Prijateljica, odlična umetnica, me je poučila, da pasjansa ni samo igra s kartami, je tudi sestavni del nekega drugega rituala. Ko se po časovni nelogiki naberejo honorarčki, pred sabo ponovno razgrnemo nestatične dolgove in neplačane položnice. Potem jih glede na razpoložljiva sredstva sestavljamo po principu, kaj lahko najprej izklopijo in kaj kriči po izvršbi. Nujna začimba financ, mene, pasjanse je stres. Vsakodnevno štetje, preračunavanje, ugibanje, kaj bo prej, nakazilo ali opomin, vpisovanje prilivov, stroškov in dolga iz mene morda dela potencialno računovodkinjo. Saj bi šla na seminar, delavnico, vendar nimam časa. Vseskozi delam. Morda bi bilo bolje, da grem na delavnico, kako premagati stres, toda v istem času je ena od nujnih sej. Tista, ki ni, ali tista, ki je plačana. Obe vrsti sej zahtevata temeljito pripravo, branje neskončne količine papirjev. S tem opravljam predstavništvo, zagovorništvo civilne sfere. Civilni dialog je nova mantra evropske politike. Glavno je, da dialog poteka, posledice, odgovornosti... o tem pa kdaj drugič. Prav tako bomo kdaj drugič razpravljali o vlogah varuhov in varuhinj, pa naj gre za človekove ali »zgolj« gledalčeve, poslušalčeve pravice. Imamo raznorazne varuhe in komisije za civilno (zaščito) sfero, ki nimajo posledic, pozornosti, detektirane odgovornosti. Zaenkrat je očitno dovolj zgolj to, da so. Neodgovorno. Slednje velja tudi za veliko bolj odmevno dogajanje okoli KPK. Priporočam poslušanje Alija Žerdina in Janeza Markeša v rednem sredinem video pogovoru. Gospod Markeš se je ponudil, da ko bo drsajoči predsednik države vzpostavil KPK po skandinavskem ali vsaj po Klemenčičevem modelu, bo deset ur hodil gor in dol po Golici in občudoval narcise. To bo Markešev prispevek k narcisistični kulturi predsednika države. Sem za in se takoj pridružim! Se pa bojim, da se bodo narcise prej usmradile. Narcis, seveda, nikoli. Ta je večen.
V nerednih ciklusih financ in krvi me, nas (nezdružene prekerce) vsekakor rešuje humor. Potegnem ven Johna Malkovicha iz filma Nevarna razmerja in si govorim: »It's beyond my control.« (Ni v moji moči.) Vsi vseskozi delamo, imamo obljubljene posle, subvencije, samo najprej je treba delo narediti, da smo potem plačani. Ni več denarja za priprave, snovanje, organiziranje. Ni redka situacija, da s krediti premeščamo vmesni čas. Kar pomeni, da smo, še preden delo zaključimo, že v dolgovih. Princip plačila po delu ni redek, pa naj gre za evropske ali razpise domačih potencialnih partnerjev, koproducentov, lokalnih in državnih inštitucij. Vse bolj prevladujoča praksa, ki iz nenehno delujočih dela nenehno negotove. Če bi nam podobnim dali možnost, da po preprosti gospodinjski logiki režemo državno tabelco proračuna... Lahko gremo na volitve, referendume, plačujemo davke, v bistvu pa v naši demokraciji druge participativne možnosti nimamo. No, v obstoječem političnem sistemu, v državnem zboru prav gotovo ne. Alternative, kot so zadruge ali porajajoče se politične inciative, se spomladansko prebujajo. Prihaja nova, druga pomlad?
Vmes poslušam, kako naš finančni minister iz Grčije, zibelke filozofije, gledališča, humanizma, razcveta evropske misli in v zadnjem času sramote, sporoča, kakšni naj bi bili nadaljnji varčevalni posegi. DDV nas bi vse enako udaril, bolj kot zaenkrat spodletela šlamastika z nepremičninskim davkom (večina mladih, prekercev nima nepremičnin, če jih imajo, jim bodo vsaj dvakrat vzeli od nič zaslužka). Za notranjo porabo bi bil katastrofa, ta že sedaj sledi meninemu ciklusu. Spet grožnje o rezanju, odpuščanju v javnem sektorju... Se strinjam, da ga je treba korigirati, kar pa nikakor ne zmanjšuje njegove nujnosti in pomembnosti. Če bodo nastradali javni uslužbenci, bo nas z vsakim nadaljnjim rezom še manj. Še en dokaz o skupnem imenovalcu denarja in mene – izsušili nas bodo do bridkega konca. Ker dvig DDV ne bi prizadel izvoznikov, bodo ti lahko izvažali le še slovenski pepel.
»Ekonomija dolga velikansko večino Evropejcev razlašča na treh področjih: odvzema jim že tako šibko politično moč, ki jim jo je dodelila predstavniška demokracija; odvzema jim vedno večji del bogastva, ki so ga s preteklimi boji iztrgali kapitalistični akumulaciji; predvsem pa jim odvzema prihodnost, se pravi čas kot odločanje, kot izbiro, kot možnost.«
Po Mauriziu Lazzaratu, avtorju knjige Proizvajanje zadolženega človeka, od koder je tudi citat, je za spremembo stanja in predvsem aktiviranje razrednega boja nujno, da na novo izumimo ali prevetrimo tisto, kar tudi najbolj prefinjene politične teorije mislijo ločeno: politično, družbeno in ekonomsko. Kar je, kot poudarja avtor, težje dosegljivo znotraj nacionalnih politik. Evropa je definitivno v meni.