kako dolgo že obstaja komisija za ženske v znanosti in kaj je njen osrednji namen?Ta komisija obstaja že več kot deset let, ustanovljena pa je bila zaradi vseevropskega fenomena tako imenovanega škarjastega diagrama, ki kaže zastopanost žensk v znanosti. Na začetku izobraževanja sta namreč oba spola približno enako zastopana, v Sloveniji trenutno že do doktorata, potem pa se škarje odprejo. Enako je tako rekoč v vseh evropskih državah, le da se nekje odprejo še prej ali še bolj, drugje kasneje oziroma manj. Pri nas je na koncu lestvice nazivov razmerje približno 15:85 v korist moških. Zato smo si v komisiji za ženske v znanosti za motiv izbrali sliko, na kateri moški plezajo na vrh gore po južni steni in v navezi, ženske pa so alpinistke prostega sloga, ki samostojno plezajo po severni steni, z vrha pa nanje pada še kamenje.
Podatki, ki jih je zbrala komisija v prejšnji sestavi, so tudi pokazali, da so dohodki moških v primerjavi z dohodki žensk na enakem položaju višji – kljub temu da smo oboji uvrščeni v isti plačilni razred. Razlika je v dodatkih, ki jih moški očitno »naberejo« več; to so vodstveni dodatki, stimulacije, avtorski honorarji in podobno. In tu ne gre za deset evrov, ampak za vsaj desetodstotno odstopanje.
Zdi se, da je neetičnost globoko zakoreninjena v sistem. Je denimo etično, da prestižne znanstvene revije zaračunavajo za objavo člankov? Pred časom je novinar John Bohannon izvedel svojevrsten eksperiment, ko je več kot tristo znanstvenim revijam poslal članek o domnevnem novem čudežnem zdravilu za raka, ki pa je bil poln napačnih predpostavk. Kljub temu se je izkazalo, da ga je bila velika večina pripravljena objaviti.Eden od problemov je v tem, da je recenzentsko delo neplačano in se ga zato marsikdo izogiba. Tako se hitro zgodi, da članke pregledujejo nekompetentni ljudje. Potem je tukaj tudi vprašanje etičnosti urednika, ki mu je včasih bolj za denarno korist kot za korist znanosti ali družbe. V vsakem primeru objava v prestižni reviji sama po sebi ne zagotavlja, da je ta visokokakovostna. Konec 90. let se je v Nemčiji recimo izkazalo, da so najprestižnejše revije pod vplivom močnih lobijev objavljale članke, ki so temeljili na povsem izkrivljenih rezultatih. Objavljena dognanja so povrhu temeljila na raziskavah, ki so bile v veliki meri financirane z javnimi sredstvi.
Seveda se tudi v znanosti pojavljajo napake. Zgodi se tudi, da dobiš rezultate, ki se ne ujemajo s hipotezo, s smerjo raziskovanja, ki si jih torej ne želiš. Ampak biti moraš pošten in zasukati smer raziskave ali jo celo ustaviti, če ta nima več smisla, ne pa še naprej zapravljati sredstva ali celo prirejati rezultate. Pred kratkim sem v Bruslju sodelovala pri ocenjevanju nekega projekta. Koordinator je na sestanku rekel, da morajo nadaljevati v zastavljeni smeri, ker so tako predvideli projekt, čeprav so se že jasno nakazovale bolj optimalne rešitve. Predstavnik komisije je seveda znorel.
Koliko ste se sami srečevali z neetičnimi praksami?Zagotovo najbolj nesprejemljiva praksa, ki pa sem se ji uprla, je bila povezana z avtorstvi. Od nadrejenega sem prejela obvestilo, da moramo na vseh znanstvenih objavah kot vodilnega avtorja navajati predstojnika laboratorija. Ko sem se uprla, so mi svetovali, naj, če potrebujem pomembnejše mesto, svoje mlade raziskovalce in sodelavce izrinem s prvega mesta in tja podpišem sebe. Prvo in zadnje mesto med avtorji namreč pri habilitacijah igrata enako pomembno vlogo. Izriniti podrejenega načeloma ni težko, mladi raziskovalec se v takšnem primeru ne bo upal upreti. Za mnenje o tem dokumentu sem povprašala tudi nekatere tuje znanstvenike, ki so mi sicer pritrdili, da je navajanje oseb brez avtorskega prispevka neetično, hkrati pa so me tudi opozorili na morebitne posledice upora takšnim navodilom. Nazadnje mi je vendarle uspelo doseči zaznamek, da na področju, ki ga sama vodim, glede avtorstev veljajo mednarodna etična merila. Še enkrat, gre za podpisan dokument, s katerim sta seznanjena tudi dekan in rektor univerze.
V pogovorih z znanstveniki hitro ugotoviš, da v Sloveniji pravzaprav vsi vedo tako za grehe kot za grešnike, a nihče nič ne reče.Eden od razlogov je lahko nevednost, resnična ali navidezna. Marsikdo ne želi vedeti, ker mu je to v interesu, nekatere je strah, da bi izgubili službo, saj je na univerzi veliko zaposlenih za določen čas. Včasih gre za vzajemno pomoč tistih, ki izvajajo sporne prakse, nekaj pa je tudi takšnih, ki težave podcenjujejo. Skozi proces izobraževanja se namreč nikoli ne srečamo z etiko. V komisiji smo že obravnavali predlog, da bi za mlade raziskovalce predpisali tovrstno izobraževanje, s čimer izgovorov, češ, nisem vedel, ne bi smelo biti.
Vas je strah posledic tega, da prekinjate to spiralo molka?Vse skupaj je šlo tako daleč, da je že grobo načelo moje osebno dostojanstvo. Rada imam znanost in zato želim čas in energijo usmeriti v to, da se zavedanje o etiki v znanosti dvigne na višjo raven. Kar se tiče dela, moram končati še evropski projekt, ki je pravzaprav nadaljevanje mojega podoktorskega študija v okviru štipendije Marie Curie, in zaključiti usposabljanje svoje doktorandke. Če mi v tem času ne uspe narediti znatnega premika, grem raje kar med vrtičkarje.
