Absolutne zmage. Družinski trio skupaj muzicira četrto šolsko leto, so veliki talenti, kar dokazujejo na različnih domačih in mednarodnih tekmovanjih, na katerih so osvojili kar nekaj absolutnih zmag in prvih mest. Nazadnje te dni na državnem tekmovanju TEMSIG, kjer so kot najmlajši ansambel v svoji kategoriji osvojili prvo nagrado. Tekmovali so v Tolminu in prejeli 99 točk, za nagrado pa so prejšnji teden nastopili na enem od treh koncertov nagrajencev, v Mariboru. »Vsake toliko je treba na tekmovanja, ne sme pa jih biti preveč, ker je treba z repertoarjem naprej, sicer ni napredka,« razmišlja Anže. Manca pa dodaja: »Nikoli ne smeš razmišljati o tem, katero mesto boš osvojil. Vedno je treba na oder in odigrati – zaradi glasbe in zato, ker to rad počneš.«
Violinistka. Manca je dijakinja tretjega letnika umetniške gimnazije in 4. letnika violine pri profesorju Vasiliju Meljnikovu na ljubljanskem konservatoriju. Letos jo čaka ena matura, drugo leto druga, vmes pa se bo že podala na študij – najprej na ljubljansko akademijo, potem pa bi rada tudi v tujino. Manca si želi, da bi ji uspelo kot solistki, všeč sta ji denimo violinistki Tanja Sonc in Anja Bukovec. Je pa zanjo velika odgovornost tudi komorno igranje v triu, sploh ker gre za brata. Če bi igrala s kom drugim, tolikšne odgovornosti verjetno ne bi čutila, razmišlja. Vedno na odru drži pesti, da se ne bi kdo zmotil in da bi vse teklo, kot mora.
Pianist. Anže je začel z blok flavto, kakor tudi Manca in Nejc, po dveh letih pa se je odločil za klavir. Ta hip obiskuje ure pri profesorju Sijavušu Gadžijevu na ljubljanskem konservatoriju, vzporedno pa je dijak gimnazije Poljane. »Kot glasbenik je boljše, če ti uspe kot solistu, je pa to tudi težje,« meni Anže, ki se konkurence pri svojem inštrumentu še kako zaveda. »Če hočeš prodreti naprej kot solist, ni dovolj le talent, treba je veliko vaditi,« je prepričan Anže. Treba je biti najboljši, nekaj posebnega, treba je biti vztrajen in osredotočen. Ko je ob klavirju sam, najraje poseže po romantiki, po Chopinu, Rahmaninovu, Lisztu, Prokofjevu, in če bi lahko čisto sam sestavil koncertni spored, bi bil na njem zagotovo klavirski koncert Čajkovskega. »Če veliko vadiš, potem lahko igraš precej več in težje skladbe, kot so v šolskem načrtu. Profesor dovoli, da si skladbe izberem tudi sam,« še pravi Anže.
Violončelist. Nejc veliko vadi in uspešno, kajti stvari, ki jih igra, so za njegovo stopnjo še zelo zahtevne, čeravno je že v sedmem letniku inštrumenta. On je tisti, ki se prilagaja starejšima v triu. Ni preprosto, priznava tudi nasmejani Nejc. »Profesor nam da zamisel, skladbo potem poslušamo na youtubu in če nas pritegne, se odločimo zanjo. Če mi je skladba všeč, jo tudi hitreje preberem,« pravi mladi violončelist. Odkar je pred kratkim zamenjal profesorja in je zdaj pri Damirju Hamidullinu, obiskuje glasbeno šolo na Viču. To pa tudi pomeni, da mama vsakodnevno na razdalji Vrhnika–Ljubljana prevaža ne le dva, ampak po novem vse tri svoje otroke.
Prezenca tria. Vsi trije mladi glasbeniki so inštrumente izbrali po lastnih željah, naključje pa je hotelo, da je iz vsega skupaj nastal družinski trio. Profesorica klavirja Kaja Lojevec je bila tista, ki je dala idejo za trio, jih povezala in z njimi z velikim uspehom delala dve leti, pozneje pa eno leto tudi profesorica Urša Kržič. Kot že rečeno, se zdaj mojstrijo pri Lorenzu, s katerim so se, kot pravi Manca, »ujeli sto na uro«. Zavedajo se, da so profesorji v tem obdobju zelo pomembni, hkrati pa vedo, da brez lastne karizme ravno tako ne bo šlo. Vsi trije jo imajo, poznajo pa tudi tremo. »Trema je vsaj majčkeno v bistvu dobra, ker ti ni vseeno, kako se boš odrezal. Je pa seveda hudo, če te to preveč zavira,« dodaja Manca.
Literatura. Izbirajo skladbe iz klasičnega repertoarja za klavirski trio, pravzaprav se je njihov repertoar začel polniti šele v zadnjem času. Ko so bili mlajši, so se koncertov lotevali posamično po stavkih, zdaj imajo pod streho vsaj štiri celotne klavirske trie. »Na začetku bomo zagotovo preigravali to literaturo, da jo dodobra spoznamo. To je temelj, na katerem se potem lahko gradi tehnika,« pravi Manca. Čez čas bodo repertoar razširili – vendarle klasična glasba ni za vsako priložnost, treba je imeti v rokavu kdaj tudi kaj zabavnega, menijo. Morda kaj v tango slogu, kot je tudi skladbica Por Una Cabeza Carlosa Gardela, ki jo zelo radi odigrajo za bis ob koncu koncerta.
Youtube. Če jih še niste slišali v živo, youtube omogoča, da slišite vsaj kakšen posnetek njihovega koncerta. Menijo sicer, da ni ravno nujno, da so kot glasbeniki prisotni na spletnih portalih, je pa prednost, ker te lahko sliši mnogo ljudi. Tudi recimo sorodniki v daljni Argentini, ki so na tekočem o vsem, kar počnejo mladi glasbeniki. »Pravzaprav je privilegij, če imaš kakšen dober posnetek in ga lahko daš na youtube,« razmišlja Manca. »Ljudje opazijo, če je nekaj dobro, sicer se izgubiš v povprečju.« Za zdaj bo teh nekaj posnetkov tudi njihova edina izkaznica, saj še ne načrtujejo izdaje samostojnega cedeja.
Po bratovsko v lase. Vadijo večinoma zvečer in med konci tedna, če pa so kakšni pomembni koncerti ali tekmovanja, znajo sesti skupaj že ob šestih zjutraj. Manca: »V triu je najprej pomemben posameznik; literaturo za svoj inštrument je treba natančno prebrati, pianist recimo ima vedno največ not, potem začnemo skladbo sestavljati skupaj. Zanimivo, da se neka slika pojavi že kmalu, o tem potem razmišljamo. Tisto, kar nas loči od drugih, je seveda naša interpretacija.« Najprej pa seveda svojo vizijo skladbe predebatirajo s profesorjem, za vsak primer, če niso kje zgrešili. Vedno pa le ni vse složno, prav po bratovsko se med vajami znajo tudi sporeči in si skočiti v lase, kar pa potem le izbrusi njihove ideje.
Inštrumenti s strunami. Čeprav vsi trije obožujejo 2Cellos, sploh violončelist Nejc, strun vendarle ne trgajo tako pogosto. Nejcu se je doslej strgala samo ena, Manci dve, čeprav na violini sicer zamenja en komplet strun na mesec. Bolj se trga žima na loku, ki jo je treba obnavljati, sploh ko veliko vadi. Anže, vsaj za zdaj, pušča strune na klavirju pri miru. Sicer pa vsi trije poleg glasbe obožujejo vsaj še eno skupno stvar: nogomet. So veliki oboževalci Barcelone in Messija.
Nastopi se vrstijo. Po mariborskem koncertu nagrajencev TEMSIG prejšnji teden je mlada trojica v soboto koncertirala v Podnanosu, v nedeljo so snemali program s tekmovanja za Radio Slovenija, včeraj so jih posneli za Infodrom, danes imajo tonsko vajo v Križankah, jutri pa koncert v ciklu Mladi virtuozi. Prihodnji teden odhajajo v Rim, kjer bodo tudi razveseljevali s svojo glasbo. Obljubljajo, da ne bodo pozabili na domače loge: njihovi nastopi v cerkvici sv. Trojice na Vrhniki postajajo tradicionalni.