Imeli so svojih 18 pa tja do 29 let, bili so mladi in jezni, uporniki z razlogom in geslom: »Imate starše? Zakaj jih ne zapustite?« Najbolj drzni med njimi so nekega dne planili iz svojih otroških sob in zavzeli položaje na barikadah, se znašli v uredništvih Mladine in Radia Študent, na koncertih Laibacha, Pankrtov in Lačnega Franza, pa na 12. kongresu socialistične mladine Slovenije leta 1986 v Krškem, ter zahtevali svobodo govora, večstrankarski sistem, demokratične spremembe in civilno družbo, samostojno in neodvisno evropsko Slovenijo – Evropa zdaj! – ter boljšo prihodnost za svoje otroke.
S temi, komaj rojenimi otroki je generacija mladih slovenskih svobodomislecev pričakala konec prelomnega desetletja in uresničitev generacijskih sanj. Ti malčki jih bodo čakali v svojih posteljicah tudi, ko bodo šli leta 1988 na demonstracije za osvoboditev Janše in tovarišev, pa leta 1990, ko bodo šli na prve demokratične volitve, in ko bodo leta 1991 slavili dvig zastave na mejah samostojne in neodvisne Slovenije, pa ko bodo leta 2004 na ulicah praznovali vstop Slovenije v Evropsko unijo – Evropo zdaj! – ter prihod boljše prihodnosti za otročiče, ki jih čakajo v svojih sobicah.
Petindvajset let pozneje je ta generacija udobno zleknjena pred televizorjem. Revolucionarji imajo svojih 45 pa tja do 55 let, so srednjih let, debeli in plešasti, z negotovo službo, stanovanjskim kreditom do konca življenja, minusom na tekočem računu in predalom, polnim neplačanih računov, imajo pa svobodo govora, večstrankarski sistem, civilno družbo in neodvisno, evropsko Slovenijo. Ah, ja, pa tudi otroke.
Tisti otročiči – ki so v posteljicah potrpežljivo čakali, medtem ko so se mame in očetje na ulicah borili za njihovo prihodnost – so petindvajset let pozneje namreč še vedno tam, v svojih sobicah.
Evropska agencija za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev Eurofound je nedavno izvedla obsežno raziskavo o položaju mladih v Uniji, po kateri je število mladih od 18. do 29. leta, ki živijo s starši, v petih letih gospodarske krize naraslo za skoraj 50 odstotkov, na 37 milijonov. Prepričljivo največ mladih pa v domu staršev še naprej vztraja v Republiki Sloveniji – neverjetnih 85 odstotkov.
Z malokom se je torej zgodovina tako grdo pošalila kot s slovenskimi svobodoljubi, ki so v osemdesetih sanjali o samostojnosti. Kot jezni uporniki na pragu tridesetih so jurišali na policijske kordone, zahtevali samostojno državo in boljšo prihodnost za svoje otroke, potem pa se v tej prihodnosti znašli na trosedu, s krmežljavo nerodo v pižami na pragu tridesetih, ki se praska po trebuhu pred hladilnikom.
Pozno je generacija dojela, kako jo je zgodovina zajebala: dobila je povsem samostojno državo in v njej povsem nesamostojne potomce, ki so končali fakultete, pa še vedno vsako jutro krmežljavi v pižami lezejo iz svojih otroških sob s škatlami lego kock, Tupacovimi posterji in tistim bedastim »Private property – no trespassing!« na vratih, ne da bi dajali trohico upanja, da bodo kdaj dvignili sidro, ki so ga vrgli pred hladilnikom svojih staršev.
Štejejo 18 pa tja do 29 let, so mladi in ravnodušni. Čepijo na spletu, pred konzolo svojega playstationa, na twitterju, instagramu in facebooku, predvsem pa v toplem zavetju doma svojih staršev: hočejo žepnino, hočejo nove superge in 700 evrov za iphone 5 – 700 evrov zdaj! – v hladilniku pa iščejo mamin čokoladni puding.
V ironičnem zgodovinskem obratu potomci generacije, ki je pogumno sanjala o samostojni in neodvisni Sloveniji, petindvajset let pozneje prav tako sanjajo o samostojnosti in neodvisnosti. A njihova Jugoslavija ni mrka socialistična država partijskih sekretarjev in generalov z demode očali, njihove sanje niso tako veličastne in zgodovinske – pa čeprav so vsaj enako pogumne. Bolj odločni med njimi sanjajo o nekakšni zaposlitvi, kakršnikoli, samo da plačajo svoje podnajemniške sanje, tisti najbolj drzni pa o dobitku na Eurojackpotu – Eurojackpot zdaj! – in lastnem stanovanju, ali še bolje, hiši. Sanjajo o samostojnosti in neodvisnosti od staršev, o svojem lastnem čokoladnem pudingu v svojem lastnem hladilniku.
Njihovi starši so bili samostojni in neodvisni in so hoteli državo. Oni državo imajo, želijo si samo še samostojnosti in neodvisnosti.
Starši so jim postavili na noge eno celo srednjeevropsko državo, samo zanje, jo priključili Evropski uniji, cel kontinent je eno veliko igrišče, štiri milijone kvadratnih kilometrov in pol sijajne prihodnosti, oni pa so se zabarikadirali za tistimi vrati z znakom »Private property – no trespassing!«, igrajo flappy bird, snemajo selfieje v kopalnici in prilezejo ven samo, da pogledajo, kaj je v hladilniku. Ko jih človek tako gleda, nič ne kaže, da bi se pripravljali na vojno za neodvisnost.
Generacija z barikad na pragu šestdesetih, uporniki s pozabljenim razlogom in geslom »Imate otroke? Zakaj jih ne zapustite?«, se je tako zleknila na trosed pred televizor, gleda svoje krmežljave nerode na pragu tridesetih pred hladilnikom in se sprašuje: se je res splačalo spreminjati svet?