To niti ni presenetljivo. Vlada Alenke Bratušek že v svojem bistvu nikoli ni bila naravna vlada, ki bi jo na površje prinesel izid volitev, ampak prej nekakšen tehnični hibrid težko združljivega. Potem ko je komisija za preprečevanje korupcije (KPK) lani z enim poročilom presekala gordijski vozel dileme »Janša ali Janković«, ki je dušila slovensko politiko, je nova vladna ekipa nastala kot posledica neskončnih političnih kupčkanj. Njen rezultat je bila koalicija do tedaj programsko povsem različnih strank (le kaj imata denimo skupnega SD in DL?). Vodi jo mandatarka, ki celo v lastni stranki po letu dni uradno še vedno ni številka ena s polnim mandatom. Nova vlada je hitro našla tudi »vsebino«. V celoti je prevzela ekonomski program (slaba banka, SDH, fiskalno pravilo), ki so ga njene stranke le nekaj mesecev pred tem skušale sesuti z referendumi.
Vse to se je dogajalo v imenu »stabilnosti« v državi, ki si domnevno ni smela privoščiti novih volitev. K temu je novi notranji minister, ki je pred tem (ne)hote pomagal izgubiti kakšen list podpisov za prej omenjene referendume, dodal še ščepec »novih standardov«. Ista vladna ekipa, ki se je že po nekaj mesecih naveličala lastne zaveze, da je zgolj začasna, se zdaj prav pod bremenom lastnih kupčkanj in »standardov« sesuva sama vase. Stabilna je le še v svoji nestabilnosti.
Za nameček si je januarja dovolila še ključno strateško napako. Skoraj tri milijarde evrov vredne sanacije bank, za katero je zastavila prihodnost generacij, ki prihajajo, ni nadgradila z nujnimi spremljevalnimi ukrepi: operativno učinkovitim konceptom razdolževanja podjetij, koordinacijo reševanja ključnih gospodarskih bolnikov, obuditvijo jamstvene sheme, preglednejšo insolvenčno zakonodajo... Dragocen čas je koalicija raje zapravila za pisanje nove koalicijske pogodbe, in to sredi mandata. Namesto rudarskega dela, s katerim bi oživela tok gospodarstva na relaciji banke–podjetja, je raje začela obešati na veliki zvon računovodsko hudo sporne podatke o gospodarskem okrevanju. S taktiko »all in« pri nepremičninskem davku je dodatno načela temelje in si z aroganco nakopala jezo ljudi, od katerih pričakuje nova odrekanja.
Skoraj protislovno je, da je vlada Bratuškove tik pred implozijo, čeprav ves čas mandata domala ni imela resne politične alternative. SDS je – kot nekoč Haiderjevi svobodnjaki – zaklenjena pri 20 odstotkih in kot koalicijski partner nesprejemljiva za domala vse druge stranke. Novi desni blok SLS-NSi je prešibek, Janković politično ohromljen, preračunljivemu SD pa najbolj ustreza položaj opozicije znotraj vlade. Modus operandi te vlade najbolje ponazarja zgodba z zdravstvenim ministrom. Ob iskanju moralno nespornih ljudi, ki bodo hkrati še čudežni rešitelji, nihče niti ne razmišlja o možnosti, da bi ministrstvo začasno pripojili drugemu resorju in njegov aparat za nekaj mesecev prepustili tehnokratu, ki se bolj kot na nastopanje v javnosti spozna na luknje v javnih naročilih.
Danes torej v državnem zboru še zdaleč ne bo šlo za standarde. Tudi ta vlada nas je namreč naučila, da so ti prilagodljivi in povsem odvisni od aktualne politične matematike. Zdaj vemo: kar je dovoljeno virantom, pač nikoli ne bo maherjem, stepišnikom ali drugim »nepomembnim« ministrom, od katerih ni odvisen obstoj koalicije. »Standardi«, zaradi katerih je ta vlada pravzaprav nastala, so končali na istem smetišču zgodovine kot protestniki, ki so nekoč zahtevali njihovo uveljavitev. Ostal je le goli boj za politično preživetje. In seveda iluzija, da bo po novih morebitnih predčasnih volitvah res vse drugače.