Pandurjeva predstava je niz estetsko obdelanega in zglajenega sosledja črno-belih podob – kar je najbrž pričakovano, navsezadnje gre v prvi vrsti za gledališče podob – ki se loteva velikih, pa tudi obsežnih shakespearjanskih tem, jih presipa skozi sodobno kostumografsko in scenografsko sito ter jih v eksplikativni vizualni maniri posadi za ovalno mizo v komandni sobi (scenografija Sven Jonke), dramaturško precej priredi (Lada Kaštelan in Livija Pandur), besedilno pokombinira, tudi okrajša in jasno razmesti na trifazno strukturo oblasti (vzpon, padec, Jeruzalem). Pri tem pa vendarle razmeroma precej ostaja v besedah, še bolj pa seveda v videzu, da predstava logiko oblasti »jaz je jaz« odseva tudi v zrcalni podobi in za nameček še v videu kot mozaični sliki sveta.
Niz dehierarhiziranih in zniveliziranih podob zajema impresivno linijo od Edvarda IV. do Riharda III., nato Riharda II. in še Henrika IV., kjer je kralj enak kralju, plen enak plenu; tako nerazlikovana serija lagodno drsečih slik je zato tudi brez napetega dramatičnega suspenza in presenetljivega pričakovanja, kaj bo. Jasno je: prej še ropar in lovec na oblast, tik zatem žrtev in plen. A ključno razliko zapolnijo polnokrvne igralske esence. Vzponu Riharda III. na oblast – tega z markirano grbasto spačenostjo Branko Šturbej odigra »depsihologizirano« in razumsko nedoumljivo, celo pasje porogljivo, in racionalno zlogujoč »zašpili« njegove igrice – sledi tranzitno obdobje predaje Riharda II., kjer kralj je in ga ni. Saša Tabaković je globoko in boleče potopljen v preiskujoče blodnjave svoje vmesne, hlapljive ontološke, tudi razumsko že mejne pozicije – vse do Henrika IV., Jerneja Šugmana, ki moteče grobo in neotesano, a brezprizivno terja krono zase. Boj za prevlado se tako spremeni v serijo bravuroznih igralskih nastopov – in tu je Pandurjev veliki met ali pa pač met ljubljanske Drame – ki se potrdi s sklepnim vstopom Radka Poliča kot podobe neuklonljive, ultimativne vladavine, a tudi markantne, omniprezentne igralske podobe, ki je izvzeta iz silnic uprizoritvene logike in uprizarja naključne kataklizmične zamahe metuljevih kril na življenjih smrtnikov. Zaradi Poličeve nespregledljive igralske figure, ki je zaznamovala mariborski del Pandurjevega opusa, utegne Pandur v ljubljanski Drami učinkovati celo kot nekakšen povratek, gotovo pa hommage igralcem. Impresivni igri je nato dodana še močno avtorsko prepoznavna, minimalistična, a prave tone ubirajoča glasba skupine Silence in estetiziran video, ki zbira mnogotere vtise iz »zazankanih« posnetkov nadzornih kamer, naključnih drobcev sveta, lova na jelene, nasilja z ulice in plenjenj (avtor Dorijan Kolundžija), in tako se, kot je videti, brez posebnega uprizoritvenega napora, zaostrenih problemskih ali kulminacijskih trkov oziroma režijskega prepletenja preostalih komponent, ki predvsem zlagoma, celo monotono, brez večjih oscilacij drsijo ena ob drugi, sestavi prav takšna predstava.
Uprizoritev navrže tudi nekaj teatrološko hvaležnih vizualnih »nastavkov«, od ilustrativnega »kraljestva za konja« do resnejšega metaforičnega izplena z ekspresivno podobo mrtvega jelena (»hart«). Ta iztrga srčiko avtodestruktivne lovske naslade po trofeji, kroni iz jelenovih rogov ali pa srcu (»heart«) vdove Lady Ane (Polona Juh), s strani morilca njenega moža, Riharda III. – in še preden njegove igrice odbije kraljica Elizabeta (Silva Čušin), smo priča silovitemu spopadu trojice, ki temeljno zaznamuje predstavo oziroma njene like s skrajno napadalno, navzven uperjeno igro, z besnečimi penami na ustih in bestialnim krikom v grlu, pa vendar zadržanimi v diplomatski drži za pogajalsko mizo, kjer se uprizarja prav to: sam akt uprizarjanja, gola igrana poza, čisti videz igre. Prav ta tako ostane ujet v podobi in zadržan v povečavi na velikem zaslonu.