Ivan Ribnikar

Dr. Ribnikar ostaja avtoriteta v bančništvu, profesor z veliko začetnico, kot ga še vedno naslavljajo številni njegovi nekdanji študentje, danes vodilni ljudje slovenskega finančnega sistema. Dr. Ribnikar je kritičen do izbire načina reševanja slovenskih bank. Po njegovem mnenju je slaba banka v osnovi zgrešena zadeva.

So stvari, ki ne smejo biti transparentne. Ena takšnih je spoved pri duhovniku, takšni so zdravniški izvidi, pogovor z zdravnikom, na zaupanju temelji odnos z odvetniki in tudi odnos z bankirji. Ti morajo o svojem komitentu molčati, ne glede na to, ali pri banki najema posojilo ali ima pri njej naložen denar. Te podatke lahko od banke zahteva zgolj sodišče, medtem ko je vse drugo po mojem mnenju na precej trhlih nogah, čeprav je videti, da so prav na tem področju pričakovanja do slabe banke največja. Lahko se zgodi, da ljudje preprosto ne bodo več zaupali našim bankam, ne kot deponenti ne kot posojilojemalci.

Tisti, ki želijo ugotoviti, kdo je povzročil največji del bančne luknje, morajo začeti z ZDA in z njihovimi bankami ter posebnimi podjetji, ki so jih ustanavljale. Ameriški bankirji so si namreč izmislili vrednostne papirje, katerih tveganosti ni bilo mogoče ugotoviti. Še tisti, ki so si jih izmislili, tega niso vedeli. Pred kratkim je bil v The New York Review of Books objavljen članek, v katerem avtor pojasnjuje, zakaj nihče od članov uprav ameriških bank ni bil sodno preganjan. In tudi ne bo. Med drugim zaradi tega, ker domnevna kazniva dejanja niso kar tako dokazljiva, imajo premalo ljudi, da bi ugotovili ta dejanja, poleg tega jih je strah, da bi ameriški bančni sistem izgubil kredibilnost.

V ozadju finančne krize v ZDA je bil sicer poskus, da namesto zviševanja plač ljudem ponudijo možnost, da to kompenzirajo z lahkotnim pridobivanjem hipotekarnih posojil. Naraščajoči balon na trgu nepremičnin jim je to kompenzacijo nekaj časa tudi omogočal. Ko je balon počil in je nastala ekonomska kriza, se je pokazalo, da bo ta kriza dolgotrajna. Vzrok sedanje ekonomske krize je v odvečnih delavcih v industriji, in sicer predvsem zaradi tehnološkega napredka, ki jih ne morejo dovolj hitro zaposliti v storitvenih dejavnostih. Za razliko od Evrope, da ne govorimo o Sloveniji, so problemi z zaposlenostjo v ZDA relativno majhni. V ZDA se namreč ne gredo fiskalne konsolidacije in ne zmanjšujejo javnih storitev. Pri nas moramo finančno krizo, kolikor je izvirnega prispevka, pripisati posledicam načina odprave družbene lastnine nefinančnih podjetij. Tako imenovane tajkunske kredite lahko precej zanesljivo povežemo s tem. Vzrok dolgotrajnosti ekonomske krize je v ukinjanju javnih storitev, to je storitev, ki edine lahko absorbirajo ljudi, ki postajajo odvečni v industriji in podobnih dejavnostih. In to se bo nadaljevalo tudi letos.

To se verjetno že dogaja. O kreditnem krču govorijo pri nas že pet let, a po mojem mnenju je ta krč nastal šele sedaj. Kreditni krč namreč nastane, ko bi banke lahko odobravale posojila, ker nimajo težav ne s kapitalom ne s sredstvi, posojilojemalci pa bi se lahko zadolžili, ker so kreditno sposobni, a posojil kljub temu ne dobijo. Videti je, da vlada precejšnje nezaupanje. Večina bankirjev verjetno meni, da če se bodo podpisali pod neko posojilo, je lahko to čez pet let kriminalizirano. Menim, da je to verjetno največja težava in da smo zato še vedno priča gospodarskemu mrtvilu. V gospodarstvu ne vedo, kaj bo, kaj jih čaka. Poleg tega imajo banke zdaj res dovolj kapitala, a bi verjetno čez čas lahko imele težave s financiranjem. Bančne vloge verjetno ne bodo naraščale, vsaj ne glede na potrebe. Tuji finančni trgi so še vedno zaprti ali pa so obrestne mere relativno visoke.

Slaba banka je že v osnovi zgrešena zadeva. Vsaka banka bi morala imeti svojo slabo banko ali pa bi morala še pred prenosom slabih posojil država postati edina lastnica teh bank. Zdaj se v slabi banki meša premoženje različnih bank, ki pa ni enako slabo.

Kar zadeva rekapitalizacijo, ki je verjetno edini ustrezni izraz, in ne dokapitalizacija, je pri nas tako, da je država skoraj edina lastnica bank, in dolžnost lastnika je, da priskoči na pomoč, če je banka v težavah. Na pomoč mora lastnik priskočiti z denarjem in ne s komisijami, ki bi naj ugotovile, kdo je kriv, da potrebuje banka dodatni kapital. To se ugotavlja kasneje. To je podobno, kot če bi v hiši, ki jo je zajel ogenj, najprej ugotavljali, kdo je ogenj povzročil. Tudi to lahko, vendar bo hiša zgorela, kar je seveda norost. Država je z rekapitalizacijo bank že tako in tako zamujala, potem pa si je namesto rekapitalizacije izmislila slabo banko.

Gre za nerazumljivo zadevo. Če zagotovi država denar zasebni banki, je to gotovo pomoč, če pa zagotovi kapital banki, katere lastnica je, to ni pomoč. Pomaga sama sebi. Eno je, kaj je dejansko, in drugo, kaj meni Bruselj, na primer, da je to državna pomoč. Pri tej pomoči je treba vedeti še nekaj. Slovenije prvi val finančne krize, ki se je začela v Ameriki, ni prizadel. V prvem valu je bilo namreč problematično tako imenovano toksično premoženje, vrednostni papirji, za katere se je kasneje izkazalo, da so malo vredni ali celo ničvredni. Naše banke teh niso imele, ali pa zelo malo. Zadel nas je drugi val krize, ko so se medbančna posojila ustavila in se je finančna kriza spremenila v ekonomsko krizo. Tako smo zamujali približno pol leta ali leto dni. Bruselj je bil v začetku zelo širokogruden glede tega, kaj lahko država naredi za pomoč bankam. Lani jeseni so ugotovili, da so države že rešile banke in da širokogrudnost ni več potrebna. Tako smo obviseli. Zamudili smo, ker nas je kriza prizadela pozneje.

Vsaka ekonomska odločitev je v osnovi tvegana. Vsaka poslovna odločitev temelji na predvidevanju, kako bo v prihodnje. Čeprav se odločimo z vsem razpoložljivim znanjem in skrbnostjo, se lahko zalomi. Zato ne more biti vsaka odločitev v podjetju ali banki, za katero se izkaže, da je bila napačna, kriminalno dejanje. So pa tudi takšne odločitve, za katere se vnaprej ve, da so napačne, in so kaznive.

Vsake toliko časa kriminalizirajo eno dejavnost in gredo ljudem na roko. Ne vem, kaj bo na vrsti zdaj, verjetno univerze.

Tem številkam ni mogoče kar tako verjeti. Za ocenjevalce je mnogo bolj varno, da pretiravajo, kar zadeva velikost izgub in potreb po dodatnem kapitalu za banke. Zakaj ne bi bili na varni strani, če ni druge strani, ki ima nasprotni interes? To so seveda zasebni delničarji ali potencialni zasebni delničarji bank, ki so bili zdaj razlastninjeni. Nenavadno za sedanji čas je, da je ocena ene strani dokončna, druga stran pa nima možnosti ugovora. V reviji Spiegel lahko najdemo oceno, seveda ni edina zveličavna, da bo 126 sistemsko pomembnih bank v Evropi, ki so pod neposrednim nadzorom ECB, potrebovalo 770 milijard evrov dodatnega kapitala.

Verjetno. Znesek 770 milijard evrov predstavlja približno 30 odstotkov kapitala. Tega denarja banke ne bodo mogle dobiti. Zanimivo bo spremljati, kaj se bo zgodilo.

Verjetno vsaj žrtev nepremišljenosti in zaletavosti. Težko je namreč razumeti, da so imele banke še malo pred prihodom tujih revizijskih hiš dovolj kapitala, nato pa je kar naenkrat kapital ne samo izginil, ampak je nastala celo luknja.

Verjetno so to zahtevali, in če je bilo res premoženje bank, in s tem tudi premoženje, ki se je preneslo na slabo banko, podcenjeno, ne da bi lahko zasebni lastniki ali potencialni lastniki bank napravili kaj drugega, kot da to sprejmejo kot razodetje, potem je seveda to slab izkaz za Bruselj, in morda tudi Frankfurt.

Bilo bi vseeno ali skoraj vseeno, kako se je ocenjevalo premoženje bank, če bi pred operacijo s slabo banko država postala njihova edina lastnica. A ni bilo tako, in zdaj stvari ni mogoče več vrniti na začetek, preden so ustanovili slabo banko, s katero se postavljata prejšnja in sedanja oblast. Zdaj ni več mogoče ustanoviti za vsako banko posebne slabe banke, lahko pa bi se približali temu stanju.

Slaba banka bi lahko bila na primer v lasti bank in ne države. Tudi jamstvo države za obveznice slabe banke, ki jih je dala bankam v zameno za slaba posojila, bi bilo nepotrebno. Če je na slabo banko preneseno premoženje bank podcenjeno, kar je verjetno res, je jamstvo države za obveznice slabe banke nepotrebno. S premoženjem, ki ga je slaba banka dobila zelo poceni, bo gotovo lahko plačevala obresti za bankam dane obveznice in jih ob njihovem dospetju izplačala. Sedanje obveznice bi se zamenjale s tako imenovanimi pretočnimi oziroma pass-through vrednostnimi papirji. Ves denar, ki bi ga slaba banka več iztržila, kot pa je plačala za slaba posojila, bi se vrnil bankam. Ta denar bi banke najprej vrnile tistim, ki so se jim izničile podrejene terjatve. Morebitni, ali verjetni, presežek bi ostal bankam. Če bi imele zaradi tega preveč kapitala, bi lahko odkupile svoje delnice.

To še vedno ne bi bilo tako, kot če bi imela vsaka banka svojo slabo banko. A tem bližje bi bilo temu, čim manjše bi bile razlike med bankami v velikosti preveč radikalnega striženja premoženja, to je razlike med dejansko vrednostjo prenesenih slabih posojil in vrednostjo, po kateri je bila zamenjava opravljena.

Lahko se zgodi podobno, kot se je zgodilo z nepremičninskim davkom, če se bo vztrajalo pri nečem, kar je narobe. Rečeno je že bilo, da je mogoče ohraniti slabo banko, s katero se postavljata prejšnja in sedanja oblast, če se nekaj stvari spremeni. To je sicer malo verjetno, kar nam kaže tudi obdavčitev nepremičnin.

Ne vem, koliko je vzrok v neomajnosti Bruslja. Kot rečeno, ne bi bilo težav glede ocenjevanja, če bi bila država v celoti lastnica bank, in tudi potencialnih zasebnih lastnikov prek podrejenega bančnega dolga ne bi bilo.

Ne vem, to so zelo hipotetične zadeve. V začetku devetdesetih let je propadla Triglav banka, a to je šlo takrat neopazno mimo. To seveda ne pomeni dosti, ker so zdaj razmere precej drugačne.

Da, ker je obstajalo zaupanje. Nihče ni izgubil denarja. Tudi vse vloge v tujem denarju, devizne vloge, so bile poplačane, in zaupanje v banke se je ohranilo.

Ne bi smeli kar tako govoriti o milijardnih bančnih luknjah. In uživati, če se ta luknja še malo poveča. Javnosti bi morali povedati pet številk. To bi moralo biti transparentno, če uporabim politikom, in za njimi novinarjem, najbolj priljubljeno besedo. Najprej bi morali povedati, po kakšni vrednosti so bile slabe terjatve prenesene iz bank. Kolikšno je bilo striženje. S tem še ni nastalo nobeno breme za državo. Za slabe terjatve so banke verjetno dobile manj, kot so bile vredne. Drugo, kar bi morali razkriti, je, ali je s tem nastala luknja v banki, in če da, koliko je ta luknja znašala. Tretja stvar je, koliko so banke imele največ kapitala in koliko ga je bilo izničenega. Četrta stvar je, koliko potrebujejo banke zdaj dodatnega kapitala zaradi zvišanja kapitalskih zahtev. To so te številke. Poleg tega je še peta številka – koliko izničenja kapitala bank je bilo posledica kriminalnih dejanj bank.

Moč bank nad podjetji je lahko velika, če so zakoni takšni, kot bi morali biti, vendar nisem povsem prepričan, da pri nas so. Kar se drugod reši preprosto in hitro, lahko traja pri nas desetletje. Res je sicer, da jih drugod v prvi vrsti ne zanima, kdo je kriv, ampak kako rešiti podjetje in zaposlene.

Pri odobritvi posojila je najpomembnejše zaupanje, zaupanje osebi, ki ji je bankir odobril posojilo. Posojilo, odobreno na osnovi zaupanja, je najbolj varno posojilo. Na drugem mestu je zavarovanje na osnovi pričakovanega neto denarnega toka, to je na osnovi tega, koliko bo imelo podjetje prostega denarja, ki ga bo lahko uporabilo za servisiranje dolga, ne da bi ogrozilo svoje poslovanje. Šele na tretjem mestu je hipoteka.

Imeli smo dvaindvajset let časa, da bi se te stvari uredile, pa se niso. V Sloveniji imamo veliko malih podjetij, podjetnikov, ki so tehnološko na vrhu in dobro poslujejo, vendar je takšnih premalo. Na drugi strani so podjetja, ki jih bodo verjetno prevzeli tujci, podjetja iz tujine, kar pomeni, da bodo izgubila samostojnost. Vlada precej zmede. Ali pomeni navdušenje nad privatizacijo navdušenje nad tem, da podjetja izgubijo samostojnost? Ali pomeni nasprotovanje privatizaciji željo, da ohranimo državno lastnino?

Bančništvo je dejansko zgolj posredovanje. Nekdo da v banko prihranke, in ta jih posodi nekomu drugemu. Bančništvo ni nič drugega, nobena visoka tehnologija. Če tega ne moremo delati sami, in očitno ne moremo, bodo to pač počeli drugi.

Kot vem, je Banka Slovenije s KBC sklenila dogovor, da mora KBC do določenega roka prodati Banko Celje, če želi povečati lastniški delež v NLB. Ker tega ni storila, ni imela pravice zahtevati povečanja deleža, čeprav bi ji lahko država to kljub temu dovolila. Banka KBC je med krizo zašla v težave in zaradi pomoči belgijske države se je morala dezinvestirati. Sicer pa bi KBC morda lahko bila dobra lastnica.

Zanjo je bila NLB vsekakor slab posel, saj je precej izgubila. Lahko bi se morda izteklo bolje. Pri prodaji bank in tudi podjetij tujcem se ves čas vleče ideja, da mora država zadržati lastniški delež 25 odstotkov in eno delnico, kar je seveda neumnost. Če država že prodaja podjetja ali banke, ki jih prevzemajo tuja podjetja ali tuje banke, je najbolje, da proda sto odstotkov, če je edina lastnica. Tistih 25 odstotkov in še ena delnica ne pomeni veliko. Če se čez čas spremeni strategija države, tega deleža ne bo mogla prodati. Kupec ali strateški partner, kot radi poudarjajo politiki, bo imel z eno delnico manj kot 75 odstotkov popoln nadzor in ne bo želel kupiti še preostalih delnic. Tudi drugih te delnice ne bodo zanimale. Vlada bi s tem ohranila le možnost, da prepreči novemu lastniku spremembo statusa podjetja ali banke iz hčerinske družbe v podružnico, kar pa ne pomeni dosti.

Seveda, da bodo lahko rekli »ohranili smo delež v podjetju ali banki«, na primer v NLB, ki pa bo na žalost brez prave vrednosti. Poleg tega stalno govorijo o strateških partnerjih in jih tudi iščejo. Iščejo pa seveda podjetja, ki bodo prevzela naša podjetja in jih spremenila v svoje hčere, to je v odvisna podjetja.

Tisto je zamujeno. Pokojninski sistem takrat, to je konec osemdesetih let, še ni bil kritičen. Ideja je bila, da potrebujemo sistem, v katerem se ne bi ukvarjali z razdelitvijo obstoječega, ampak z ustvarjanjem novega. Potem ko smo vsi postali delničarji, česar seveda ni nikjer, se je rodila druga iluzija, to je, da bodo lastniki podjetij postali tako imenovani institucionalni vlagatelji, recimo pokojninski skladi, zavarovalnice. Menili so, da bomo prek pokojninskih ali kakšnih drugih skladov rešili vprašanje lastništva naših podjetij. Če bi res imeli prave pokojninske sklade, ti ne bi smeli v glavnem investirati v slovenske papirje. Tveganost bi bila prevelika. Morda bi lahko imeli kakšen odstotek svojih naložb v papirjih slovenskih podjetij.

Pri kratki kritiki holdinga, že tega imena ta institucija na primer ne bi smela imeti, sem zato, da kritika ne bi bila destruktivna, ampak konstruktivna, kot so včasih rekli, omenil, kako bi se lahko uredilo gospodarjenje s premoženjem, ki ga ima država v obliki lastniških deležev v podjetjih. In pokojninski sklad, na primer novi, bi nam morda lahko pri tem pomagal.

Naši ljudje so prav tako sposobni gospodariti s premoženjem države. Problem je samo v tem, da bo, če pustimo upravljanje našim ljudem, vsaka stranka želela dobiti svojega človeka, če že ne v upravo, pa v nadzorni svet. S tem se seveda vse konča. Zaradi tega je mogoče res edina rešitev, da prepustimo gospodarjenje s tem premoženjem, to je menedžiranje, tujcem.

V Sloveniji nimamo državnega lastništva, ampak imamo partijsko lastništvo. Z državno lastnino ni nič narobe. Tudi v časopisih, kot je londonski The Economist, ne boste našli trditve, da je državna lastnina že a priori slabša od zasebne. Čeprav seveda Olli Rehn, ko pride do besede, stalno ponavlja, da moramo privatizirati, uvesti strukturne reforme, kar pomeni uvesti sistem, da se delavci lahko kadarkoli napodijo iz podjetja, in izvajati fiskalno konsolidacijo. To so seveda floskule. Vendar mi, ne glede na Ollija Rehna, preprosto nimamo prave državne lastnine, in privatizacija je zaradi tega potrebna.

Seveda se država oziroma politika tega ne vpraša. Na prvem mestu je sicer odgovornost uprave, saj nadzorniki ne morejo vedeti vsake podrobnosti, ampak res je, da politiko določa nadzorni svet, in ljudi v najbolj problematične banke je imenovala država. Enkrat ena stranka, drugič druga stranka in dokazalo se je, da to ne deluje.

Nikdar nisem bil bankir. Kar zadeva centralne banke, se morajo vsi centralni bankirji vsaj malo posuti s pepelom. Najprej in najbolj ameriški Alan Greenspan, ki je to tudi naredil, ker ni videl, ali ni hotel videti, da nastaja nepremičninski balon. Kar je počela ameriška centralna banka, je bilo seveda pomembno za druge centralne banke.

V Sloveniji smo leta 2004, ko smo pred uvedbo evra vstopili v mehanizem ERM2, ostali dejansko brez svoje denarne politike, čeprav se je to formalno zgodilo šele 1. januarja 2007. Takrat določeni centralni tečaj 239,64 tolarja za evro je do prvega januarja 2007, ko smo evro prevzeli, nihal samo za kakšno desetinsko odstotka. Instrumente denarne politike smo bili prisiljeni opuščati oziroma njihov edini cilj je bil držati tečaj evra na ravni, ki bi pomenila, da izpolnjujemo zadnji kriterij za prevzem evra, to je stabilnost deviznega tečaja. Imeli smo dejansko še več kot režim trdnega deviznega tečaja, saj skoraj ni bilo nihanj.

Nadalje moramo vedeti, da je imela Slovenija leta 2004 neto terjatve do tujine, imeli smo torej več terjatev do tujine kot dolgov do nje. Po vstopu v ERM2 je začela zunanja zadolžitev naraščati. Valutnega tveganja ni bilo več, denarja je bilo v Evropi več kot dovolj in banke ter podjetja so se začeli na veliko zadolževati v tujini. Od prvega januarja 2007 tudi formalno denarna politika ni bila več v rokah Banke Slovenije.

Hipotetično, če smo pametni za nazaj, bi morda lahko, čeprav ne verjamem, da bi to bilo dovoljeno, zadnje blagajniške zapise, ki so dospeli po prvem januarju 2007, izdali na primer z dospelostjo deset let. V tem sicer neverjetnem primeru, tudi zaradi splošne evforije gospodarske rasti, banke ne bi imele dodatne likvidnosti, ki so jo sicer dobile z dospetjem teh papirjev. Kot drugo, zopet zelo hipotetično, bi lahko zelo povečali potrebni kapital bank glede na tvegane naložbe. Imeli bi nas sicer za norce, ko pa je vse tako lepo naraščalo, kar ni tako hudo, vendar bi nas verjetno nagnali kot državne sovražnike.

Do leta 2008 so bile pri nas na prvem mestu pri rasti posojil bank banke v večinski tuji lasti. Njihove matere so jih izdatno financirale. Ne bi bilo prav, da bi slovenskim bankam preprečili, da držijo korak z njimi. Ko je nastopila kriza, so banke v tuji lasti prve začele zmanjševati posojila. To so zahtevale njihove matere iz tujine, ki jih je prizadel že prvi val krize s toksičnim premoženjem. Naše banke tega takrat še niso čutile. Nihče pri nas ni vedel, kaj bo iz tega nastalo, čeprav je marsikdo vedel, da tako ne bo moglo iti naprej. Takrat, ko so težave že nastale, pa je država še pospešila padec. Na primer s prepovedjo obnavljanja tajkunskih posojil. Banke bi morale reševati podjetja, krivce pa bi lovili kasneje. Ne bi smeli zaradi maščevanja nad posamezniki, ki so delali narobe, obsoditi podjetij in delavcev. Tajkunska posojila so bila namreč večinoma kratkoročna in banke so jih obnavljale. Ko tega niso smele več početi, je bil propad podjetij neizogiben.

Nikdar ni vse prav, vendar je težko na hitro ocenjevati, še manj obtoževati.