Tako sem, denimo, z znanstveno resnostjo prebral novico, da je Borut Pahor deset ur neprekinjeno drsal v jeseniški dvorani pod Mežakljo, in sem si našega predsednika celo v živo predstavljal, kako podira Guinnessov rekord v najbolj nesmiselno porabljenem državnikovem času, svoj lastni rekord, ki ga gospod predsednik, kot nekoč pred njim Sergej Bubka rekord v skoku s palico, zdaj že revijalno podira ob vsaki novi svečani priložnosti. Ko sem pozneje spoznal svojo zmoto, sem imel kar malce slabo vest, da sem Borutu Pahorju prisodil tako prismojeno početje, a si je, strinjali se boste, za to vsaj malo kriv tudi sam, saj nas je s svojim brigadirskim slogom navadil, da nas pri njem nič ne sme presenetiti.
Verjel sem tudi članku o tem, da je ta isti predsednik z manjšo pomočjo četice neodvisnih strokovnjakov za novega vodjo protikorupcijske komisije izbral nekega za zdaj še neidentificiranega moškega iz Murske Sobote in da različne vladne službe še vedno zaman iščejo tri priče, ki bi ga prepoznale in potrdile kandidatovo identiteto. Verjel sem, zakaj pa ne bi, če so se za podobno strokovnimi odločitvami podobno strokovnih komisij skrivali že veliko večji junaki od našega predsednika in nam po različnih vodilnih položajih veselo nastavljali še veliko večje pobalinčke, od Antona Guzeja do Gašparja Gašparja Mišiča. Če lahko o primernosti kandidata odloča članska izkaznica, zakaj ne bi smeli karizma in prepoznavnost, pa čeprav ju ni?
Potem so me prelisičili z novico o tem, da je stranka SDS zbrala podpise za nov referendum, o odpiranju ali zapiranju, niti ne vem več, nekakšnih udbovskih arhivov, če sem prav razumel. Smejali so se mi, naivnežu, a kako naj človek v Sloveniji temu ne verjame, če pa je splošno znano, da imamo pri nas opozicijo, ki je sposobna natančno določiti komuniste celo v Razočaranih gospodinjah in z bliskovito hitrostjo razkrinkati vse privržence totalitarnega režima v oddaji Kuhajmo z Ano.
Padel sem še na ceneno prvoaprilsko potegavščino, da bo nova ministrica za zdravje Alenka Trop Skaza po dobrem tednu podpisovanja milijonskih pogodb zaradi pritiskov odstopila, še preden ji je uspelo ugotoviti, kdo točno so ti ljudje, ki pritiskajo nanjo. Tudi ta novica je bila, to vsekakor morate priznati, zelo verjetna, saj imamo v Sloveniji dolgo tradicijo ministrov in ministric, ki so zaradi pritiskov užaljeni odstopali in se zavijali v molk. Zakaj torej ne bi verjel, da tudi Alenka Trop Skaza ni želela govoriti o konkretnih imenih.
Na koncu pa sem prebral še to, da je vlada napovedala nov dvig DDV, in tudi temu sem, butelj naivni, verjel od prve do zadnje decimalke. Moram pač priznati, da ko gre za vlado Alenko Bratušek, že iz gole previdnosti slepo verjamem vsemu, kar slišim. Četudi se sliši še tako noro, kot se sliši prodaja Telekoma. Nenazadnje je vlada Alenke Bratušek neke vrste paranormalni pojav, in ko vas enkrat pripravijo do tega, da začnete verjeti v paranormalne pojave, potem je presneto težko ločiti resnico od laži. Zato jaz, če sem iskren, niti ne poskušam več.
Samo pomislite, kako naj človek loči nedvomno izmišljene prvoaprilske novice o Pahorjevem drsanju, postavitvi gospoda N.N. na čelo KPK, novem dragem referendumu o nihče-ne-ve-čem, pojavu ministrice enodnevnice ali o še enem dvigu DDV od tistih pravih novinarskih prispevkov o ustanovitvi Moške delavske stranke, o uvedbi davka na drugo vozilo ali o selitvi Bojana Požarja na Večer.
Priznati morate, da so izmišljene novice v naših medijih enako idiotske in enako neverjetne kot tiste neizmišljene in da z racionalnim tehtanjem ponujenih dejstev danes težko pridete stvarem do dna. Na koncu vam preostane le to, da bodisi vsemu slepo verjamete, pa četudi piše v anonimki ali Reporterju, ali pa iz previdnosti ne verjamete prav ničemur, kar o slovenski politiki ali o čemerkoli drugem preberete v slovenskih medijih.
Živimo namreč v prvoaprilski državi, ki je ustvarila čisto pravo prvoaprilsko realnost, saj je vse, kar se nam dogaja, na skrajni meji verjetnega. Ali že kar onkraj verjetnega. Zato državljani skoraj ničesar več ne jemljemo resno in le še ravnodušno sprejemamo novice o novi dvemilijardni zadolžitvi Uroša Čuferja, o vnovični ustanovitvi Službe družbenega knjigovodstva, o posredovanju Karla Erjavca med EU in Rusijo, o kandidaturi Dimitrija Rupla za direktorja RTV Slovenija, o zaposlitvi Roka Praprotnika na NLB, o Pahorjevem dvojniku, ki drsa namesto njega, o Virantovi ženi, ki brez njegove vednosti ureja letalske karte, o odločitvi stranke SDS, da umakne zahtevo za referendum, o Janševe žene sestrični, ki rada posluje z gotovino, o nosečnosti Tine Maze ali o prodaji Jankovićevih zarubljenih avtomobilov s ponastavljenimi kilometri.
Kdo je namreč v tej in takšni državi lahko še vedno z gotovostjo prepričan, katere novice so prvoaprilske šale in katere niso? Jaz ne, in bojim se, da sem jih tudi v tej kolumni zamešal.
