Brane Kovič

Načelno da, v praksi pa ne. V praksi dejansko prevladuje domačijskost, da ne rečem kar ksenofobičnost. Šteje le, kar je »domače«. To je tudi razlog, da na kulturnem zemljevidu sveta sploh ne obstajamo, razen tistih izjem, ki so odšle v tujino in tam delajo neodvisno od slovenskega okolja. Pravi strici in tete iz ozadja niso v Murglah, to nista Zemljarič in Kučan, pravi strici in tete iz ozadja so tisti državni uradniki, ki ostanejo na svojih položajih, ne glede na to, kako se menjajo koalicije, vlade in resorni ministri. V njihovem interesu je, da se nič ne spremeni, ker s tem osmišljajo svoj obstoj in utrjujejo svoj vpliv. Dejansko je njihovo ravnanje koruptivno, seveda ne v banalnem, dobesednem smislu, torej da sprejemajo podkupnine v denarju, ampak tako, da delijo prijavitelje programov in projektov na »naše« in na »vaše«. Ve se, da bodo nekateri vedno dobili subvencijo ministrstva, ne glede na to, koliko je njihov projekt kvaliteten, nekateri pa lahko prijavijo še tako dober program, pa ne bodo nikoli dobili podpore, ker niso všeč konkretnim osebam, ki o tem odločajo na ministrstvu za kulturo.

Strokovne komisije sestavijo prav ti uslužbenci. In sestavljajo jih po svojih interesih, v smislu ohranjanja statusa quo. Strokovnost je relativen pojem: nekdo, ki se vse življenje ukvarja s proučevanjem nabožnega slikarstva 19. stoletja v slovenskih podeželskih cerkvicah, je za to področje lahko velik strokovnjak, zelo vprašljiva pa je njegova kompetentnost za odločanje o sodobni umetnosti. Tudi če je formalno umetnostni zgodovinar, muzealec ali kar koli že.

Tu je treba upoštevati zgodovinski kontekst. Pri nas se bodo stvari začele spreminjati, ko se bodo Slovenci razkmetavzili – kar bo trajalo vsaj še nekaj generacij. Dejstvo je, da v Sloveniji nismo imeli in še zmeraj nimamo ne plemstva ne meščanstva, ki sta bili v zgodovini gonilo kulturnega razvoja, konkretno na likovnem področju tudi v smislu mecenstva in zbirateljstva. Pri nas v kulturi še vedno prevladuje ruralna, rustikalna miselnost, za katero je narodnjaška ideologija pomembnejša od dejstev. Slovenci so likovno nepismen narod, favoriziranje besede, ki temelji na ustnem izročilu, pa se seveda odraža v strašljivih nesorazmerjih pri financiranju področij na ministrstvu za kulturo, kjer je likovna umetnost zelo daleč za literaturo in gledališčem.

Slovenski okus se je ustavil pred več kot sto leti. Še vedno nam kot višek viška slovenskih likovnih dosežkov prodajajo impresionizem, ki je lahko pomemben za nas, v mednarodnem pogledu pa ne pomeni skoraj nič, je le zapoznel odziv, saj so slovenski impresionisti prvič razstavljali trideset let za francoskimi, ki so jih spoznali po obvodu prek Münchna. Nihče pa se doslej še ni potrudil, da bi mednarodnemu prostoru predstavil slovenski ekspresionizem, ki bi bil za zahodno Evropo veliko bolj zanimiv in verjetno bi bil deležen tudi več strokovnih odmevov. Nedavno razstavo slovenskih impresionistov v pariškem Petit Palaisu so francoski mediji in umetnostne revije povsem ignorirali.

V svojih zapisih in javnih nastopih sem že neštetokrat opozoril, da je Slovenija ena redkih držav v zahodnem svetu brez muzeja moderne umetnosti v pravem pomenu besede. Ljudje nimajo možnosti, da bi se soočili s pomembnimi likovnimi stvaritvami mednarodnega dosega, nimajo se kje izobraziti. Od tod potem poudarjanje domačijskosti pri sestavljanju zbirk nacionalnih institucij. Do nedavna, do ustanovitve MSUM, je bila glavnina zbirke Moderne galerije sestavljena iz del slovenskih umetnikov. Redka dela neslovenskih avtorjev so bila v depojih, v stalno postavitev zbirk niso bila vključena. Mednarodne zbirke, s katero bi lahko sledili gibanjem, tendencam, smerem, raznim izmom, ki so se formirali v širšem kulturnem prostoru, nimamo. Res pa je, da država za odkupe namenja smešno nizke vsote, za katere se ne dobi praktično nič pomembnejšega, stroka pa ni sposobna odločneje izpostaviti dejanskih potreb in ji postaviti svojih zahtev.

Telo brez hrbtenice ne more stati. Hrbtenica umetnostnega sistema je mreža zasebnih galerij in fundacij, ki pa je v Sloveniji nimamo, razen peščice izjem. Medtem ko v množici samooklicanih »galeristov« prevladujejo navadni kramarji: kar preverite njihovo ponudbo in način, kako jo predstavljajo. Ključno vlogo pri podpori sodobni umetnosti imajo zbiralci – zasebni, korporativni in institucionalni. Nekje, recimo v ZDA, so spodbuda davčne olajšave, drugod, na primer v Španiji, kjer je veliko zasebnih fundacij s sijajnimi zbirkami, pa gre za ponos, za način mišljenja, veliko kulturno ozaveščenost, vezano na bogato tradicijo. Za mednarodno promocijo pa niso pristojna samo kulturna ministrstva, veliko agencij in podobnih ustanov deluje v sklopu zunanjih ministrstev, udeležbo galerij na sejmih podpirajo gospodarske zbornice itd. Pri nas česa takega seveda ni, naši tajkunčki pa so preveč primitivni, da bi vlagali v sodobno umetnost in njeno promocijo, saj, kot kaže aktualni razvoj dogodkov, še krasti ne znajo.

Edino zares impozantno zbirko del mednarodnih umetnikov ima Igor Lah – vsaj kolikor je meni znano. Nekaj mlajših je, ki kupujejo sodobne avtorje, a glede na razmeroma omejena finančna sredstva si ne morejo privoščiti nakupov likovnih del, ki stanejo več 10.000 evrov.

Malo, praktično jih ni. Poznam nekaj ljudi, ki občasno kupujejo tudi na avkcijah v tujini, ampak zelo malo kupujejo likovna dela, predvsem pa ne del sodobne umetnosti. Kupujejo pohištvo, nakit, umetnoobrtne izdelke. Ali pa na tujih avkcijah brskajo za slovenskimi avtorji, saj računajo, da jih v tujini, kjer Slovenci niso poznani, dobijo ceneje kot pri nas.

Podpre naj res samo kvalitetne, jasno profilirane programe, namesto da razprši drobiž po načelu »vsakomur nekaj« – da bo mir v hiši! Pri tem bi morala biti ofenzivna in ustrezno naklonjena tudi zasebnim galerijam. V normalnih državah z normalnim umetnostnim sistemom je samoumevno, da so galerije profilirane. Da se bodisi specializirajo za določeno umetniško smer, generacijsko pripadnost, stilne značilnosti ali medij bodisi za fotografijo, konceptualno umetnost, grafiko. In te galerije se potrudijo, da umetnike, ki jih zastopajo, tudi promovirajo. Na vse mogoče načine. Od tega, da intenzivno iščejo kupce za dela umetnikov, ki jih zastopajo, do tega, da tiskajo kataloge, objavljajo oglase v specializiranem tisku. Pri nas pa prevladuje mnenje, tudi v umetniških krogih, da so galeristi nekakšne barabe, ki umetnike zgolj izkoriščajo za zadovoljitev svojega pohlepa.

Jaz tega sploh ne jemljem resno, NPK je katastrofa, ministru lahko samo izrečem sožalje za tak bojda strateški dokument oziroma za (ne)delo svetovalcev, kakršne ima. Če je strategija na likovnem področju zgolj promocija slovenske udeležbe na obeh beneških bienalih, likovnem in arhitekturnem, in je strateški cilj povečanje števila zapisov o slovenski udeležbi na teh dveh prireditvah s pet na deset, potem hvala lepa za tako strategijo. Govori še o raznolikosti in dostopnosti produkcije, kar je ideologija, prevzeta naravnost iz samoupravljalskih časov v duhu Zveze kulturno-prosvetnih organizacij, češ, vsi smo ustvarjalci in seveda vsi enako dobri.

Če recimo v tekočem letu izide 789 »izvirnih slovenskih leposlovnih del«, leto prej pa jih je izšlo 792, je takoj ogenj v strehi. Zažene se vik in krik, da je slovenski jezik ogrožen in nacija pred propadom. Koliko so te knjige kvalitetne in koliko ljudi jih bere, ne zanima nikogar. Pri nas kulturno politiko iz ozadja neformalno narekujejo vaški rimoklepci in predmestne flodrače, ki si domišljajo, da so pisateljice, vodijo jih zgolj zasebni, samopromocijski interesi. Javni interes pa je priročen »argument« za vsakršne zlorabe. Temeljito bi bilo treba prevetriti ogromna nesorazmerja med posameznimi področji ustvarjanja in narediti drugačno shemo razporejanja javnih sredstev za kulturo.